Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
V zadnji epizodi v mini seriji V omrežjih zvoka smo se posvetili našim glasilkam ter njihovi povezavi z našimi možgani. Prof. dr. Irena Hočever Boltežar, otorinolaringologinja, nas bo odpeljala v svet kompleksnih omrežiij, ki nam omogočajo čudovite stvari, profesor glasbe Matej Jevnišek pa med drugim pojasnil tudi, zakaj je na primer pesmica "Kuža pazi" tako primerna za tiste prve začetke petja in razvijanja glasilk.Oddajo je pripravila Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V tokratni epizodi, ki bo pod drobnogled znova vzela glasbo, zvok in razvoj možganov, bo sodeloval dr. Brian Rabinovitz. Pravi, da je glasba univerzalno pomembna za vse otroke in da je več razlogov, zakaj si ene skladbe zapomnimo bolj kot druge. Kako pa je v naše dojemanje glasbe vpleteno okolje, v katerem živimo? Tudi to ga med drugim vpraša Mojca Delač v tretjem delu mini serije "V omrežjih zvoka". Oddajo pripravlja Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V drugi epizodi v ciklu oddaj V omrežjih zvoka se bomo posvetili - uspavankam. Kaj imajo skupnega, zakaj so pomembne in kako vplivajo na razvoj otroka? O tem se bomo pogovarjali s priznano raziskovalko glasbe in možganov dr. Anito Collins, ki smo jo poklicali v Canberro. Ne-zaspano o uspavankah v Možganih na dlani z Mojco Delač ob 7.35 na Prvem! Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi epizodi miniserije V omrežjih zvoka, se bomo potopili v naše glasbene spomine in raziskali, kako se glasba v naših možganih razvija ob govoru oziroma jeziku. Prof. dr. Daniel Műllensiefen (Goldmiths College, University of London) nam bo med drugim pojasnil, kaj imajo naše glasbene sposobnosti s fonološkim zavedanjem, zakaj je zgodnje osnovnošolsko obdobje tako raziskovalno zanimivo in kaj je že pokazala longitudinalna raziskava o kognitivnih sposobnostih in nadarjenosti za glasbo med najstniki. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Doktorica Maša Čater, z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska možanska navdušenka, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo: stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovega vpliva na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere paralele lahko povlečemo s človekom in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Doktorica Maša Čater z Inštituta za fiziologijo medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska navdušenka nad možgani, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovem vplivu na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere podobnosti lahko najdemo pri človeku in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Sneženje z zvokom bolj težko opišemo, lahko pa si ga predstavljamo, če zapremo oči. Pa škripanje pod nogami in vse kar gre zraven. Gotovo se boste, sploh tisti iz še pred-digitalne dobe spomnili tudi …Sneženja na televizijskem zaslonu. Lahko pa se zgodi, da nam sneži pred očmi tudi, ko snega ni. Klinični izraz za to je aeropsija. Kot pripoveduje prof. dr .Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana, je vizualni sneg sorazmerno redek pojav, o katerem ni veliko znanstvenih podatkov, zato znanje sloni na poročanju posameznikov, pri katerih se ta sindrom pojavi. Več pa je znanega o fotofobiji, občutljivosti na svetlobo. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Ko se koga ali česa ustrašimo, se naše telo zelo hitro odzove. Začnemo se potiti, srce nam razbija. In v hipu se naši možgani odločijo - ali bomo šli v boj ali v beg. Ta stresni odziv nadzoruje možganska struktura, ki ji rečemo - amigdala. Pravzaprav imamo dve, levo in desno, sestavljeni pa sta iz številnih jeder in močno omreženi z različnimi predeli možganov. Ker je bila tako zaposlena v zadnjem letu dni, smo jo v prvi letošnji oddaji vzeli pod drobnogled, in sicer s pomočjo nevrologa, dr. Dejana Georgijeva. Pripravila: Mojca Delač.
Leto 2020 je oddaji Možgani na dlani prineslo 53 novih epizod o delovanju tega našega izjemnega organa, ki nam omogoča tudi, da se v mislih sprehodimo po preteklosti in načrtujemo prihodnost. O obojem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Majo Bresjanac in jo prosila, da tudi z vidika nevroznanosti pogleda na leto, ki se končuje.
Letos smo jih zelo pogrešali. Objem nas lahko potolaži, ponudi zavetje varnosti, zbliža z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Kaj pa objem pomeni za naše možgane in zakaj ga imajo tako radi? Je lahko objem vedno samo nekaj pozitivnega in kako se v obdobju brez objemov znajdejo ljudje, ki jih že tako pestijo stiske vseh vrst? Možgane bomo tokrat v objem vzeli z mag. Anico Prosnik Domjan, klinično psihologinjo iz UKC Maribor. Pripravlja Mojca Delač.
V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini nadaljujemo zgodbo z vlogo empatije v bližnjih odnosih. Izvedeli bomo, zakaj nekdo, ki je empatičen, še ni nujno dober človek. Lepo je, če znamo biti blizu sebi in sami. A za to, da smo lahko sami, moramo imeti občutek, da nismo. Paradoksno? Seveda nam bo tudi to razložila doktorica Breda Jelen Sobočan, s katero se bomo pomudili še pri partnerskih odnosih in zapustitvi ter možganskih izzivih bližine sodobnega časa, med katere prav gotovo sodi tudi utrujenost zaradi Zooma. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti. " pravi sogovornica. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.
V Možganih na dlani očitno radi govorimo o spanju, pa čeprav smo ravno jutranjiki tisti, ki ga ob jutrih v etru ponavadi kar precej grobo prekinemo … No, v tokratni četrtkovi nevronsko obarvani oddaji raziskujemo prav posebno stanje, do katerega pri nekaterih ljudeh pride med spanjem. O hoji v spanju se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, ki je somnologinja – strokovnjakinja na področju medicine spanja. Darja je preverila tudi, ali je to, da hodečega v tem stanju res ne smemo buditi, mit ali resnica. Prisluhnimo!
19. november je svetovni dan stranišč. Tudi v tokratnih četrtkovih jutranjih minutah z možgane se bomo posvetili temi in prostorom "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. V četrtek ob 7.35 na Prvem.
Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče AFANTAZIJA, nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. Pripravlja Mojca Delač.
Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo v smeri kopalnice in potem …. “AUuuuuUU!” naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem “Auuuuuuu!”Zakaj bolečino “ozvočimo”, vokaliziramo in – ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam bo pomagala doktorica Helena Jamnik z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča. Pripravlja: Mojca Delač.
Kdaj se začne samozavedanje? Kdaj ugotovimo, da v ogledalu gledamo sebe in ne drugega? Kako poteka učenje v prvih letih življenja? Je to v časih, v katerih živimo, kaj drugače? Veliko vprašanj za razvojnega nevroznanstvenika, prof. dr. Denisa Mareschala, direktorja Centra za Možgane in kognitivni razvoj na kolidžu Birkbeck v Londonu, kjer je tudi namestnik vodje oddelka za psihološke znanosti. V svet nevronov, ki se učijo, je z njim zavila Mojca Delač.
Odkritja ostankov možganskega tkiva med arheološkimi izkopavanji so izjemno redka. Prav zato je odkritje multidiscipinarne skupine raziskovalcev na čelu s forenzičnim antropologom Profesorjem Pierpaolom Petronejem iz Neaplja in vulkanologom profesorjem Guidom Giordanom iz Rimske Univerze Tre, tako izjemno. V eni od žrtev izbruha vulkana Vezuva v Herkulaneju iz leta 79 so našli vitrificirano možgansko tkivo, s tem pa dobili imeniten vpogled v centralni živčni sistem antičnega človeka. Nič čudnega, da je bilo odkritje, ki so ga pred kratkem objavili v znanstvenem članku, tako odmevno. Profesor Guido Giordano bo gost tokratne epizode Možganov na dlani, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Neveljaven email naslov