Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojne puščajo strupene sledi tudi v oceanih. Na morskem dnu ponekod ležijo ogromna odlagališča odvrženih streliv. V Severnem in Baltskem morju bi z njimi lahko napolnili 2500 kilometrov dolg vlak, enak razdalji med Parizom in Moskvo. Tudi v Jadranskem morju je še precej odloženega streliva. Neeksplodirane mine in bombe so neposredna nevarnost za ljudi. Iz razpadajočih ohišij pa uhajajo snovi, ki dokazano škodijo morskim organizmom. Večplastno vprašanje odstranjevanja streliva iz svetovnih morij je bilo rdeča nit mednarodnega simpozija v Ljubljani, ki ga je umetnica - raziskovalka Robertina Šebjanič oktobra letos organizirala v sklopu svojega projekta Odmevi brezna. Njeno delo je premierno predstavljeno na razstavi v Parizu z naslovom Velika odprava Tara: Umetnost in znanost odstirata ocean, ki se bo zaključila marca prihodnje leto.
394 epizod
V oddaji bomo raziskovali teme, povezane s pomorstvom. Še bolj se bomo posvetili vprašanjem varovanja in zaščite občutljivega slovenskega in svetovnega morskega in priobalnega okolja. Predvsem pa bomo pripovedovali zgodbe. Zgodbe ljudi, ki od morja živijo, ali pa so z njim tako ali drugače tesno povezani.
Vojne puščajo strupene sledi tudi v oceanih. Na morskem dnu ponekod ležijo ogromna odlagališča odvrženih streliv. V Severnem in Baltskem morju bi z njimi lahko napolnili 2500 kilometrov dolg vlak, enak razdalji med Parizom in Moskvo. Tudi v Jadranskem morju je še precej odloženega streliva. Neeksplodirane mine in bombe so neposredna nevarnost za ljudi. Iz razpadajočih ohišij pa uhajajo snovi, ki dokazano škodijo morskim organizmom. Večplastno vprašanje odstranjevanja streliva iz svetovnih morij je bilo rdeča nit mednarodnega simpozija v Ljubljani, ki ga je umetnica - raziskovalka Robertina Šebjanič oktobra letos organizirala v sklopu svojega projekta Odmevi brezna. Njeno delo je premierno predstavljeno na razstavi v Parizu z naslovom Velika odprava Tara: Umetnost in znanost odstirata ocean, ki se bo zaključila marca prihodnje leto.
Dobrih enajst kilometrov slovenske obale in morja je še naravno ohranjenih. Ostalih 35 je tako ali drugače urbaniziranih. Kljub temu, pritiski po nadaljnjem urejanju obalnega pasu ne pojenjajo. To velja tudi za odsek med Koprom in Izolo. Vse namreč kaže, da se lokalni skupnosti nista odpovedali načrtom, ki jih stroka ocenjuje kot nedopustne. Zakaj je pomembno, da ta naravni odsek morja ohranimo kot prazen in odprt prostor, so številni sogovorniki pojasnili na Dnevu za morje, ki ga je Zavod za varstvo narave že četrtič organiziral ob Svetovnem dnevu oceanov, 8. juniju. Na obalni poti med Izolo in Koprom se jim je pridružila Lea Širok.
Čez tri leta bi Pirančani, ki imajo svoje jeklene konjičke parkirane ob morju in pritlična stanovanja, kjer jim zaradi bližine morja aerosoli čistijo zrak, mirno spali tudi, ko bi vremenoslovci napovedali plimo in južni veter. Tako pa, vsaj zaenkrat kaže, da ne bodo. Piranski svetniki so se namreč odločili, da se odpovejo protipoplavni zaščiti in obenem tudi 14 milijonom evrov iz načrta za okrevanje in odpornost. A vse morda še ni izgubljeno. Župan Đenio Zadkovič se projektu ne namerava kar tako odpovedati. Prvi korak bo zdaj vendarle javna predstavitev idejnega projekta, ki so ga zasnovali trije piranski strokovnjaki. Pogovarjati so se pripravljeni tudi v krajevni skupnosti. V novi civilni iniciativi TOMOP ob vsem upajo, da bodo prebivalci razumeli, da je idejni projekt zgolj osnova za nadaljnje korake pri izgradnji celovite zaščite mestnega jedra pred visokimi vodami, ki jih s segrevanjem morja prinaša podnebna kriza.
Dno Tržaškega zaliva skriva neverjetne zgodbe potopljenih ladij in njihovih posadk. Še v 19. stoletju, ko so v pomorstvu še prevladovale jadrnice, je v tem delu severnega Jadrana brodolom namreč doživela vsaka tretja ladja. To so danes nepredstavljive številke, a spomnimo le, da pomorščaki takrat niso imeli na voljo ne vremenskih napovedi ne radijskih povezav. Številne ladje so na dno brez vsakršnih prič potegnila nenadna neurja z močnim vetrom. In z njimi tudi posadke. Njihove zgodbe že vrsto let zavzeto raziskuje in obuja Koprčan Danijel Germek. Razvozlal je tudi skrivnost najlepše razbitine v slovenskem morju, Stojanove barke. Tudi njeno zgodbo nam je povedal v tokratni oddaji.
Globalni logistični kaos z zamudami v dobavnih verigah in rastjo cen energentov je izziv tudi za koprsko pristanišče. Če so logistični akterji pred pandemijo koronavirusa zastoje merili v minutah in urah, danes govorimo o večdnevnih zamudah, v severni Evropi tudi do 20 dni. Oskrbovalne verige so izgubile zanesljivost in tudi napovedi za jesen niso rožnate. To je le nekaj poudarkov z okrogle mize v Kopru, ki jo je Luka Koper ob svoji 65-letnici organizirala skupaj z Upravo za pomorstvo. V modrem gospodarstvu pa sta vse bolj pomembna tudi trajnosten razvoj in varovanje okolja. Prav ozaveščanju o pomenu uresničevanja teh ciljev je bil namenjen letošnji Evropski dan pomorstva, o katerem prav tako govorimo v oddaji. Pripravila jo je Lea Širok.
Letošnja turistična sezona prihaja na valu optimizma zaradi postopnega ukinjanja protikovidnih ukrepov in lažjih potovanj po nekaterih delih sveta. Po drugi strani se pri nas konec junija poslavljajo turistični boni. Uspešno sezono bodo tako znova krojili tudi tuji gosti. V Turističnem združenju Portorož našo največjo destinacijo letos oglašujejo na sedmih trgih. S kampanjo spodbujajo podaljšanje sezone v jesen in pomlad, izpostavljajo navtični turizem. Ob vsem so si odprli vrata v metasvet ali splet 3.0, v katerem tudi turizem odkriva nove možnosti oglaševanja. Piran-Portorož je namreč prva naša destinacija s svojim nezamenljivim digitalnim ali NFT žetonom. Njegov zaščitni znak je istrska koza Srečka. Več pa v tokratni oddaji.
Klub jadralcev na deski BUM Koper je v sodelovanju z Mestno občino Koper pripravil prireditev Preklopi na poletje. Jadranje na deski sodi med športe, ki so motorično bolj zahtevni. Rekreativnih jadralcev na deski je veliko, manj je tistih, ki se lahko udeležijo državnih tekmovanj v različnih disciplinah. Člani Kluba jadralcev Bum zato načrtujejo tudi bazo otrok, s katerimi bodo lahko v večjem številu vstopili tudi v tekmovalni razred. Dogodek je bil tudi sprožilec pogovora, ki ga je za oddajo Morje in mi pripravila Vesna Potočar Godnič z predsednikom Kluba jadralcev na deski Bum, Matevžem Malejem.
Pomorščak, raziskovalec, avtor številnih del o slovenskem pomorstvu, pobudnik Ribiškega muzeja v Križu pri Trstu, Bruno Volpi Lisjak, je marca dopolnil devetdeset let. Po svetovnih oceanih je deset let plul na tovornih ladjah. Njegova pot pomorščaka se je začela na parniku Neretva. Skupaj z drugimi strojniki je skrbel, da so bili žareči kotli vedno dovolj polni premoga in so poganjali ladijski stroj. Navdihnile so ga številne dežele, ki jih je obiskal. Anglija s pomorskimi muzeji, Japonska z nenavadnimi običaji. Živo se spominja težkih trenutkov v Biskajskem zalivu, ko so ladjo premetavali večmetrski valovi in nekaj dni ni bilo videti obzorja. Čas, ki ga je preživel na krovu tovornih ladij, je popisal v delu Po valovih morja na nova obzorja.
Gojenje školjk zahteva stalno prisotnost skozi vse leto, če se s tem delom želiš preživljati, pravi školjkar in predstavnik strunjanskih ribičev Nevijo Vižintin. Vsako delo je po svoje težko, dodaja, pomembno je, da znaš v njem uživati. Školjke je začel pobirati že kot mladenič. Po srednji šoli je izkušnje nabiral pri zasebnih školjkarjih. Leta 2000 se je odločil za samostojno pot. Školjke - goji predvsem pedoče ali klapavice - ročno očisti in pripravi za prodajo. Ker jih pri tem manj poškoduje, so dlje časa užitne. Tudi sam jih rad je, poudarja, a ne surovih. Njegovo školjčišče je lepo vidno iz strunjanskega ribiškega pristanišča, kjer ima privezano barko. Bil je pobudnik ureditve pristanišča. Med drugim se zavzema za določeno obdobje moratorija na izlov. Tudi za obnavljanje ribjih staležev moramo poskrbeti v tem našem majhnem morju, pravi. Čas je, da morju pri tem aktivno pomagamo, pojasnjuje Vižintin, ki je za ta poklic navdušil tudi sina.
Do Belih skal v strunjanskem krajinskem parku se lahko sprehodimo ob obali, ali pa se do njih spustimo z vrha klifa. Če izberemo gozdnato pot, ki se začne na Belvederju, bomo na več delih lahko uživali ob izjemnih razgledih na morje. In odkar so jo na novo uredili, je za sprehode prijetna tudi ob slabšem vremenu. Obnova poti je primer dobre prakse varovanja narave skozi kulturno dediščino tega dela Sredozemlja. Krajinski park Strunjan je prav zaradi svojega načrtnega upravljanja z naravno dediščino prvi v Sloveniji prejel znak Inheritura, do Belih skal pa se lahko z nami sprehodite v tokratni oddaji.
V letošnjem mednarodnem letu malega priobalnega ribolova predstavljamo tudi zgodbe naših ribičev. Tokrat smo v Piranu obiskali enega najbolj prepoznavnih obrazov našega ribištva Zlatka Novogradca. Več kot 40 let je že v tem poklicu. Zanj se je odločil kmalu potem, ko je odslužil vojaški rok. Takrat si z ribolovom lahko preživel, pojasnjuje. Cipljev, recimo, je bilo toliko, da enega izlova niso uspeli pripeljati do obale, ker se je mala batana zaradi teže na krovu prej potopila. Denar za svojo prvo ribiško barko pa je moral zbrati na skrivaj. Družina, še posebej oče, namreč ni podprla njegove odločitve, da bo ribič. A je vztrajal. Poleg tega se že vse od osamosvojitve Slovenije zavzema za boljše pogoje dela ribičev. Še danes, dve leti pred upokojitvijo, je tako predstavnik piranskih ribičev. Glede prihodnosti profesionalnega slovenskega ribištva pa ni preveč optimističen. Zakaj, je med drugim povedal Lei Širok.
Podvodni travniki so za pestrost vrst enako pomembni kot gozdovi na kopnem. V našem obrežnem pasu prave gozdičke še posebej tvori rjava alga cistozira. Med njenimi grmički, ki dosežejo tudi pol metra, prebivajo številni morski prebivalci. Nekateri v njej najdejo zavetje, za druge, recimo špare, pa je prava poslastica. Tako je bilo tudi v naravnem rezervatu Miramar, dokler ni cistozira pred časom povsem izginila. Zdaj so jo spet uspeli naseliti. In to s pomočjo cistozir iz strunjanskega krajinskega parka.
Visoka plima, močno deževje in jugo. To je napoved za poplave vzdolž obale. Do kod lahko seže gladina reke Dragonje, kaže oznaka visokih voda, ki so jo ob letošnjem svetovnem Dnevu voda postavili ob vhodu v Krajinski park Sečoveljske soline. Na njej je datum 19. september 2010. Takrat je Dragonja poplavila soline in povzročila veliko škode. Visoke vode so naraven pojav, poudarjajo strokovnjaki, da jih občutimo, pa smo si v veliki meri krivi sami. Rekam smo namreč odvzeli prostor, kamor so se običajno izlivale. Ta odnos moramo nemudoma spremeniti. Predvsem pri načrtovanju prostora. V nasprotnem primeru, nam ne bo uspelo omiliti posledic poplav, ki bodo zaradi podnebne krize obširnejše in pogostejše.
V izolski ladjedelnici je v teh dneh zelo živahno. Bliža se morjeplovska sezona in plovila je treba nanjo ustrezno pripraviti. Med množico manjših in večjih bark je tudi Zlatoperka. To je ena od večjih lesenih ribiških bark, ki so še privezane v naših mandračih. Njena lastnika, brata Robert in Sandi Radolovič, sta za zahtevno prenovo 18-metrskega plovila zadolžila skupino mladih mojstrov ladjedelstva. Kot pravijo, jih to delo veseli zaradi ljubezni do tradicionalnih bark. Po drugi strani je lahko tudi vir zaslužka. In nenazadnje, tako pri nas znova obujajo skorajda izgubljeno znanje tradicionalnega ladjedelstva. Med njimi sta najbolj izkušena Izolana Tomi Sinožič, ki vodi delo, in Kristjan Kerin. Zlatoperka je na kopnem od novembra. Kdaj bo spet plula, je v ladjedelnici preverila Lea Širok.
Tokrat gremo v Mesečev zaliv v Krajinskem parku Strunjan. Po eni strani bomo uživali v miru, ki ga tudi temu delu slovenske obale prinese zima. Po drugi pa bomo opozorili na vse bolj priljubljeno prostočasno dejavnost obiskovalcev: gradnjo kamnitih zložb. Ene so kot totemi, druge kot nekakšna zatočišča in ležalniki. Zložb je vse več, in nekdo kamne vztrajno packa s kratico za nudistično plažo FKK. Čeprav je to nekaterim očitno všeč, takšno ravnanje nikakor ni naravovarstveno in krši pravila, ki veljajo za naravni rezervat. Mesečev zaliv je skupaj s sogovornicama iz krajinskega parka, Samanto Makovac in Saro Cernich, obiskala Lea Širok.
V naši državi 7. marca obeležujemo Dan pomorstva. Na ta dan je bila leta 1991 sprejeta resolucija o pomorski usmeritvi Slovenije. Posebne slovesnosti tudi letos zaradi epidemije covida ne bo, a na Upravi za pomorstvo izpostavljajo, da so lani z novim centrom za nadzor prometa in reševanja pomembno izboljšali varnost pomorskega prometa v našem morju. Naslednji korak bo vključitev naše države v mednarodni sistem vts, ki zagotavlja celovit nadzor plovbe. Kakšno pa je bilo zadnje leto za pomorščake? So se razmere zaradi omejitev že izboljšale? In kakšne so novosti na področju izobraževanja za pomorske poklice. Kaj pa vojna v Ukrajini? Bo njen vpliv čutiti tudi v pomorstvu? O vsem tem govorimo v tokratni oddaji.
Riba skakavka in veliki klobučnjak sta tudi to zimo pogosta tema pogovorov med ribiči. Skakavke so namreč uspešne plenilke. Te priseljenke z juga se hranijo s ciplji, oradami, brancini. Pri tem so tako učinkovite, da so dobile nadimek morske piranje. Gospodarskim ribičem pa, vsaj za enkrat, večjo škodo povzroča veliki klobučnjak. Ker je množično prisoten vse daljša obdobja in namesto drugega ulova polni ribiške mreže. Oba pojava sta povezana s segrevanjem morja zaradi podnebne krize, pojasnjujejo morski biologi. Podrobneje pa v tokratni oddaji.
Ribiški poklic je eden najtežjih poklicev, pravi Silvano Radin. Kljub temu je bil ribič več kot tri desetletja. Danes je sicer upokojen, a občasno še vedno pomaga sinu Matjažu. Z njim se odpravi na morje, pogosteje pa je na pomolu, kjer šiva mreže. Prav tako rad fotografira. Nepozabne prizore, denimo, ko megla ovije obalna mesta, na morju pa je sončno. Oba, Silvana in Matjaža Radina, smo povabili v tokratno oddajo Morje in mi. Pravzaprav smo ju obiskali kar na koprskem ribiškem pomolu, kjer ima Matjaž privezano svojo barko.
Ribič od malih nog in rocker po srcu. To je Marino Šav, starosta koprskih ribičev, ki živi v Pobegih. Svojo šestmetrsko leseno barko ima privezano na koprskem ribiškem pomolu. Še vedno se dokaj redno odpravlja na ribolov v Koprski zaliv. Najraje gre sam, v družbi galebov, ki ga včasih spremljajo celo do ribarnice na tržnici, kjer proda svoj ulov. Ribič Marino Šav je več o sebi, a tudi spremembah, ki jih kot ribič doživlja v zadnjih letih, povedal v tokratni oddaji.
Od kod so prišle maone, ki so jih sečoveljski solinarji uporabljali za prevoz soli? Kaj so pomenile barve in simboli na trapezastih jadrih istrskega topa? Zakaj je savudrijska batana tako posebna? Na vsa ta vprašanja ima odgovore piranski raziskovalec in ladijski maketar Slobodan Simič Sime. Nekaj njegovih maket tradicionalnih istrskih plovil, ki sodijo v najzahtevnejše področje ladijskega maketarstva, si do konca meseca lahko ogledamo na razstavi v anakaranski knjižnici. Prav tja smo se odpravili v tokratni oddaji.
Od kod so prišle maone, ki so jih sečoveljski solinarji uporabljali za prevoz soli? Kaj so pomenile barve in simboli na trapezastih jadrih istrskega topa? Zakaj je savudrijska batana tako posebna? Na vsa ta vprašanja ima odgovore piranski raziskovalec in ladijski maketar Slobodan Simič Sime. Nekaj njegovih maket tradicionalnih istrskih plovil, ki sodijo v najzahtevnejše področje ladijskega maketarstva, si do konca meseca lahko ogledamo na razstavi v anakaranski knjižnici. Prav tja smo se odpravili v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov