Vsi se radi spominjamo let, ko smo gulili šolske klopi. Učenje za test nam sicer ni bilo vedno v veselje, vendar smo z veseljem sprejemali novo snov in vrskavali novo znanje, še raje pa smo sklepali nova prijateljstva in si ustvarjali lepe spomine. A čeprav bi šola morala biti kraj, na katerem se počutimo varne, žal tega ne občutijo vsi. Ena večjih težav v življenju osnovnošolcev in srednješolcev je gotovo medvrstniško nasilje. Ni prav, da čakamo, da se bodo stvari same uredile, varnostna problematika potrebuje posebno obravnavo. A pri tem se strokovno osebje na šoli velikokrat počuti nemočno, predvsem pa zaradi pomanjkljivega izobraževanja o tej temi ni dovolj kompetentno in ima premalo informacij o tem, kako preprečevati medvrstniško nasilje. Foto: Flickr.com (Twentyfour Students)

Vsi se radi spominjamo let, ko smo gulili šolske klopi. Učenje za test nam sicer ni bilo vedno v veselje, vendar smo z veseljem sprejemali novo snov in vrskavali novo znanje, še raje pa smo sklepali nova prijateljstva in si ustvarjali lepe spomine.

A čeprav bi šola morala biti kraj, na katerem se počutimo varne, žal tega ne občutijo vsi. Ena večjih težav v življenju osnovnošolcev in srednješolcev je gotovo medvrstniško nasilje. Ni prav, da čakamo, da se bodo stvari same uredile, varnostna problematika potrebuje posebno obravnavo.

A pri tem se strokovno osebje na šoli velikokrat počuti nemočno, predvsem pa zaradi pomanjkljivega izobraževanja o tej temi ni dovolj kompetentno in ima premalo informacij o tem, kako preprečevati medvrstniško nasilje.

“Zame je nasilje pretep, ko se starejpši spravlja na mlajše.” “Lahko je to tudi to, da ga užališ z besedami, kar včasih še bolje boli kot fizično nasilje.” “Zame je nasilje vseprisotno. Ne moremo ga popolnoma iztrebiti, lahko pa ga omejimo na nek minimum.” Tako so o nasilju razmišljali mladostniki v eni izmed januarskih sobotnih oddaj Hudo in pokazali, da je definicij več.

Izsledki raziskave Zavoda Republike Slovenije za šolstvo iz let 1995, 1996, 1997 in 2003, ki se nanašajo na bullying, so podobni: storilcev nasilnih dejanj v OŠ je od 12 do 14 %, v SŠ od 6 do 8 %. Žrtev v OŠ je 21 %, žrtev v SŠ pa 8 %. Zadnja raziskava je pokazala spremembe: med fanti in dekleti ni več razlik – oba spola sta torej enako vpletena v pojav medvrstniškega nasilja. Opazili pa so naraščanje spletnega nasilja, ki ga v začetnem obdobju še ni bilo.

Velika večina verbalnega nasilja se je preselila v virtualni svet, zato je treba to področje izjemno natančno spremljati. Ena opaznejših akcij, ki opozarja na sovražni govor med mladimi na spletu in sporoča, da imajo besede večjo moč, kot se zavedamo, je gotovo pobuda Moč besed, ki jo vodita partnerja Itak in Zveza prijateljev mladine Slovenije. Pobuda želi družbi ponuditi informacije o tem družbenem pojavu in širiti zavedanje o pomenu kulture spletne komunikacije.

Po raziskavi pobude Moč besed naj bi žaljivo e-pošto prejelo že 39,4 % posameznikov, neresnične podatke o sebi pa je na družbenih omrežjih zaznalo 35 % posameznikov.

Slogan “vsi drugačni, vsi enakopravni” na šolskih hodnikih ne velja vedno. Pogosto so lahko otroci že zaradi malenkosti tarča najrazličnejših opazk. Če imaš očala, si “špeglar”, tiste z odličnimi šolskimi ocenami kličejo “piflarji”. Zato je pomembno, da se tako v šoli kot doma pogovarjamo, da etiketiranje ljudi lahko vpliva na njihovo samopodobo in počutje.

A če želimo reševati problematiko nasilja v šolah, se moramo tega najprej lotiti tudi doma.  Torej obstaja zveza med nasiljem doma in v šoli, pravi dr. Zdenka Čebašek Travnik iz Foruma proti telesnemu kaznovanju otrok. Pravi, da povezavo vidi vsak, ki se začne ukvarjati s tem področjem.

Ravno zaradi različnih neljubih dogodkov – sploh potem, ko oziroma če glas o njih pride v medije in do splošne javnosti, se pojavi razprava o tem, ali ima šolsko osebje primerno izobraževanje o tem, kako se z medvrstniškim nasiljem soočiti. Ravnatelj Goran Popovič na Osnovni šoli Livada daje velik pomen izobraževanju osebja z ustreznimi prijemi za spopadanje z medvrstniškim nasiljem. Pravi predvsem, da ga je treba rešiti čim prej, ne pa čakati, da se težave stopnjujejo. Čeprav, poudarja,  seveda ne moremo pričakovati, da bo šola nudila tako dobro izobraževanje, ki bo vse zaposlene kar nenadoma spremenilo v strokovnjake za vedenjsko motene otroke.

Alja Otavnik iz slovenskega UNICEFa doda, da je zelo pogosta tudi naslednja situacija: otrok povzroča nasilje, šola o tem obvesti starše, ti pa, ker je otrok doma priden, ne verjamejo, da je njihov potomec česa takega zmožen. “Moramo se zavedati, da starši svojega otroka doma v čisto drugi luči vidijo in si velikokrat tudi ne predstavljajo, kako se obnaša, ko staršev ni zraven.”

Ena večjih težav pri prepoznavanju medvrstniškega nasilja  je ta, da odrasli velik odstotek tega sploh ne prepoznamo predvsem zato, ker nismo del vrstniške skupine, kar pomeni da, ko je učitelj v razredu, so določena pravila, določena dinamika skupine, po kateri ta razred funkcionira. Ko odrasle osebe ni, je ta dinamika medvrstniških odnosov drugačne, se spremeni. (Alja Otavnik)

V primeru medvrstniškega nasilja v šoli moramo vedeti, da obstajajo tri skupine otrok: otroci, ki povzročajo nasilje, druga skupina so žrtve. Najštevilčnejša pa je tretja skupina: opazovalci. To so sošolci, otroci, ki so priče tovrstnim dogodkom in oni imajo ključno vlogo pri prečevanju medvrstniškega nasilja.

Opazovalce bi morali usposobiti, da znajo ustrezno in učinkovito reagirati. Včasih se je tistim, ki so šli zatožit učiteljem, da se nekaj dogaja, tožibabe. Potem smo to nekako črtali ven iz vedenjskega vzorca mladostnikov. Pa vendar bo treba nekaj podobnega uvesti. Edini način, da odrasli lahko posežejo v to nasilje, je, da jim otroci za to povedo. (Zdenka Čebašek Travnik)

Medvrstniškega nasilja seveda nikoli ne bomo mogli izkoreniniti, a že to, da se lahko primerno in ustrezno spopadamo s tem, je velik napredek.