Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
V mesecu avgustu smo za vas pripravili ponovitve najbolj zanimivih oddaj Med štirimi stenami. Tokrat bo na sporedu oddaja o sporazumevanju z bolnikom z demenco. Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Po podatkih ADI- Alzhheimer Disease International je na svetu več kot 47 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi 9,9 milijona, po podatkih Spominčice, Slovenskega združenja za pomoč pri demenci – Alzheimer Slovenija, pa je v Sloveniji pa približno 32 tisoč bolnikov. Bolezen posameznika prizadene na vseh področjih življenja. Težave se kažejo v nezmožnosti obvladovanja vsakdanjih dejavnosti, v medsebojnih odnosih v družini in s prijatelji, bolezen povzroča tudi hude vedenjske in osebnostne spremembe.
Dr. Tjaša M. Kos je univ. dipl. psihologinja, ki se ukvarja s psihoterapijo ter svetovanjem posameznikom, parom in skupinam. Njena življenjska zgodba je povezana tudi z izgubo vida pri 24. letih, in sicer zaradi redke bolezni. Na njeni življenjski poti so imeli pomembno vlogo njeni domači. Ključno ima njen partner. Mama ji je pomagala pri prvih korakih – on pa jo je podpiral celo. Brez njega bi ves čas ostala v gnezdu in si nikoli ne bi drznila razpreti kril. Z neomajno vero ji je pomagal, da je začela sama verjeti vase. Ko je mama izvedela, da je zanosila, se je zgrozila, češ, kako pa bosta zmogla. Njen partner pa jo takrat prijel za roko in na pol jezno rekel: »Seveda, da bo zmogla.« Podobno je bilo tudi z doktoratom, ki ga je uspešno končala na Dunaju. V družini s tremi otroki ji nikoli ni dolgčas in sebe doživlja kot zelo srečno osebo. O svojem življenju, družini in zgodbah ljudi, ki se obračajo nanjo po pomoč, je razmišljala v pogovoru z Jano Bajželj.
Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali in jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Znova se je morala naučiti živeti. Svojo zgodbo, polno sivih lukenj, je Taja Metličar opisala Andreji Gradišar.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Kako je, ko se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami? Kako se spopadajo z občutki žalosti, obupa, krivde in strahu, ko je otrok drugačen? In kako zberejo energijo in odločnost, da stopijo na novo, še neznano pot, polno odrekanja in upanja? Kakšno je življenje z otrokom s cerebralno paralizo, kako to vpliva na družinsko življenje in na partnerski odnos – o tem v oddaji Med štirimi stenami z gostjo Nado Polajžer, ki se je spoprijela s težavnim življenjskim položajem, v njem našla smisel in – to kar je najpomembnejše – ohranila je optimizem.
Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.
Pljučna hipertenzija je redka bolezen, za katero oboleva 25 milijonov ljudi na svetu. Prav zaradi njene redkosti in tudi zaradi nespecifičnih simptomov jo je težje diagnosticirati. Nekaj manj kot 100 bolnikov s pljučno hipertenzijo se združuje v Društvu za pljučno hipertenzijo Slovenije. Tam si izmenjujejo izkušnje, skrbijo pa tudi za to, da bi ta bolezen postala bolj prepoznavna tako za stroko kot tudi za laike. Da bi o bolezni in težavah, s katerimi se v vsakdanjem življenju soočajo bolniki s pljučno hipertenzijo, ki so v glavnem mladi, izvedeli več, smo o tem spregovorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Cirila Štuber.
Diagnoza rak človeka pretrese, še toliko bolj, če zboli otrok. Lani je pri nas za to boleznijo zbolelo 74 otrok. Starši, ki so se sami znašli v stiski, najbolje vedo, kako se počuti človek v tej boleči situaciji. Društvo Jonatan Prijatelj, kjer so združeni starši mladostnikov z različnimi oblikami raka, je nastalo prav zato, da bi staršem, katerih otroci so zboleli za rakom nudilo pomoč, spodbudo, razumevanje in upanje. S kakšnimi stiskami se spopadajo starši otrok z rakom, bo iz svojih izkušenj v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala gostja predsednica tega društva Tatjana Kruder. V oddaji bomo slišali tudi zgodbo mame Jasne Korbar in pogovor s prof. dr. Janezom Jazbecem, predstojnikom kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo, o tem, kateri so najpogostejši raki pri otrocih in kako je z zdravljenjem. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Majhnost oziroma pritlikavost se lahko razvije zaradi več kot 200 različnih vzrokov, med katerimi so genski dejavniki, motnje v embrionalnem razvoju, tumorji v centralnem živčnem sistemu, poškodbe glave med porodom, avtoimunske bolezni. Najpogostejša bolezen, posledica katere je nižja rast, je ahondroplazija. Ima jo ena od med 26 in 40 tisoč osebami, kaže pa se v krajših in bolj čvrstih udih ter nekoliko izbočenem čelu, pri čemer sta trup in glava normalno velika. Kljub napredku v znanosti več kot 50 odstotkov primerov manjše rasti še vedno ostaja nepojasnjenih. Majhnost, ne glede na to, kakšen je vzrok zanjo, zahteva nekoliko drugačen življenjski slog. Mali ljudje pa se morajo poleg tega velikokrat soočiti tudi s predsodki drugih, kar se med drugim odraža v težjem iskanju službe. Več o življenju malih ljudi nam bo v oddaji Med štirimi stenami povedala 46-letna Nataša Osredkar. Ne preslišite nas v ponedeljek po 10. uri na Prvem.
Prvi teden v mesecu juniju Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije obeležuje teden slepih. Zato bomo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami gostili 20-letno dijakinjo Anjo Pustak Lajovic, ki obiskuje program prilagojenega poklicno – tehniškega izobraževanja z enakovrednim standardom za poklic ekonomski tehnik na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, in ravnateljico tega zavoda Katjušo Koprivnikar. O življenju mladega človeka s slepoto, prilagojenosti okolja za potrebe slepih, ozaveščenosti videčih, znanju in spretnostih, ki jih slepi pridobijo v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, se bo ob 10.15 v studiu Prvega programa pogovarjala Jana Bajželj.
Avtizem se pri vsakem posamezniku kaže drugače, vendar pa imajo vsi ljudje z avtizmom težave na področju socialne komunikacije in interakcije ter fleksibilnosti mišljenja. Eden izmed načinov, kako se približati otroku z avtizmom, je tudi glasba. Glasbeni mentorji, ki delajo z otroki z avtizmom, opažajo, da ob pomoči glasbenih dejavnosti ti otroci izboljšajo komunikacijo, razumevanje, poveča se njihova zbranost, manj je neprimernega vedenja, sposobni so se prilagoditi različnim situacijam in si tudi pridobiti sposobnost nastopanja. Učiteljica po Willemsovi metodi in ustanoviteljica glasbenega centra DO RE MI Nuša Piber se ob delu s svojimi učenci z avtizmom vedno sprašuje, do kod se lahko razvijejo. »Mogoče do tam, do koder si kot mentorji dovolimo verjeti, zaupati, tvegati in jih voditi!« razmišlja. Glasbeni dosežki navdajajo otroka z avtizmom s ponosom, poveča se mu samozavest, obiskovanje glasbene šole pa zanj pomeni okolje, v katerem se srečuje z drugimi otroki. Glasbeno ustvarjanje otrok z avtizmom bo tema tokratne oddaje Med štirimi stenami. Poleg Nuše Piber bosta svoje razmišljanje v oddaji delila z nami tudi Katjuša in Aleš Arko, mama in oče 14-letnega Jerneja z motnjo avtističnega spektra, ki je član skupine Čudoviti um. Skupina se s predstavo Fantom iz opere v klavirski izvedbi predstavlja po Sloveniji.
Ste človek, ki sebe vedno postavi na zadnje mesto? Ste vedno pripravljeni pomagati drugim? Marsikdo ne zna reči ne, ne zna postaviti meje, počuti se tudi odgovoren za čustva drugih. Preobremenjenost, tesnoba, depresija, druge bolezni so lahko posledica tako imenovanega Atlasovega sindroma – gre za vedenje ljudi, ki na svojih ramenih nosijo bremena sveta. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, z nami bo psihologinja in terapevtka Katja Z. Istenič.
Multipla skleroza je avtoimunska bolezen osrednjega živčnega sistema, pri kateri je poškodovana zaščitna mielinska ovojnica živčne celice. Zaradi te poškodbe nastajajo okvare, najpogosteje vida in sluha, ravnotežja, spodnjih in zgornjih okončin, prisotna pa je tudi utrujenost ter težave s kognitivnim mišljenjem in inkontinenco. Bolezen ima več žensk kot moških. Po podatkih Združenja multiple skleroze Slovenije pri nas živi več kot 3.500 oseb s to boleznijo. Vzrok ni znan, tudi zdravila ne poznamo. Kako upočasniti razvoj oviranosti, premagovati strah pred invalidnostjo in pred popolno odvisnostjo od drugih, kako biti dejaven v delovnem okolju, dokler bolezen to dopušča, in kako premagovati vsakdanje stiske ter si organizirati kakovostno življenje, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gosta oddaje bosta bolnika z multiplo sklerozo Natalija, študentka Univerze v Ljubljani, in predsednik grosupeljske podružnice Združenja multiple skleroze Slovenije Uroš Gros. Oddajo pripravlja Petra Medved.
»Kritik nisem znala sprejeti, pogosto so me prizadele. Ne zato, ker se z njimi ne bi strinjala. Temveč zato, ker so izražale natanko tisto, kar sem o sebi mislila sama,« opisuje svoj odnos do kritike Danaja Lorenčič, ki v knjigi Ana v meni razkriva svoje življenje z anoreksijo. Kakšen je njen odnos do kritike danes, ko je anoreksija že njena preteklost? Kaj sprejemamo kot kritiko in česa ne, je odvisno od osebnosti, čustvene ranljivosti in samo vrednotenja. Pomembno je tudi, kakšen odnos imata osebi – tista, ki kritiko sporoča in tista, ki ji je kritika namenjena - in kakšen je namen sporočanja kritike. Kaj je konstruktivno in kaj rušilno, ko govorimo o kritiki, pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Po podatkih ADI- Alzhheimer Disease International je na svetu je več kot 47 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi 9,9 milijona, v Sloveniji pa približno 32 tisoč. Bolezen posameznika prizadene na vseh področjih življenja. Težave se kažejo v nezmožnosti obvladovanja vsakdanjih dejavnosti, v medsebojnih odnosih v družini in s prijatelji, bolezen povzroča tudi hude vedenjske in osebnostne spremembe. V oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o tem, kako se sporazumevamo z bolnikom z demenco, kako se odzvati na pogovor ne da bi izzvali čustveno reakcijo bolnika, zakaj in kako nastanejo težave pri sporazumevanju, kateri so pripomočki za ohranjanje in spodbujanje komunikacije, kako lahko prilagojeno bivanjsko okolje lajša komunikacijo in kako se pogovarjati, ko verbalna komunikacija zaradi bolezni ni več mogoča. Gostji oddaje bosta asistentka doktorica Veronika Kragelj, diplomirana psihologinja, specializantka klinične psihologije in Zdenka Ferengja, žena moža z demenco. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Nesporazumi, spori in konflikti so tudi v delovnem okolju sestavni del odnosov med zaposlenimi. Vendar je pri tem pomembno, na kakšen način jih v organizaciji rešujejo. Kadar gre za sistematični pritisk, in ne za enkratno ravnanje, lahko govorimo o trpinčenju in nadlegovanju. Žrtve se v svoji koži počutijo nemočne, lahko celo zbolijo. Po drugi strani pa se kdo rad izogne naloženemu delu pod pretvezo, da njegov nadrejeni izvaja trpinčenje. O dilemah trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu, pomoči žrtvam in sodni praski bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Sogovorniki bodo konflikt in mobing svetovalka Pavla Mlinarič, psiholog Boštjan Bajec, odvetnica Tina Šnajder Paunović in Daša Šarkanj, predsednica Zavoda za izobraževanje STOP-MOB, ki pomaga žrtvam mobinga.
Otroška paraliza ali poliomielitis je nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo poliovirusi. Z virusom otroške paralize se lahko okužijo necepljeni otroci in odrasli. Bolezen je ne glede na starost lahko zelo huda in povzroči trajno ohromitev okončin ali zaradi odpovedi dihalnih mišic celo smrt. Poliomielitis se je v endemičnih in epidemičnih razsežnostih v Sloveniji pojavljal vse do leta 1962. V letih 1948 do 1962 je bilo v Evropi nekaj večjih epidemij. Pri nas je v tem času zbolelo več kot tisoč ljudi, zaradi otroške paralize je umrlo 96 bolnikov, veliko več jih je postalo invalidov. Po uvedbi cepljenja leta 1957 se je pojavnost obolenja občutno zmanjšala. Obvezno cepljenje otrok v prvem letu starosti s tremi odmerki cepiva je bilo uvedeno leta 1964. Zadnja epidemija v Sloveniji je bila leta 1978 in od takrat nismo imeli nobenega primera otroške paralize več. Posledice bolezni pa še vedno čutijo ljudje, ki so jo preboleli. O tem, kako je bolezen spremenila njihovo življenje, kakšne posledice je pustila obolelim osebam, kako družba sprejema take osebe in kakšne posebne potrebe imajo ti ljudje, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostoma Olgo Štremfelj in Antonom Gladom iz društva Paras – društva paralitikov Slovenije, ki sta to bolezen prebolela. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V Sloveniji je leta 2014 pod pragom tveganja revščine živelo približno 290 tisoč ljudi, kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Med njimi je bilo največ upokojencev (26 %) in brezposelnih (24 %), najmanj (13 %) pa drugih neaktivnih oseb, med katere uvrščamo gospodinje, osebe, nezmožne za delo, in študente. Ti imajo po ocenah študentske organizacije Slovenije od 400 do 600 evrov stroškov na mesec. Pri plačilu prevoza, prehrane, nastanitve in študijskega gradiva jim velikokrat priskočijo na pomoč starši, z različnimi štipendijami pa tudi država. Težava pa se začne, ko take pomoči ni. Reden študij ob delu, s katerim bi študent zaslužil za pokritje svojih življenjskih stroškov, še posebno če ne biva doma, je namreč skoraj nemogoč. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani se je zato odločila za odprtje Študentske hiše SRCE, v kateri je danes socialno ogroženim študentom na voljo 11 postelj. Več o njenem delovanju ter drugih oblikah brezplačne pomoči ljubljanskim študentom pa v današnji oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov