15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna

Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije se število oseb, ki imajo slovensko državljanstvo in v naši državi tudi bivajo ter nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, že nekaj let znižuje. Na zavodu sicer nimajo celovitih podatkov, a njihova statistika kaže, da naj bi bilo ob koncu lanskega leta takšnih oseb v vsej Sloveniji le nekaj manj kot 750. Da je statistika izjemno varljiva, vsak dan ugotavljajo v pro bono ambulantah. Te v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Velenju in Kočevju nudijo pomoč osebam brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa tudi tistim, ki so življenjsko odvisni od zdravil, za katera je treba plačati dopolnilno zdravstveno zavarovanje, a si zaradi finančne stiske tega ne morejo privoščiti.

Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.

Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.

A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.

Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.

V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”

Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.

Z izgubo službe hitro pridejo tudi psihične težave

“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.

Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!

Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”

Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.

Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”