Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zgodnja obravnava otrok z Downovim sindromom

14.12.2015

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami bomo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju, kakšno je življenje s takim otrokom ter kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava daje oporo vsej družini, ko je najbolj v stiski – to je takrat, ko je družina seznanjena z diagnozo o Downovem sindromu, pripoveduje predsednica Društva Downov sindrom Slovenija profesorica doktorica Alenka Šelih:

Zgodnja obravnava je poseben program, namenjen otroku s posebnimi potrebami in njegovi družini. Začel naj bi se uresničevati takoj, ko je ta potreba ugotovljena. Pri otrocih z Downovim sindromom je to najpozneje ob porodu, zato je zanje in za njihove družine posebej pomembno, da se ta program začne čim prej po rojstvu. To je multidisciplinarna, celovita obravnava, kjer ne gre le za morebitno medicinsko pomoč, čeprav seveda gre tudi za to, ampak so potrebni tudi drugi strokovnjaki, drugi strokovni profili, predvsem pa je pomembno, da dobi podporo družina v celoti in ne samo otrok.

Zgodnja obravnava se razlikuje glede na to, kaj otrok s posebnimi potrebami in njegova družina potrebujeta, razlaga Alenka Šelih:

Otrok z Downovim sindromom potrebuje spodbudo na različnih področjih. Potrebuje zdravstveno oskrbo ter spodbude na področjih grobe motorike (gibanja rok in nog) in fine motorike. Potrebuje kognitivne spodbude in spodbude za razvoj govora. Njegovi starši potrebujejo marsikdaj podporo in nasvet, kako ravnati s takim otrokom, da čeprav imajo otroka s posebnimi potrebami lahko živijo normalno življenje. Biti morajo večkrat razbremenjeni, večkrat potrebujejo nasvet in podporo. Oboje skupaj pa predstavlja zgodnjo obravnavo.

Da ima otrok Downov sindrom, večina staršev izve kmalu po rojstvu. Ker so takoj soočeni s tem, da imajo drugačnega otroka, potrebujejo podporo in pomoč čim prej po porodu. Aleksandra Majič Skrbinšek je mama deklice z Downovim sindromom.

Pri meni je bilo tako, da nisem pričakovala otroka z Downovim sindromom, zato je bil prvi občutek šok, potem pa se sprašuješ različne stvari. Sprašuješ se, ali si mogoče kaj narobe naredil. Ko ugotoviš, da ne, potem žaluješ. Nekaj časa traja žalovanje za otrokom, ki si ga pričakoval in ga nisi dobil.

Aleksandra Majič Skrbinšek govori tudi o tem, kdaj starši potrebujejo največ podpore:

Starši največ pomoči in podpore potrebujemo takoj na začetku, že v porodnišnici. V tistih prvih urah nimamo nikogar, nam po navadi ponudijo pomirjevala. Razložijo nam zdravstvene težave, ki jih takrat otrok ima, ne vemo pa nič, kaj to pomeni za naše življenje. Te podpore res ni.

O tem, kaj starši pogrešajo, Aleksandra Majič Skrbinšek razlaga:

Eno je, da sploh prideš do strokovnjakov, ki bi ti pomagali pri tem, da ustrezno podpreš razvoj otroka. Potem ko ti to uspe, je treba te strokovnjake povezati. Nekateri delajo v razvojnih ambulantah v okviru zdravstvenih ustanov, drugi so v vrtcih. V okviru nevladnega sektorja se izvajajo različne obravnave, ki skušajo zapolnit tisto, kar manjka v okviru sistema. Tisto, kar manjka meni kot staršu, je koordinacija vsega tega. To vlogo prevzamemo starši, poskušamo povezovati različne strokovnjake, vendar starši za to vlogo nikakor nismo primerni. Imamo premalo znanja in preveč čustev, rezultat tega pa je potem frustracija na vseh straneh. Starši ne vemo, na koga naj se obrnemo en strokovnjak predlaga, naj delamo to, drugi reče, ne, to ni prav, raje takole delajte z otrokom, mi pa ne vemo, komu zaupati.

Vedno je treba iskati novo znanje, razlaga doktorica Branka D. Jurišič in dodaja, da je treba z otrokom živeti, se igrati in ga spodbujati.

