Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.
Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.
Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.
Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.
Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.
Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.
Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.
Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?
Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.
Danes ti nesem rože na grob.
678 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.
Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.
Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.
Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.
Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.
Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.
Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.
Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?
Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.
Danes ti nesem rože na grob.
Tokrat bomo v Kulturomatu spoznali Vito Renko, 18-letno Škofjeločanko. Svojo glasbeno pot si je začrtala že kot otrok, saj je že takrat najraje igrala na klavir in pela. Danes pa resno razmišlja o petju kot o svoji življenjski karieri. Pred mikrofon jo je povabila Lana Furlan.
Zven violinskih strun jo je navduševal že od otroških dni, danes pa se 15-letna Patricija lahko pohvali z mnogimi nastopi na koncertih in tudi z zmagami na različnih tekmovanjih. Po njeni glasbeni poti, od začetka igranja violine z očetom do današnjih dni, ko igra na 300 let staro violino, sta se v pogovoru v oddaji Kulturomat sprehodili Sara Medved in Patricija Avšič.
Nina Slavec in Laetitia Rebecca Pohl (izgovorjava: Leticija), ki navadno ustvarja pod svojim umetniškim imenom KiKi, sta septembra lani izdali svoj prvi skupni singel. Naslov pesmi je Zvezdna noč, govori pa o medsebojnih odnosih. Mladi glasbenici obljubljata, da se v bližnji prihodnosti obeta še več skupnih sodelovanj. Več o njunem ustvarjanju pa izveste v današnjem Kulturomatu. Pred mikrofon ju je povabila Lana Furlan. Besedilo je prebrala Špela Šebenik.
Danes se selimo v Zahodno Slovenijo, natančneje v Novo Gorico. Spoznali bomo Lovelorn, 6-članski bend, ki ga sestavljajo mladi iz okolice Nove Gorice. Kdaj imajo Primorci sploh čas za vaje in kako poteka nastajanje albuma, je v današnjem Kulturomatu povedal Marko Čadež Mačkić, njihov pevec in basist. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan, besedilo je prebrala Klara Eva Kukovičič.
Na Osnovni šoli Staneta Žagarja Lipnica smo spoznali tudi harmonikarja Filipa Pintarja, ki nam je v Kulturomatu predstavil svoj inštrument in tudi to, da harmonika ni le inštrument za narodnozabavno glasbo.
Ko obiskujemo šole spoznavamo zelo zanimive in ustvarjalce posameznike, na OŠ Zalog smo tako spoznali mlado pesnico Emo Kljajić. Prvo pesem je napišala v drugem razredu, danes pa najraje piše pesmi v prostem verzu.
V četrtem Knjigomatu in prvem po novem letu, bomo spoznavali mraz, se potopili v svet čudnih znanstvenic, pa odkrivali kdo je Polly in pozdravili tretji del knjige o Geraldu iz Rivije.
Prav danes bo v ljubljanskem Mladinskem gledališču premiera predstave Umetnost vojne/Umetnost miru. Gre za mladinsko predstavo v sklopu programa Mlado Mladinsko, ki je namenjen temu, da se tudi mladi lahko spoznajo z gledališčem in ustvarjanjem predstav. Osrednja tema predstave je vojna in razmišljanje o njej skozi oči mladih. Več o tem, kako so potekale vaje in kateri je bil največji izziv mladim igralcem, nam je povedal Filip Klančnik, član mlade igralske zasedbe. Poslušajmo Kulturomat!
V današnjem Kulturomatu bomo spoznali mlado galsbeno skupino dijakov, ki se imenuje Capuchini. Čeprav skupaj ustvarjajo šele nekaj mesecev, so že prodrli na slovensko glasbeno sceno. Igrali so v tekmovalnem programu Špil lige in imeli kopico nastopov. Danes bomo spoznali njihovo pot in poslušali nekaj odlomkov iz njihove zakladnice demo posnetkov.
Nika Zavrl z umetniškim imenom Nike je gimnazijka 4. letnika Umetniške gimnazije v Ljubljani, kjer obiskuje smer gledališča in filma. V prostem času rada zahaja v gledališče, bere in piše poezijo ter prozo, a najbolj domače se počuti ob ustvarjanju dramatike. Danes jo v oddaji Kulturomat predstavljamo kot avtorico dramskega besedila z naslovom A kako bi ženska mogla ubijati, ko je ženska?
