Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.«
V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš.
O ČEM GOVORI KNJIGA
Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega.
»Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.«
ODLOMEK IZ KNJIGE
Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je.
Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren.
Vse to ti bom povedala.
Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež.
Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo.
To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim.
KDO JE MATEJA GOMBOC?
Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole.
Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
Pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.«
V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš, najdete jo tukaj.
Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega.
»Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.«
Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je.
Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren.
Vse to ti bom povedala.
Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež.
Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo.
To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim.
Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole.
Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
681 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.«
V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš.
O ČEM GOVORI KNJIGA
Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega.
»Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.«
ODLOMEK IZ KNJIGE
Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je.
Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren.
Vse to ti bom povedala.
Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež.
Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo.
To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim.
KDO JE MATEJA GOMBOC?
Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole.
Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
Pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.«
V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš, najdete jo tukaj.
Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega.
»Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.«
Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je.
Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren.
Vse to ti bom povedala.
Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež.
Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo.
To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim.
Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole.
Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
Oskar Šubic je filmski navdušenec in režiser kratkih filmov, ki je skupaj s svojo snemalno ekipo prijateljev posnel že 15 kratkih filmov. Zanje je spisal scenarij, izbral igralce in se preizkusil v vlogi režiserja. V tokratnem Kulturomatu smo se z Oskarjem pogovarjali o ustvarjanju filmov, pisanju scenarija in drugem umetniškem ustvarjanju. Ker zaradi epidemije koronavirusa vsi ostajamo doma, je Oskar prosti čas izkoristil za načrtovanje novega filma. Napisal je scenarij in skupaj s prijatelji posnel film z naslovom Upor, katerega premiera sledi v pomladnih mesecih letošnjega leta.
Jakob Adamič Šeme se z gledališčem srečuje že od malih nog, ko je svoje prve predstave ustvarjal v zavetju domače sobe. Sledili so obiski večjih gledališč, pisanje dramskih besedil in vsakoletni obvezni nakup abonmaja. V drugem letniku je v sodelovanju z režiserjem Jušem A. Zidarjem in s sošolci ustvaril predstavo Razred. Kmalu je sledila ideja o samostojni gledališki predstavi, katere ustvarjanja se je lotil skupaj s sošolko in prijateljico Gitico Jakopin. Skupaj sta prevedla in zrežirala predstavo z naslovom Stena v morju. Svoje navdušenje nad gledališčem goji še naprej, čas, ki ga preživi doma zaradi epidemije koronavirusa, pa mu je dal nov zagon za ustvarjanje dramskih tekstov in ustvarjanje novih projektov.
Kinodvor vsako leto v sklopu festivala Kinotrip pripravi tudi Kinotripove predfestivalske delavnice. Na teh se mladi spoznavajo s postopki ustvarjanja filmov. Ela Romih, Lea Badovinac in Amadej Zalokar so se spoznali na delavnici snemanja videospotov, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom SCCA in Društvom Kraken. Pod budnim očesom mentorjev so tekom delavnic napisali scenarij, iskali snemalno lokacijo, priskrbeli kostumografijo, snemali in montirali svoj prvi videospot za skupino MRFY ter njihovo skladbo z naslovom U reki. Za snemanje so uporabili starejše modele fotoaparatov, v videospotu pa so povezovali črno-belo tehniko in se poigravali s svetlobo ter sencami. Videospote, ki so jih mladi ustvarili na delavnici, si je bilo možno ogledati na letošnjem 18. Luksuz Festivalu poceni filma.
Dnevi brez glasbe bi bili za marsikoga izgubljeni. Tudi za naša tokratna gosta oddaje Kulturomat, mlada Škofjeločana Karla Jemca in Matica Kamina, ki sta se odločila, da bosta te dni izkoristila ne le za poslušanje, temveč tudi za ustvarjanje glasbe. Že v osnovni šoli sta – kot bomo slišali, rada nastopala, čas, ko sta doma pa jima je dal nov zagon, da svoje glasbene izkušnje in ljubezen do glasbe še nadgradita. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dora Šandor je mlada gimnazijka in pevka, ki prihaja iz okolice Ptuja. Že od nekdaj so jo zanimale različne stvari, svojo srečo pa je najraje iskala v športu in glasbi. V osnovni šoli se je ukvarjala z baletom, igrala rokomet in obiskovala solo petje, nato pa se je zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, čemu se bo popolnoma posvetila. In izbrala je glasbo. Z njo se aktivno ukvarja od petega razreda, zdaj pa s svojim glasom osvaja mednarodne odre. Nastopila je na italijanskem festivalu Sanremo Junior, koprskem festivalu FeNS in na ptujskem Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo.