Sodobna zgodnja obravnava je usmerjena v družino, ne zgolj v otroka. Če namreč podpremo družino, če družino okrepimo, potem bo zmožna podpreti svojega otroka.

Starši želijo, da ima tak otrok čim več obravnav pri različnih terapevtih. Prepričani so namreč, da bo tako za otroka najbolje. Doktorica Branka D. Jurišič pa na to odgovarja takole:

Zelo pogosto v našem sistemu zdravstva pediater napiše napotnico za obravnavo pri logopedu, pri fizioterapevtu, pri specialnem pedagogu – odvisno od tima, katere strokovnjake ima. Prevečkrat se zgodi, da starši vozijo te otroke na različne obravnave v zdravstveni dom, potem pa še popoldne na različne druge obravnave, ki so na voljo drugje, bodisi na terapevtsko jahanje bodisi na plavanje, konec koncev tudi na zgodnjo obravnavo v okviru Društva Downov sindrom Slovenija. Prepričani so, da če bodo sešteli ure vseh teh obravnav, bo potem učinek večji. Raziskave pa kažejo, da je učinek manjši, ker je otrok naveličan, ker so te obravnave izolirane in ker moramo pravzaprav s svojimi dejavnostmi vedeti, na kaj želimo vplivati. Učinek zgodnje obravnave se ne meri s sposobnostjo otroka, kako mu je zrastel inteligenčni količnik, ampak s kakovostjo življenja družine.

Ana Perdih je mama deklice z Downovim sindromom. Pravi, da na terapije ni hodila le njuna hčerka, temveč tudi onadva z možem. O življenju s takšnim otrokom pripoveduje:

Življenje je ravno tako kot življenje z drugimi otroki. Ker se imamo radi, jo imamo radi. Življenje družine teče drugače, ker imamo več obravnav, več terapij – tako so urniki bolj zasedeni, ampak kar zadeva razpoloženje v družini, se mi pa zdi, da ni velike razlike.

In kaj je bilo za Ano Perdih najtežje?

Naučiti se, da ne razmišljaš za 20 let vnaprej, da živiš za danes. Da ugotoviš, kaj lahko otroku zdaj daš, pri čem mu zdaj pomagaš, in da pomagaš samemu sebi razbijati strahove pred tem, kaj te čaka v prihodnosti, saj ne veš, kaj te čaka. In se naučiti, da pravzaprav ne veš, kaj te čaka tudi pri otroku, ki nima neke motnje ali pa posebnosti in da pravzaprav živimo za danes. Katji se trudimo dajati tisto, kar ona danes potrebuje pri svojem razvoju.

Ivana Šoster, predsednica komisije za zgodnjo obravnavo pri Zvezi sožitje, razlaga, da nekateri starši teže pridejo do zgodnje obravnave.

Za zgodnjo obravnavo veliko staršev sploh ne ve. Če je starš izobražen, če ima srečo, da sreča prave ljudi na pravem mestu, potem izve za zgodnjo obravnavo. Če pa so starši z obrobja redkeje izvejo za zgodnjo obravnavo, poleg tega pa tudi, če izvejo, težje pridejo do teh centrov, ker je to povezano s prevozom in s časom, če so v službi ali če delajo na kmetiji – ti otroci so velikokrat na stranskem tiru. Pri Sožitju se enkrat na leto za teden dni dobimo z mladimi starši z družinami. Zgodi se tudi, da katera družina reče, da prvič sliši za zgodnjo obravnavo, čeprav se to dogaja vedno redkeje. Vendar potreba po celoviti zgodnji obravnavi je – celovita zgodnja obravnava, plansko načrtovana za individualnega otroka s kakršno koli prirojeno motnjo. To je zelo dobra naložba tudi za državo. Če bo človek maksimalno razvil svoje sposobnosti, bo gotovo manjše breme v odrasli dobi za državo, kot pa, če ga bomo pustili, da se bo razvil, koliko bo okolje dopuščalo. Kot predsednica komisije pri Zvezi Sožitje želim doseči – poleg zgodnje obravnave -, da bi zakonsko prišla v sam zakonodajni proces, da bi končno enkrat zagledal luč sveta zakon, ki bi predvideval, kakšna naj bo zgodnja obravnava, kdo naj bi bil generalni koordinator te zgodnje obravnave, in da bi si končno podala roke vsa tri ministrstva: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Zgodnja obravnava pomaga otroku z Downovim sindromom razvijati njegove sposobnosti že od zgodnjega otroštva tako, da lažje premaguje razvojne zaostanke ter zmanjšuje razlike, ki ga ločijo od njegovih vrstnikov.

 


Med štirimi stenami

864 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Zgodnja obravnava otrok z Downovim sindromom

14.12.2015

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami bomo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju, kakšno je življenje s takim otrokom ter kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava daje oporo vsej družini, ko je najbolj v stiski – to je takrat, ko je družina seznanjena z diagnozo o Downovem sindromu, pripoveduje predsednica Društva Downov sindrom Slovenija profesorica doktorica Alenka Šelih:

Zgodnja obravnava je poseben program, namenjen otroku s posebnimi potrebami in njegovi družini. Začel naj bi se uresničevati takoj, ko je ta potreba ugotovljena. Pri otrocih z Downovim sindromom je to najpozneje ob porodu, zato je zanje in za njihove družine posebej pomembno, da se ta program začne čim prej po rojstvu. To je multidisciplinarna, celovita obravnava, kjer ne gre le za morebitno medicinsko pomoč, čeprav seveda gre tudi za to, ampak so potrebni tudi drugi strokovnjaki, drugi strokovni profili, predvsem pa je pomembno, da dobi podporo družina v celoti in ne samo otrok.

Zgodnja obravnava se razlikuje glede na to, kaj otrok s posebnimi potrebami in njegova družina potrebujeta, razlaga Alenka Šelih:

Otrok z Downovim sindromom potrebuje spodbudo na različnih področjih. Potrebuje zdravstveno oskrbo ter spodbude na področjih grobe motorike (gibanja rok in nog) in fine motorike. Potrebuje kognitivne spodbude in spodbude za razvoj govora. Njegovi starši potrebujejo marsikdaj podporo in nasvet, kako ravnati s takim otrokom, da čeprav imajo otroka s posebnimi potrebami lahko živijo normalno življenje. Biti morajo večkrat razbremenjeni, večkrat potrebujejo nasvet in podporo. Oboje skupaj pa predstavlja zgodnjo obravnavo.

Da ima otrok Downov sindrom, večina staršev izve kmalu po rojstvu. Ker so takoj soočeni s tem, da imajo drugačnega otroka, potrebujejo podporo in pomoč čim prej po porodu. Aleksandra Majič Skrbinšek je mama deklice z Downovim sindromom.

Pri meni je bilo tako, da nisem pričakovala otroka z Downovim sindromom, zato je bil prvi občutek šok, potem pa se sprašuješ različne stvari. Sprašuješ se, ali si mogoče kaj narobe naredil. Ko ugotoviš, da ne, potem žaluješ. Nekaj časa traja žalovanje za otrokom, ki si ga pričakoval in ga nisi dobil.

Aleksandra Majič Skrbinšek govori tudi o tem, kdaj starši potrebujejo največ podpore:

Starši največ pomoči in podpore potrebujemo takoj na začetku, že v porodnišnici. V tistih prvih urah nimamo nikogar, nam po navadi ponudijo pomirjevala. Razložijo nam zdravstvene težave, ki jih takrat otrok ima, ne vemo pa nič, kaj to pomeni za naše življenje. Te podpore res ni.

O tem, kaj starši pogrešajo, Aleksandra Majič Skrbinšek razlaga:

Eno je, da sploh prideš do strokovnjakov, ki bi ti pomagali pri tem, da ustrezno podpreš razvoj otroka. Potem ko ti to uspe, je treba te strokovnjake povezati. Nekateri delajo v razvojnih ambulantah v okviru zdravstvenih ustanov, drugi so v vrtcih. V okviru nevladnega sektorja se izvajajo različne obravnave, ki skušajo zapolnit tisto, kar manjka v okviru sistema. Tisto, kar manjka meni kot staršu, je koordinacija vsega tega. To vlogo prevzamemo starši, poskušamo povezovati različne strokovnjake, vendar starši za to vlogo nikakor nismo primerni. Imamo premalo znanja in preveč čustev, rezultat tega pa je potem frustracija na vseh straneh. Starši ne vemo, na koga naj se obrnemo en strokovnjak predlaga, naj delamo to, drugi reče, ne, to ni prav, raje takole delajte z otrokom, mi pa ne vemo, komu zaupati.

