Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.

Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?

Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.

Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:

»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«

Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:

»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«

In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:

»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«