Nežina ustvarjalna pot se je pričela v Mariboru, kjer se je pri štirih letih začela ukvarjati z baletom. Po končani nižji baletni šoli jo je v svoj ritem zvabil hiphop, ki jo je z vstopom v gimnazijo pripeljal v Ljubljano. Tu je pod mentorstvom že uveljavljenih plesalcev nadaljevala svojo plesno kariero. Pridružila se je plesni skupini Artifex, s katero je leta 2018 na IDO championship osvojila državno, evropsko in svetovno prvenstvo v hiphop koreografiji – formacija. Trenutno obiskuje Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani (NTF), kjer študira modno oblikovanje. Sama pravi, da so obdobja karentene težka, saj virtualni treningi niso prav nič podobni tistim v plesni dvorani. Ima pa zato več časa za ustvarjanje, v katerem je zasnovala prav poseben projekt, ki združuje ples, oblikovanje in slikanje. »Kadar slišim beat, plešem, Kadar v roke vzamem čopič, slikam, Kadar dobim idejo, kreiram. To je Neki«(vzdevek)
Zine (izg. zin) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo (magazine). Gre za publikacijo manjšega formata, natisnjeno v majhni nakladi. Praviloma je zine cenovno dostopen in izhaja neodvisno; prav to pa mu omogoča, da obravnava teme, ki so bodisi kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Še posebej so bili priljubljeni v devetdesetih letih, danes pa ponoven razcvet doživljajo tudi v slovenskem prostoru. Tim Topić in Lan Anzeljc sta prijatelja, ki že vrsto let sodelujeta pri ustvarjanju raznih projektov. Nazadnje sta skupaj ustvarila fotografsko-pesniški zine z naslovom Rdeča Grud. Tim je ustvaril vizualno podobo publikacije, Lan pa je napisal pesmi, ki dopolnjujejo fotografije. »Rdeča grud je fotografsko-poezijsko delo na 52 straneh, ki prikazuje zgodbo tragičnega subjekta, bolj natančno tisto njegovo lastnost (strah, pohlep, jeza ...), ali tisti dogodek, ki zaznamuje njegovo zgodbo. Tako to delo prikazuje ta dogodek zamrznjen v času, in nam da možnost, da si ta dogodek lahko pobliže pogledamo. Lahko opazujemo njegovo spogledovanje s ključnim dogodkom (gospodično). Obenem ga pa konstantno lovi njegova prihodnost (maska). Konec ni jasen ...« (Odlomek iz uvodnika Rdeče grudi). Tim in Lan sta za pomoč prosila tudi svoje prijatelje, s katerimi sta oktobra 2019 v zgodnjih jutranjih urah izvedla fotografiranje na ljubljanskih ulicah. Nastale so izjemne fotografije v rdeče-belem odtenku, ki skupaj s poezijo opevajo tragičen subjekt moškega in iskanja njegove gospodične.
Glasba je povsod okoli nas. Glasba nas sprošča, navdušuje in nam krajša dolge karantenske dni. Za vsako skladbo ali albumom pa je skrit dolg proces pisanja besedil, ustvarjanja glasbene podlage, melodije in priprav na izdajo. To pot je prehodila tudi naša tokratna gostja, 20-letna gimnazijka Veronika Nikolovska, ki je v sklopu zaključnega projekta na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana napisala besedilo, posnela in izdala svoj glasbeni prvenec s prihajajočega albuma z naslovom Dancing through life – Ples skozi življenje. »Izražam se skozi umetnost, ustvarjanjem glasbe in pisanjem tekstov. Kot tudi s plesom, fotografijo, slikanjem in igro. Glasba mi daje občutek letenja. Vame vlije moč in občutek svobode. Brez nje enostavno ne bi mogla živeti.« (Veronika Nikolovska, odlomek iz Kulturomata). Veroniko glasba spremlja že od malih nog, resneje pa se je s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjat z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladbo, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, je žanrsko umestila v pop. Veronika pravi, da so obdobja karantene zanjo težka, a hkrati koristna za njeno ustvarjanje, saj glasbi uspe nameniti več časa kot sicer. Upa pa, da se bo kmalu, kljub dolgi in ovinkasti poti ter nenavadnim razmeram, pričelo tudi snemanje njenega prvega albuma. Njenemu glasbenemu prvencu lahko prisluhnete na YouTube kanalu in v Kulturomatu.
V teh epidemično turbulentnih časih, ko sta kulturno in umetniško ustvarjanje skorajda onemogočena, uprizarjanje v javnosti pa v veliki meri zagotovo, je pravzaprav nuja in dolžnost predstavljati in izpostavljati tiste izjemne mlade ustvarjalce, ki kljub preprekam še vedno polno dihajo navdih in umetnost.Ena takšnih je vsekakor 18-letna dijakinja Gimnazije Poljane - Aiko Zakrajšek. Vsestranska umetnica, ki jo najbolj zanimata raziskovanje in ustvarjanje na področju igre in poezije, a si je že od osnovne šole bližnja tudi z violino, zborovskim petjem, fotografijo. V okviru festivala Kinotrip je posnela že 3 kratk efilme, dva sta že končana (eden je bil del projekta #Capsule2050, ki ga je organiziral znameniti španski muzej Reina Sofia), tretji pa je v procesu montaže, ki ga je zamaknila situacija s korono. Aiko je tudi članica društva Novi dijak in urednica šolskega časopisa, trenutno pa je tudi del zanimivega projekta Mlado Mladinsko in šolske produkcije Romea in Julije. Njen cilj je študij filmske režije na AGRFT, kratkoročnejši pa izid njene prve pesniške zbirke, ki nam jo bo predstvaila in pesmi tudi interpretirala, v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. Nekaj pa jih poleg tega ve tudi, kaj je pripomoglo v nastanek teh mitov. Tadeja Bizilj in osnovnošolci z Osnovne šole Poljane bodo dan brez nočjo čarovnic v oddaji Kulturomat razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem to soboto.
Janez Ivačič je glasbenik in umetnik, ki prihaja iz okolice Maribora. Pri svojih 14-ih letih že osvaja odre mednarodnih festivalov. Prihaja iz glasbene družine, zato ne pomni, kdaj je začel prepevati in se ukvarjati z glasbo, saj je ta že od nekdaj del njegovega življenja. Svojo prvo skladbo je napisal v šestem razredu, zdaj pa za naslednje leto napoveduje svoj prvi album. Z njim se je pogovarjala Lara Gril.
Kinotripov filmski festival se odvija že peto leto zapored, tokrat prvič v jesenskem času med 15.in 17. oktobrom. Ekipa sedmih srednješolcev je med poletnimi počitnicami pogledala 12 celovečernih filmov in izbrala tistih pet, ki ste si jih lahko ogledali na letošnjem festivalu. Mladi so prav tako sestavljali festivalsko knjižico, izbrali fotografije in napisali opise filmov, pomagala in vodila pa jih je mentorica Anja Benko.
Kranjski gimnazijci so že v preteklem šolskem letu izdali literarni zbornik Gimnazije Kranj Lu*čka, vendar so njegovo izdajo in predstavitev javnosti zaradi koronavirusa, prestavili na jesen. 24 dijakov je prispevalo 43 pesmi in 19 proznih besedil, zbornik pa v zaključeno celoto povezujejo ilustracije štirih dijakinj. Zbornik je tekom šolskega leta nastajal v sklopu krožka kretivnega pisanja, ki ga vodi mentorica in urednica Bernarda Lenaršič. Pogovarjali smo se z mentorico in urednico zbornika Bernardo Lenaršič, ki nam je predstavila vsebino in tradicijo zbornika ter nas v prispevku nagovorila k razmisleku o pomenu naslova Lu*čka. »Si upam v diktaturi originalnosti zagrešiti odklon, tako rekoč napako, in preprosto ponoviti kitajski pregovor, da je bolje prižgati svečko kot preklinjati temo? (Se že vračam k *.) Zamolčano. Neizgovorljivo. Cenzurirano. Poljubno. Izbirno. Igrivo. Vznemirljivo. Novo. Vstavi črko. Svojo.« (Odlomek iz uvodnika k zborniku Lu*čka, Bernarda Lenaršič). Svoje mnenje in občutke o ustvarjanju proznih besedil ter poezije, pa so nam podale tri sodelujoče dijakinje, Hana Bujanović Kokot, Jona Levar in Izabela Letonja.
Dijakinja drugega letnika gimnazije Kranj in njen delček proznega dela iz zbornika Lučka.
Delček proznega besedila Jone Lever, dijakinje tretjega letnika Gimnazije Kranj.
Božično-novoletni prazniki in s tem tudi počitnice, ki so jih predvsem šolarji nestrpno pričakovali, so končno tu. Že ves mesec december je poln prazničnega razpoloženja, praznični duh pa se bo v teh dneh zares razširil prav med vse. Na Osnovni šoli Maksa Durjave v Mariboru so imeli pred kratkim poseben dan, ki so ga namenili okraševanju in decembrskemu ustvarjanju. Med izdelovanjem smo zmotili petošolce, pred mikrofon pa povabili tudi Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta, ki nam je povedala, kako lahko tudi zdaj iz plodov narave izdelamo kaj zanimivega in kakšne začimbe ne smejo manjkati v praznični kuhinji. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.
V Kulturomatu vam predstavljamo 18-letno Žaklino Krejič, ki obiskuje 4. letnik Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Njena velika ljubezen je risanje – in to ne česarkoli, temveč ljudi. Spoznajte portretistko, ki se je te umetnosti naučila sama, njeno občinstvo, njeni kritiki in učitelji pa so sledilci na Instagramu. In teh ni malo. Žaklino Krejič se je letos poleti preizkusila tudi kot igralka v mladinskem filmu Domine, ki bo na ogled prihodnje leto.
Neja Jeraj Sedej je srednješolka, ki ima do literature prav poseben odnos. Njen najljubši pesnik je France Prešeren, pravi, da so slovenski avtorji podcenjeni in da ji je žal, da jih njeni vrstniki ne razumejo tako, kot jih ona. Svoj prosti čas pa ne izkoristi le za branje, temveč tudi za pisanje. Izpod njenega peresa prihaja večinoma poezija, do sedaj ima dokončanih največ pesmi, predvsem lirsko-izpovednih, pa tudi kratke zgodbe in nekaj črtic, začela pa je tudi s pisanjem dveh romanov. Več o njenem ustvarjalnem delu, odnosu do slovenskih in tujih avtorjev pa tudi o branju poezije in proze slišite v tokratni oddaji Kulturomat. Z Nejo Jeraj Sedej se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
KLT by WHITEMAN ft GF je punk rock zasedba iz Trbovelj, ki je po več letnem delovanja konec novembra izdala svoj studijski prvenec. Včeraj so imeli na domačih tleh predstavitveni koncert, na katerem se jim je pridružil še Jani Kovačič in prijateljska zasedba Suha Južina. Lea Ogrin pa jih je ujela nekaj dni prej.
Knjižnih sejmov je po svetu veliko. Že od leta 1440, ko je bil v okolici Frankfurta prvi, torej že 577 let, so se na njem srečevali ljudje, ki jih je povezovala knjiga. Ta teden je je tako pri nas svoja vrata odprl že 33. slovenski knjižni sejem. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo tudi v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj v času knjižnega sejma na odru zaživijo številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police se je podala Tadeja Bizilj.
Neveljaven email naslov