Vedno je treba iskati novo znanje, razlaga doktorica Branka D. Jurišič in dodaja, da je treba z otrokom živeti, se igrati in ga spodbujati.

Sodobna zgodnja obravnava je usmerjena v družino, ne zgolj v otroka. Če namreč podpremo družino, če družino okrepimo, potem bo zmožna podpreti svojega otroka.

Starši želijo, da ima tak otrok čim več obravnav pri različnih terapevtih. Prepričani so namreč, da bo tako za otroka najbolje. Doktorica Branka D. Jurišič pa na to odgovarja takole:

Zelo pogosto v našem sistemu zdravstva pediater napiše napotnico za obravnavo pri logopedu, pri fizioterapevtu, pri specialnem pedagogu – odvisno od tima, katere strokovnjake ima. Prevečkrat se zgodi, da starši vozijo te otroke na različne obravnave v zdravstveni dom, potem pa še popoldne na različne druge obravnave, ki so na voljo drugje, bodisi na terapevtsko jahanje bodisi na plavanje, konec koncev tudi na zgodnjo obravnavo v okviru Društva Downov sindrom Slovenija. Prepričani so, da če bodo sešteli ure vseh teh obravnav, bo potem učinek večji. Raziskave pa kažejo, da je učinek manjši, ker je otrok naveličan, ker so te obravnave izolirane in ker moramo pravzaprav s svojimi dejavnostmi vedeti, na kaj želimo vplivati. Učinek zgodnje obravnave se ne meri s sposobnostjo otroka, kako mu je zrastel inteligenčni količnik, ampak s kakovostjo življenja družine.

Ana Perdih je mama deklice z Downovim sindromom. Pravi, da na terapije ni hodila le njuna hčerka, temveč tudi onadva z možem. O življenju s takšnim otrokom pripoveduje:

Življenje je ravno tako kot življenje z drugimi otroki. Ker se imamo radi, jo imamo radi. Življenje družine teče drugače, ker imamo več obravnav, več terapij – tako so urniki bolj zasedeni, ampak kar zadeva razpoloženje v družini, se mi pa zdi, da ni velike razlike.

In kaj je bilo za Ano Perdih najtežje?

Naučiti se, da ne razmišljaš za 20 let vnaprej, da živiš za danes. Da ugotoviš, kaj lahko otroku zdaj daš, pri čem mu zdaj pomagaš, in da pomagaš samemu sebi razbijati strahove pred tem, kaj te čaka v prihodnosti, saj ne veš, kaj te čaka. In se naučiti, da pravzaprav ne veš, kaj te čaka tudi pri otroku, ki nima neke motnje ali pa posebnosti in da pravzaprav živimo za danes. Katji se trudimo dajati tisto, kar ona danes potrebuje pri svojem razvoju.

Ivana Šoster, predsednica komisije za zgodnjo obravnavo pri Zvezi sožitje, razlaga, da nekateri starši teže pridejo do zgodnje obravnave.

Za zgodnjo obravnavo veliko staršev sploh ne ve. Če je starš izobražen, če ima srečo, da sreča prave ljudi na pravem mestu, potem izve za zgodnjo obravnavo. Če pa so starši z obrobja redkeje izvejo za zgodnjo obravnavo, poleg tega pa tudi, če izvejo, težje pridejo do teh centrov, ker je to povezano s prevozom in s časom, če so v službi ali če delajo na kmetiji – ti otroci so velikokrat na stranskem tiru. Pri Sožitju se enkrat na leto za teden dni dobimo z mladimi starši z družinami. Zgodi se tudi, da katera družina reče, da prvič sliši za zgodnjo obravnavo, čeprav se to dogaja vedno redkeje. Vendar potreba po celoviti zgodnji obravnavi je – celovita zgodnja obravnava, plansko načrtovana za individualnega otroka s kakršno koli prirojeno motnjo. To je zelo dobra naložba tudi za državo. Če bo človek maksimalno razvil svoje sposobnosti, bo gotovo manjše breme v odrasli dobi za državo, kot pa, če ga bomo pustili, da se bo razvil, koliko bo okolje dopuščalo. Kot predsednica komisije pri Zvezi Sožitje želim doseči – poleg zgodnje obravnave -, da bi zakonsko prišla v sam zakonodajni proces, da bi končno enkrat zagledal luč sveta zakon, ki bi predvideval, kakšna naj bo zgodnja obravnava, kdo naj bi bil generalni koordinator te zgodnje obravnave, in da bi si končno podala roke vsa tri ministrstva: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Zgodnja obravnava pomaga otroku z Downovim sindromom razvijati njegove sposobnosti že od zgodnjega otroštva tako, da lažje premaguje razvojne zaostanke ter zmanjšuje razlike, ki ga ločijo od njegovih vrstnikov.