Danes se v Kulturomatu odpravljamo okoli sveta. Pokukali bomo v zakulisje Božiča in spoznali, kako mladi po svetu praznujejo ta praznik. Pred mikrofon je Lana Furlan ujela Leonardo Šoko, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine, Cristiána Romana iz Čila in pa Nourelein Elmarsafy iz Egipta. Udobno se namestite, saj se potovanje začenja!
Pred nami so prazniki in vsi se že veselimo, da jih bomo preživeli s tistimi, ki jih imamo najrajši. Včasih pa se zgodi, da nam pot prekriža zdravje. Marsikateri otroci so tako za praznike v bolnišnici. In čeprav dneve preživijo v sobah, to ne pomeni, da so kaj manj ustvarjalni. Pravzaprav nasprotno. Ustvarjajo še več. V tokratnem Kulturomatu bomo tako prisluhnili poeziji otrok iz Bolnišnične osnovne šole Ledina v Ljubljani. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Julija Bauer je dijakinja 4. letnika likovne gimnazije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Kljub temu, da obožuje vse vrste umetnosti, vse od risanja pa do glasbe, jo najbolj navdušuje film. Na filmsko potovanje se je skupaj z Julijo odpravila Lana Furlan.
V tretjem Knjigomatu bomo spoznali pasjo biografijo o kužku Švrku, se potopili med nove dogodivščine Pasjega moža, z miškami iskali ženina, spoznali globalno segrevanje in odšli v Medsvet.
Pred mikrofonom smo na OŠ Orehek Kranj, kjer je potekal 11. festival naše prihodnosti, povabili učenca 9. razreda Izaka Piriha. Izak je hud deklamator, vodi pa tudi številne prireditve. Spoznajte ga v Kulturomatu!
Zlata hruška je znak kakovosti mladinskih knjig. To posebno priznanje in nalepko prejmejo le najboljše knjige, ki so izšle v letošnjem letu. In v tem tednu so v Pionirski knjižnici podelili kup novih hrušk. Pred mikrofon smo ujeli Darjo Lavrenčič Vrabec, ki je predstavila praznik zlatih hrušk in svoji najljubši knjigi iz letošnjega izbora.
Danes smo obkroženi z raznimi pametnimi napravami in večnim cinglanjem aparatur. V svetu, polnem hrupa, govoric, piskov sporočil, raznih opozoril in opomnikov, se tako lahko vprašamo, ali drug drugega sploh še slišimo. In prav to je ključno vprašanje predstave z naslovom A me slišiš, katere idejna vodja je glasbenica in pedagoginja Anja Strajnar. Predstava namreč prikazuje, kako otroci in odrasli pri digitalni komunikaciji prepogosto pozabijo, da je na drugi strani sporočila človek.
Maya Inkret je mlada glasbenica, ki se predstavlja pod umetniškim imenom Soul Maya. Pred kratkim je izdala svoj prvi album. Kot pravi sama, se žanrsko ne opredeljuje predvsem zato, ker je album nastal spontano, torej z željo po izražanju svojih občutkov skozi glasbo. V današnjem Kulturomatu pa smo v pogovoru z Majo odkrivali, kako je album nastal in kaj jo čaka v prihodnje, ter prisluhnili kar dvema skladbama iz albuma.
V tokratnem Knjigomatu predstavljamo cel kup knjižnih novosti. Tako si lahko najmlajši znova pripravite bralni seznam. Zbirate lahko med slikanico brez besed, zastavite svoja vprašanja polžku Oliju, ali pa odkrivate svoj notranji svet skupaj z dijakinjo Frances ter spoznate še kup drugih knjig.
Ob poslušanju današnjega Kulturomata bomo spoznali letošnje zmagovalce Špil Lige, glasbeni konglomerat z imenom Špil Ligni. Gre za prav posebno glasbeno skupino mladih ustvarjalcev, ki se žanrsko ne opredeljuje. Igrajo džez, rok, pank, rap, trap in še bi lahko naštevali. V Kulturomatu se nam bodo predstavili, poslušali pa bomo tudi njihovo skladbo z naslovom Seen.
Neveljaven email naslov