Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šport invalidov je v Sloveniji razmeroma dobro razvit in zastopan. Ena mlajših ekip, ki se je na igrišču prvič preizkusila pred slabima dvema mesecema, je slovenska rokometna reprezentanca na vozičkih. Njen član je Nenad Stojakovič – nekdanji poklicni rokometaš, ki je igral tudi za slovensko reprezentanco in bil leta 1993 del moštva, ki je na Sredozemskih igrah doseglo prvo medaljo v tem športu za našo državo. Že med kariero so ga velikokrat pestile težave s hrbtenico, večkrat je bil operiran. Razsežnosti bolezni, ki mu danes onemogoča hojo in narekuje uporabo invalidskega vozička, pa so se zares pokazale po športni »upokojitvi«.
Nenad Stojakovič je nekoč igral rokomet za slovensko člansko reprezentanco, zaradi težav s hrbtenico ga danes igra na vozičku
Nekdanji rokometaš Nenad Stojakovič, ki je v karieri igral tudi za slovensko člansko reprezentanco in bil del ekipe, ki je osvojila prvo medaljo po samostojnosti naše države, je imel težave s hrbtenico že med kariero. Večkrat je bil operiran, zaradi bolečin se je odločil tudi za prenehanje kariere. “Potem pa muskulatura popusti. Zaradi kopičenja kalcija v hrbteničnem kanalu sem imel leta 2008 novo operacijo. Stanje se ni izboljšalo in ko sem šel leta 2012 na vnovični pregled, so našli cisto v prsnem delu hrbtenice, ki je pritiskala živec ob spinalni kazal in onemogočala prekrvavitev v spodnje okončine,” pojasni sogovornik.
“Počasi sem izgubljal motoriko. Tudi senzoriko. Nisem čutil, kdaj je toplo, kdaj hladno, niti dotikov. Hodil sem kot robot, ker je signal iz možganov do okončin prihajal nekako prekinjeno.”
Leta 2015 pa nekega dne ni mogel nikamor več:
“Mislim, da je bilo dan po ženinem rojstnem dnevu. V službo sem poskušal iti s pomočjo tablet, ki sem jih jemal, da sem lahko delal vsaj 3, 4 ure, a ni šlo. Postavil sem se še lahko pokonci, koraka pa samostojno nisem več mogel narediti. Kot da bi te zabetonirali in se ne moreš več premakniti, je bilo.”
Pozneje je preizkusil alternativno zdravljenje in bil operiran v Švici. Po tej operaciji je nekaj časa kazalo, da bo spet lahko samostojno hodil. A zaradi težav z ledvicami, ki so posledica jemanja tablet, je zdaj spet na vozičku. Na življenje pa kljub vsemu gleda pozitivno:
“Se šalim s prijatelji – ne more življenje mene toliko obremeniti, kolikor lahko nesem. Imam pa tudi “rumene” minute, ko je hudo. Ampak ta čustva poskušam zadržati zase, ne deliti z drugimi. Če že tebe boli, ni potrebno, da boli tudi tiste, ki jih imaš rad.”
Nenad je član slovenske rokometne reprezentance na vozičkih. Ta je svojo prvo tekmo odigrala konec oktobra letos:
“Tekmovanje je tu v drugem planu. Prvo je, da se možganom pomaga, da se kdaj odtujijo od razmišljanja, kje smo, kako smo hendikepirani, da se damo v družbo.”
Pravila rokometa na vozičkih se poskušajo čim manj razlikovati od pravil pri siceršnjem rokometu. “Igrišče je enako veliko, igra se 10 minut manj (2×25 minut). Žogo imaš lahko pri sebi največ tri sekunde. Na igrišču je lahko šest članov. Če so v ekipi sami moški, še en manj. Ne sme se uporabljati smole, ki se sicer uporablja za igranje rokometa. Goli pa so nižji, ker so nam prepovedali skakati po golu,” za konec hudomušno doda sogovornik.
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Šport invalidov je v Sloveniji razmeroma dobro razvit in zastopan. Ena mlajših ekip, ki se je na igrišču prvič preizkusila pred slabima dvema mesecema, je slovenska rokometna reprezentanca na vozičkih. Njen član je Nenad Stojakovič – nekdanji poklicni rokometaš, ki je igral tudi za slovensko reprezentanco in bil leta 1993 del moštva, ki je na Sredozemskih igrah doseglo prvo medaljo v tem športu za našo državo. Že med kariero so ga velikokrat pestile težave s hrbtenico, večkrat je bil operiran. Razsežnosti bolezni, ki mu danes onemogoča hojo in narekuje uporabo invalidskega vozička, pa so se zares pokazale po športni »upokojitvi«.
Nenad Stojakovič je nekoč igral rokomet za slovensko člansko reprezentanco, zaradi težav s hrbtenico ga danes igra na vozičku
Nekdanji rokometaš Nenad Stojakovič, ki je v karieri igral tudi za slovensko člansko reprezentanco in bil del ekipe, ki je osvojila prvo medaljo po samostojnosti naše države, je imel težave s hrbtenico že med kariero. Večkrat je bil operiran, zaradi bolečin se je odločil tudi za prenehanje kariere. “Potem pa muskulatura popusti. Zaradi kopičenja kalcija v hrbteničnem kanalu sem imel leta 2008 novo operacijo. Stanje se ni izboljšalo in ko sem šel leta 2012 na vnovični pregled, so našli cisto v prsnem delu hrbtenice, ki je pritiskala živec ob spinalni kazal in onemogočala prekrvavitev v spodnje okončine,” pojasni sogovornik.
“Počasi sem izgubljal motoriko. Tudi senzoriko. Nisem čutil, kdaj je toplo, kdaj hladno, niti dotikov. Hodil sem kot robot, ker je signal iz možganov do okončin prihajal nekako prekinjeno.”
Leta 2015 pa nekega dne ni mogel nikamor več:
“Mislim, da je bilo dan po ženinem rojstnem dnevu. V službo sem poskušal iti s pomočjo tablet, ki sem jih jemal, da sem lahko delal vsaj 3, 4 ure, a ni šlo. Postavil sem se še lahko pokonci, koraka pa samostojno nisem več mogel narediti. Kot da bi te zabetonirali in se ne moreš več premakniti, je bilo.”
Pozneje je preizkusil alternativno zdravljenje in bil operiran v Švici. Po tej operaciji je nekaj časa kazalo, da bo spet lahko samostojno hodil. A zaradi težav z ledvicami, ki so posledica jemanja tablet, je zdaj spet na vozičku. Na življenje pa kljub vsemu gleda pozitivno:
“Se šalim s prijatelji – ne more življenje mene toliko obremeniti, kolikor lahko nesem. Imam pa tudi “rumene” minute, ko je hudo. Ampak ta čustva poskušam zadržati zase, ne deliti z drugimi. Če že tebe boli, ni potrebno, da boli tudi tiste, ki jih imaš rad.”
Nenad je član slovenske rokometne reprezentance na vozičkih. Ta je svojo prvo tekmo odigrala konec oktobra letos:
“Tekmovanje je tu v drugem planu. Prvo je, da se možganom pomaga, da se kdaj odtujijo od razmišljanja, kje smo, kako smo hendikepirani, da se damo v družbo.”
Pravila rokometa na vozičkih se poskušajo čim manj razlikovati od pravil pri siceršnjem rokometu. “Igrišče je enako veliko, igra se 10 minut manj (2×25 minut). Žogo imaš lahko pri sebi največ tri sekunde. Na igrišču je lahko šest članov. Če so v ekipi sami moški, še en manj. Ne sme se uporabljati smole, ki se sicer uporablja za igranje rokometa. Goli pa so nižji, ker so nam prepovedali skakati po golu,” za konec hudomušno doda sogovornik.
Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev
Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postali žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid-19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in duševno. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremenijo jih strah, občutki krivde in nemoči.
Velika vecina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv zivčni sistem, ki zaznava veliko večˇ dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena, in se pojavlja pri 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Kakšni so poglavitni znaki, da je nekdo visoko občutljiv in kako živeti z osebo, ki se hitro vznemiri, razjezi ali burno čustveno reagira? Več o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo gostili svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke Eriko Plevel in življenjskega trenerja Primoža Škoberneta. Z vami bo Marko Rozman.
Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima veliko obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo. Gostje je v studio povabila Lucija Fatur.
Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva Renata Jakob Roban govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka Monika Glavonjić dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.
Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, za njo pa lahko zbolijo tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka na dojki, težave v spolnosti. Ne le, da jih pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za ženske močan simbolni pomen. Na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka na dojki bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.
Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se je s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.
Negativna podoba socialnega dela je posledica nepoznavanja kompleksnosti poklica in raznovrstnosti težav, ki jih rešujejo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Težave ljudi so večplastne, pogosto prepozno iščejo pomoč, obenem pa pričakujejo, da bo socialni delavec v trenutku rešil njihovo težavo s čarobno paličico. Kako spremeniti podobo socialnega dela, da študentom in študentkam fakultete ter bodočim socialnim delavcem in delavkam ne bo nerodno povedati, kaj študirajo? Gostji dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo in Špela Havle s Centra za socialno delo Koroške, ki je tudi predsednica konference Centrov za socialno delo pri Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije.
V mednarodnem tednu gluhih smo v oddaji Med štirimi stenami gostili tolmačko za slovenski znakovni jezik Natalijo Spark. Kot otrok gluhih staršev je že od otroštva obkrožena z gluhimi in tolmačenje v znakovni jezik in iz znakovnega jezika v govorni jezik, je bilo zanjo nekaj vsakdanjega. Spomini na otroštvo zanjo niso prijetni, saj ni živela v zdravem socialnem okolju, poleg tega pa, ko je postajala starejša, je tolmačila tudi vsebine, za katere trdi, da niso primerne za otroke. S tem je, kot pravi, bila oropana otroštva in danes to dojema kot zlorabo. Je magistrica psihosocialne pomoči in prva pri nas, ki osebam z okvaro sluha omogoča, da vstopijo v proces psihosocialnega svetovanja v svojem maternem jeziku - slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna je njena izkušnja z gluhoto, kako jo je zaznamovala, kako posebna je ta komunikacija v slovenskem znakovnem jeziku in s kakšnimi težavami se gluhi spopadajo v vsakdanjem življenju, o tem se je Natalija Spark pogovarjala z voditeljico Petro Medved.
V Sloveniji živi več kot 9000 ljudi, ki se spopadajo s parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi. Gre za napredujočo degenerativno bolezen možganov, ki žal še ni ozdravljiva, lahko pa jo vse bolje obvladujemo. Bolniki se združujejo v Društvu Trepetlika, ki deluje že 30 let in ponuja najrazličnejšo pomoč. Življenje s parkinsonovo boleznijo je velik izziv tako za obolelega kot za njegove najbližje. V tokratni oddaji o izkušnjah z boleznijo pripovedujeta Cvetka Pavlina Likar, predsednica Društva Trepetlika, in Jože Šprohar.
Življenje piše različne zgodbe. In današnja zgodba je zgodba časa, v katerem živimo. Obdobja koronavirusne bolezni, ki obvladuje vse ravni našega življenja: delo, izobraževanje, družino, prosti čas in še bi lahko naštevali. Nekateri o bolezni govorijo spoštljivo, predvsem iz spoštovanja do umrlih za to boleznijo, drugi ji ne namenjajo posebne pozornosti, čeprav Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na ukrepe, ki jih je treba dosledno spoštovati, da se bolezen ne bi širila. O virusu in posledicah bolezni še vedno vemo premalo, pravi naš današnji sogovornik oddaje Med štirimi stenami prof. dr. Adolf Lukanovič, ki je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal med zdravljenjem in rehabilitacijo, boste lahko slišali v pogovoru z novinarko Petro Medved.
Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat smo izbrali oddajo, v kateri smo se pogovarjali o čustvenih in vedenjskih težavah pri mladostnikih. Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se je v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.
Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? O tem teče beseda v tokratni ponovitvi oddaje, v kateri gostuje dr. Saša Krajnc.
Njena življenjska zgodba je filmska. Idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ga je unovčila, kadar je šlo kaj narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. Kdor je prebral njeno knjigo Belo se pere na devetdeset ali poslušal zvočno knjigo, je prepoznal življenjsko zgodbo Bronje Žakelj.
Ena izmed poletnih ponovitev oddaj Med štirimi stenami prinaša pogovor o amiotrofični lateralni sklerozi. V Sloveniji imamo približno 150 bolnikov, ki so zboleli za njo. Gre za redko, hitro napredujočo, neozdravljivo nevrološko bolezen, za katero ne poznamo zdravila. Imenujemo jo tudi bolezen motoričnega nevrona. Najprej se pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Kakšno je življenje s to boleznijo, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.
Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu je prtljaga v štirih kovčkih. Dobra poznavalca imago partnerske terapije sta Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič, zakonski par in starša.
Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtko, s katero je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.
Ena od poletnih ponovitev oddaj Med štirimi stenami prinaša pogovor o slepoti. Mihe Srebrnjaka slepota ni ustavila, da si v življenju ne bi postavljal vedno novih ciljev in izzivov. Pred dvema letoma je osvojil Triglav, poletel je tudi z akrobatskim letalom. Po poklicu je računalniški tehnik, ukvarja se s spletno dostopnostjo, lani pa se je odločil tudi za podjetniške vode, odprl je spletno trgovino. Miha Srebrnjak tako vedno znova dokazuje, da kljub slepoti lahko živi polno življenje. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Neveljaven email naslov