 


01.03.2021

Redke bolezni

Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo?


22.02.2021

Boris Krabonja: "UPornika se ne da prositi za miloščino"

Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, Borisa Krabonjo.


15.02.2021

Junaki 3. nadstropja

Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti (za poškodbami) pri otrocih, starih od 5 do 14 let. Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Gostja oddaje bo Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Petra Medved se bo z Urško Kolenc pogovarjala o malih junakih, ki se bojujejo s to boleznijo, o njeni življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavljeni pa bodo tudi programi društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.


08.02.2021

"Ljudje ne verjamejo, da igralci na našem odru res ne vidijo!"

Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.


01.02.2021

O čem pa vi sanjate?

Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje, je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da pa je to pomembno, bomo slišali v tem pogovoru. Majo Buzakovič je v studio povabila Lucija Fatur.


25.01.2021

Dotik, pogled, opazka na hodniku ali samo sočutna bližina lahko rešijo svet

Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.


18.01.2021

Leonida Mrgole: "Ko sem se borila za mami, sem se počutila kot kriminalec."

V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo stanovalk in stanovalcev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.


11.01.2021

Epidemija in duševne stiske otrok

Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani, so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni.


04.01.2021

"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe."

"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadalo z boleznijo, ki prav mladim pogosto ne prizanaša. Zgubijo se v vrtincu težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje.


28.12.2020

Maja Podojstršek, Nomi Hrast, Nik Gerbec, Adam Modic

Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet – tudi to je posledica covida 19, saj se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?


21.12.2020

Izbrišemo lahko razliko med nič in nekaj

Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh bo tekla beseda v današnji oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.


14.12.2020

Samoopazovanje je ključnega pomena

V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.


07.12.2020

Nikoli ni prepozno reči ne nasilju

Kljub temu, da smo vstopili v zadnji mesec leta, ki ga je usodno zaznamovala pandemija, nič ne kaže, da bomo kmalu izstopili iz okov preventivnih ukrepov, izza zidov naših prebivališč, domov. Ob besedah »ostani doma«, ki so postale slogan korona krize, pa smo kot družba v veliki meri pozabili, da dom ni za vse varno zavetje. V mesecu, ko potekajo mednarodni dnevi akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili tri gostje, žrtve nasilja v družini, ki so pogumno spregovorile o svoji trnovi poti iz začaranega kroga nasilja in z jasnim sporočilom, da je sprememba možna in da rešitev obstaja. Pred mikrofon jih je povabila Martina Černe.


30.11.2020

Neskončen delovnik

Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev


23.11.2020

Med štirimi stenami

Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postali žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid-19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in duševno. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremenijo jih strah, občutki krivde in nemoči.


16.11.2020

"Spomladanska karantena je bila pravi balzam za dušo"

Velika vecina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv zivčni sistem, ki zaznava veliko večˇ dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena, in se pojavlja pri 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Kakšni so poglavitni znaki, da je nekdo visoko občutljiv in kako živeti z osebo, ki se hitro vznemiri, razjezi ali burno čustveno reagira? Več o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo gostili svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke Eriko Plevel in življenjskega trenerja Primoža Škoberneta. Z vami bo Marko Rozman.


09.11.2020

Fibromialgija – bolezen z veliko obrazi, Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznika

Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima veliko obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo. Gostje je v studio povabila Lucija Fatur.


02.11.2020

"Sprejemanje smrti je sprejemanje življenja"

Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva Renata Jakob Roban govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka Monika Glavonjić dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.


26.10.2020

Spolna rehabilitacija po raku dojk

Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, za njo pa lahko zbolijo tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka na dojki, težave v spolnosti. Ne le, da jih pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za ženske močan simbolni pomen. Na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka na dojki bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.


19.10.2020

Skrb za predšolske otroke z avtizmom

Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.


Stran 9 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov