Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
484 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
Tokrat se bomo posvetili aktivnosti, ki ji namenimo približno tretjino svojega življenja. O trikotniku možgani- spanje- zdrav imunski sistem se je Mojca Delač pogovarjala s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj. V epizodi tudi o aktimetriji oz. aktigrafiji in o tem, ali se pri spremljanju svojega spanja zanašamo na pametne ure. Možgani na dlani so na sporedu vsako četrtkovo jutro ob 7.35 na Prvem.
To je zadnja epizoda v tokratni marčevski supermožganski seriji, ki je navdih našla v Tednu možganov in rekla – Tako se govori! Če pomislimo na epizode o razvoju govora, o preklinjanju in Tourettovem sindromu, pa o sindromu tujega naglasa… smo se že naučili, da jeziki odpirajo svetove, za nas in naše možgane. In današnja zgodba bo to več kot potrdila. Ali to, da poznamo več izrazov za modro pomeni, da jo tudi drugače zaznavamo? Gremo na Otok, na Univerzo Lancaster, k profesorju aplikativne lingvistike, Panosu Athanaopoulosu! Pripravlja: Mojca Delač.
50-letnemu Američanu so diagnosticirali raka prostate. Čez nekaj mesecev je začel govoriti drugače. Zdelo se je, kot da ima irski naglas. Slikanje možganov takrat ni pokazalo nobenih sprememb. Kaj se je zgodilo? Sindrom tujega naglasa ni pogost, doslej so diagnosticirali približno 190 primerov, res pa je, pravi tokratna sogovornica, prof. dr. Stefanie Keulen (Vrije Universitat, Bruselj), da se mnogim ne zdi nekaj, zaradi česar bi odšli k zdravniku,kljub temu, da dodobra poseže v posameznikovo življenje. Kaj se torej dogaja z možgani, ko naš govor dobi tuji naglas? Raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Dragi zgovorni in tisti redkobesedni, dragi glasni in tisti, ki raje kot z besedami govorite s tišino. Dobro jutro! Nadaljujemo zgodbo naše marčevske serije Tako se govori! Tako kot v prvi epizodi, bo tudi tokrat z nami prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek in še nekaj besed bomo dodali o prvih besedah in prvih povedih, ki jih človek naredi. Kako se razvija nebesedna govorica in mimika? Kaj znajo s tem povedati že malčki? Vse to v tokratni epizodi, s katero se pridružujemo letošnjemu Tednu možganov! Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možganoljubci in možganoljubke, prišel je najbolj možganski mesec v letu! Marec prinaša tudi mednarodni projekt Teden možganov, ki bo letos pri nas tekel pod temo »Na koncu jezika«. Mi pa bomo večkrat rekli: Tako se govori! Radio in jezik sta tesno povezana, govor pa nikakor niso le besede, je mnogo več kot to in sporazumevanja še širši pojem, ki nas dela to, kar smo. Ampak, pojdimo lepo po vrsti. Razvoj jezika in govora je za nas tako pomemben, da si je zanj treba vzeti čas in mi si bomo dve epizodi. Z nami bo prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji zvokov in možganov! Tokrat imam težko nalogo. Rada bi, da ostanete budni, hkrati pa bomo govorili o tem, kako izbrati glasbo, ki nas bo uspavala. Najbolje, da po pomoč zavijemo na Dansko. Prof. Kira Vibe Jespersen bo z nami, z univerze v Aarhusu, oddelka za klinično medicino in centra za glasbo v možganih. Kakšna glasba naše možgane zaziba v spanec in zakaj? Raziskujemo v četrtek ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Akademska glasbenica, oboistka in glasbena terapevtka, Špela Loti Knoll, nas bo odpeljala v svet nevronov, ki jim glasba in zvoki terapevtsko pomagajo. Delo in izkušnje, pravi sogovornica, so pri otrocih različne od tistih, ki jih ima z odraslimi. Kako lahko glasbena terapija pomaga v kliničnem okolju in pri nevrorehabilitaciji? Kakšni so izzivi, recimo, ko nastopi tišina? Zakaj je glasba lahko zelo zgovorna in čudovito sredstvo sporazumevanja? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi, ki je nastala v okviru cikla V omrežjih zvoka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Dragi možganoljubci, znova imamo za vas prav posebno epizodo. Mojca Delač je v radijski mikrofon ujela zgodbo in raziskovanje dr. Michaela Kavška, razvojnega psihologa z Univerze v Bonnu, ki je po očetu Slovenec. Raziskovalno ga najbolj zanima področje vidnega zaznavanja pri dojenčkih, oziroma razvoj področij kot je zaznava obrazov, vidne iluzije, barve ter 3D vid. Več o tem v tokratni epizodi!
V tretji, zadnji epizodi mini serije zgodb in spominov psihologinje Mete Kramar, bomo spoznali prvo slovensko pedopsihiatrinjo, pogledali na svet psihoterapije danes in se s sogovornico še enkrat sprehodili skozi desetletja izkušenj, dela, učenja in vtisov. Kaj je Meti Kramar najbolj ostalo v spominu, za kaj je najbolj hvaležna in kaj bi rekla tista najstnica Metka, ki se je kmalu po drugi svetovni vojni vpisala na študij psihologije, danes? Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije zgodb in spominov Mete Kramar, se skozi njeno pripovedovanje odpravimo v interdisciplinarno ekipo Leva Milčinskega, spoznamo prvega slovenskega certificiranega psihoterapevta, Leopolda Breganta in pomen, ki jo je ta pristop imel v tistem času. Psihologinja Meta Kramar je tudi pionirka opazovanja zgodnjega razvoja pri nas. Kaj nas brsteči nevrončki naučijo o življenju in odnosih? V tokratni epizodi, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Drage poslušalke in poslušalci Možganov na dlani, dobrodošli. Tole je prvi del posebne, malo drugačne, tridelne serije spominov psihologinje Mete Kramar, skozi katere bomo dobili tudi čudovit vpogled v možgane. Kako je vzniknila psihoterapija? Kako je bilo delati z pionirji psihiatrije in pedopsihiatrije ter psihoterapije Levom Milčinskim, Leopoldom Bregantom in Bazilijo Pregelj? Kako se je v vseh teh letih izoblikoval vpogled v delovanje možganov in nevrobiološko podstat psiholoških procesov? Vabljeni z nama na potep med imenitne zgodbe in spomine!
Dragi možganoljubci! Tokrat je Mojca Delač za vas izbrala temo, za katero se zdi, da je v zimski sezoni še aktualnejša. Kašelj. Kaj imajo z njim naši možgani? Po odgovore smo zavili k prof. dr. Samu Ribariču (PAFI).
Dobro jutro, dragi možgani v letu 2023. Prineslo bo 52 četrtkov in znova, če bodo le možgani dali, zvrhano vrečo tem, ki jih spoznavajo od blizu. Za Prvo epizodo v letošnjem letu, pa skoraj že tradicionalno povabimo pred mikrofon nevroznanstvenico ali nevroznanstvenika, ki z nami deli pogled nazaj in naprej. Tokrat je to prof. dr. Boris Rogelj, vodja odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Štefan in tudi novi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost, Sinapse.
Posebno decembrsko mini serijo Možganov na dlani - Okrasje čustev, zaključujemo z mini pregledom in nagradno igro. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo v svet afektivne nevroznanosti, torej nevroznanosti čustev, s katero se ukvarja prof. dr. Carmen Morawetz z Univerze Innsbruck. Kako se čustva zasvetijo v naših možganih? Katera omrežja sodelujejo? Se pozitivna kaj razlikujejo od negativnih? Kaj je to čustveni paradoks in o čem nas nauči primer brezstrašne ženske? Več ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Nadaljujemo decembrsko miniserijo Možganov na dlani, ki smo jo podnaslovili »Okrasje čustev«. Sramu, ki smo ga obdelali prejšnji četrtek, danes dodajamo zagrenjenost. Saj se spomnite zagrenjenega kosmatega zelenega Grincha, ki je ukradel božič? Ali pa prav tako zagrenjenega skopušnega Ebenezerja Scrooga oz. Skopušnika, ki je na božični večer srečal duha preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Naj bo to Dr. Seuss ali Charles Dickens, zagrenjenost v prazničnem času je očitno našla svoje mesto v literaturi. Zakaj je ne bi tudi v Možganih na dlani? Pripravila Darja Pograjc.
"Da te ni sram!" je marsikdo od nas slišal že v obdobju odraščanja, ko je kaj naredil/a "narobe". Za ta norobe pa potrebujemo skupnost in oči drugega. Zato se s sramom ne rodimo, ampak nam ga življenje na pot pripelje šele nekaj mesecev po tem. Sram je moralno čustvo, ki ima zelo močno izraženo telesno komponentno. Kaj je zdrav odziv na sram? Obstajajo ljudje, ki jih ni nikoli sram? Brezsramno o sramu se Mojca Delač v tokratni epizodi miniserije Možgani na dlani- Okrasje čustev, pogovarja s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan.
Petdelna decembrska serija Možganov na dlani - Okrasje čustev, bo radijske minute za nevrone odela v pisani svet človeškega čustvovanja. Najprej pa se bomo vprašali, kako se skupaj z nami rodijo čustva, katera najprej? Je to veselje? Jeza? Strah? Mojca Delač je po odgovore zavila na Filozofsko fakulteto k razvojni psihologinji asist. dr. Kaji Hacin Beyazoglu.
Za mnogo raziskovalnih področij je še vedno zagonetno vprašanje - kaj je misel? Kaj pa, če gremo med nevrone? Kaj se tam zgodi, ko se nam utrne misel? To je vprašanje, ki nam ga je posredoval poslušalec Možganov na dlani, Mojca Delač pa se je po odgovore odpravila na Nevrološko kliniko UKC k prof. dr. Zvezdanu Pirtošku. Vabljeni v svet "električno in biokemičnega valovanja".
Neveljaven email naslov