Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes bomo v oddaji Možgani na dlani govorili o funkcijski nevrokirurgiji in globoki možganski stimulaciji. Sliši se zapleteno, a brez skrbi, vse bomo pojasnili oz. bo to s pomočjo doc. dr. Mitje Benedičiča, spec. nevrokirurga na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo ljubljanskega UKC-ja, storila Darja Pograjc. Globoka možganska stimulacija je sicer pomembna metoda pri zdravljenju gibalnih motenj kot so Parkinsonova bolezen, distonija in esencialni tremor. Operacija, pri kateri v možgane vgradijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na človeške gibalne sposobnosti, je bila v Sloveniji prvič opravljena leta 2008 v mariborskem UKC. Pred tremi leti pa so z njenim rednim izvajanjem začeli tudi v Ljubljani.
Globoka možganska stimulacija je terapija primerna za bolnike z motnjami gibanja pri katerih so vse druge oblike zdravljenja že izčrpali. Najpogosteje so to bolniki z napredovano Parkinsonovo boleznijo, esencialnim tremorjem in distonijo, ki povzroča ponavljajoče se nehoteno krčenje mišic. “Razvija se pa tudi ta terapija v tujini oz. študijsko pri bolnikih z debelostjo, depresijo itn., tako da imamo še kar nnekaj odprtih dolgoročnih vprašanj,” pove doc. dr. Mitja Benedičič, spec. nevrokirurg na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana.
V postopek je vključena široka interdisciplinarna ekipa. Izbor bolnikov, ki so primerni za terapijo, poteka na Nevrološki kliniki – pri njej sodelujejo nevrologi, delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi in psihiatri – medtem ko operacijo izvedejo na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo.
V dvorani nas je lahko do 15 ljudi. Tudi kakšni tujci, ki pridejo gledati, kako delamo, ali pa kakšna podpora iz mednarodne strani. Skratka, je gneča.
Postopek operacije v budnem stanju ima več faz. Najprej ob 7h zjutraj nastopi ekipa iz anestezije, pol ure za tem bolniku z vijaki pričvrstijo stereotaktični okvir, ki določa koordinatni sistem prostora okoli njegove glave. Sledi CT glave in okoli 9. ure zjutraj gre bolnik v operacijsko dvorano.
“Nujen potreben pogoj je, da poznamo varno tarčo. Tarčo, ki je uspešna za obvladovanje bolezni. Pa to ni dovolj. Moramo imeti tudi varno pot prek možganov,” razloži dr. Benedičič. Ko na računalniku začrtajo to pot, se operacija začne. V bližino izbrane tarče vstavijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na gibalne sposobnosti bolnika.
Draženje teh struktur – specifičnih jeder – izvajamo že med operacijo pri budnem človeku in že takrat lahko vidimo, kakšen je klinični odziv na naše delo.
Buden del operacije običajno končajo med 12. in 13. uro. Sledi druga faza operacije v splošni anesteziji pri kateri vstavijo preostali dve komponenti. Sistem je namreč sestavljen iz treh komponent. Prva so elektrode – tanke žičke premera 1 mm – ki jih pacient ne čuti in se jih tudi ne zaveda, česar pa ne moremo trditi za podaljške in nevrostimulator.
Nevrostimulator je podoben kot srčni spodbujevalec. Vstavimo ga v podkožje pod ključnico oz. na zgornji del prsnega koša. Čutijo in tipajo podaljške, ki gredo iz glave za ušesom v podkožju prek vratu do prsnega koša, in čutijo seveda baterijo.
Življenjska doba baterij je minimalno 3, maksimalno 7 let, a v povprečju med 4 in 5 let. Tudi zaradi tega se vsak bolnik zaveda, da ga bodo strokovnjaki morali spremljali celo življenje. Kar pa je neverjetno majhna cena v zameno za življenje brez motenj gibanja. Prihodnost takega zdravljenja je vsekakor svetla, zaključi dr. Benedičič, saj se za tovrstne posege strokovnjaki danes lahko odločajo prej in ne čakajo več na napredovano (težjo) obliko bolezni.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Danes bomo v oddaji Možgani na dlani govorili o funkcijski nevrokirurgiji in globoki možganski stimulaciji. Sliši se zapleteno, a brez skrbi, vse bomo pojasnili oz. bo to s pomočjo doc. dr. Mitje Benedičiča, spec. nevrokirurga na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo ljubljanskega UKC-ja, storila Darja Pograjc. Globoka možganska stimulacija je sicer pomembna metoda pri zdravljenju gibalnih motenj kot so Parkinsonova bolezen, distonija in esencialni tremor. Operacija, pri kateri v možgane vgradijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na človeške gibalne sposobnosti, je bila v Sloveniji prvič opravljena leta 2008 v mariborskem UKC. Pred tremi leti pa so z njenim rednim izvajanjem začeli tudi v Ljubljani.
Globoka možganska stimulacija je terapija primerna za bolnike z motnjami gibanja pri katerih so vse druge oblike zdravljenja že izčrpali. Najpogosteje so to bolniki z napredovano Parkinsonovo boleznijo, esencialnim tremorjem in distonijo, ki povzroča ponavljajoče se nehoteno krčenje mišic. “Razvija se pa tudi ta terapija v tujini oz. študijsko pri bolnikih z debelostjo, depresijo itn., tako da imamo še kar nnekaj odprtih dolgoročnih vprašanj,” pove doc. dr. Mitja Benedičič, spec. nevrokirurg na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana.
V postopek je vključena široka interdisciplinarna ekipa. Izbor bolnikov, ki so primerni za terapijo, poteka na Nevrološki kliniki – pri njej sodelujejo nevrologi, delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi in psihiatri – medtem ko operacijo izvedejo na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo.
V dvorani nas je lahko do 15 ljudi. Tudi kakšni tujci, ki pridejo gledati, kako delamo, ali pa kakšna podpora iz mednarodne strani. Skratka, je gneča.
Postopek operacije v budnem stanju ima več faz. Najprej ob 7h zjutraj nastopi ekipa iz anestezije, pol ure za tem bolniku z vijaki pričvrstijo stereotaktični okvir, ki določa koordinatni sistem prostora okoli njegove glave. Sledi CT glave in okoli 9. ure zjutraj gre bolnik v operacijsko dvorano.
“Nujen potreben pogoj je, da poznamo varno tarčo. Tarčo, ki je uspešna za obvladovanje bolezni. Pa to ni dovolj. Moramo imeti tudi varno pot prek možganov,” razloži dr. Benedičič. Ko na računalniku začrtajo to pot, se operacija začne. V bližino izbrane tarče vstavijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na gibalne sposobnosti bolnika.
Draženje teh struktur – specifičnih jeder – izvajamo že med operacijo pri budnem človeku in že takrat lahko vidimo, kakšen je klinični odziv na naše delo.
Buden del operacije običajno končajo med 12. in 13. uro. Sledi druga faza operacije v splošni anesteziji pri kateri vstavijo preostali dve komponenti. Sistem je namreč sestavljen iz treh komponent. Prva so elektrode – tanke žičke premera 1 mm – ki jih pacient ne čuti in se jih tudi ne zaveda, česar pa ne moremo trditi za podaljške in nevrostimulator.
Nevrostimulator je podoben kot srčni spodbujevalec. Vstavimo ga v podkožje pod ključnico oz. na zgornji del prsnega koša. Čutijo in tipajo podaljške, ki gredo iz glave za ušesom v podkožju prek vratu do prsnega koša, in čutijo seveda baterijo.
Življenjska doba baterij je minimalno 3, maksimalno 7 let, a v povprečju med 4 in 5 let. Tudi zaradi tega se vsak bolnik zaveda, da ga bodo strokovnjaki morali spremljali celo življenje. Kar pa je neverjetno majhna cena v zameno za življenje brez motenj gibanja. Prihodnost takega zdravljenja je vsekakor svetla, zaključi dr. Benedičič, saj se za tovrstne posege strokovnjaki danes lahko odločajo prej in ne čakajo več na napredovano (težjo) obliko bolezni.
V tokratni rubriki rdečo preprogo pripravljamo za pomembne igralke, ki so bile dolga leta v ozadju. Za nevrone je prav gotovo slišal že vsak od nas. Kaj pa celice glija? Kaj je to? Zakaj so pomembne za naše možgane in kako delujejo? Danes je že znano, da ne opravljajo samo "gospodinjskih del" ampak imajo ključno vlogo procesih kot so hitrost dihanja, uravnavanje cikla spanje/budnosti, učenje in tvorba spomina. Od mitov o številčnosti do možganov Alberta Einsteina. Z nami bo: doc. dr. Nina Vardjan.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tokrat se odpravljamo malce višje. Glede na to, da je ravno v preteklem tednu minilo 40 let od vzpona na prvi slovenski osemtisočak, smo tokratno rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon poimenovali kar "Možgani na Makaluju". Nevroznanstveniki so seveda že kar nekaj desetletij nazaj ugotovili, da velika nadmorska višina vpliva na naše možgane, in to na več ravneh, vendar pa ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko so izpostavljeni razmeram z manj kisika? Kakšno vlogo ima pri tem aklimatizacija in zakaj ni mogoče imeti univerzalnega pojasnila? V radijski bazni tabor smo povabili doktorja Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki se je pred nekaj leti tudi sam podal na raziskovalni odpravi na Elbrus (5.642 m) in Muztagh Ato (7546m). Pripravlja : Mojca Delač.
Jutro. Budilka zvoni. Vstaneš in - še ves zaspan- po nesreči z mezincem na nogi udariš ob rob postelje ali pa ob trenutku nepazljivosti opečeš pri pripravi jutranje skodelice čaja. Seveda bi si želeli, da bi jutranja rutina in nadaljevanje dneva minila brez takšnih zgod in nezgod, a kaj hočemo - bolečina je del našega življenja. In kaj imajo z možgani? Kako jo ozavestijo? In kako je mogoče da človeški organ, sestavljen iz toliko živčnih celic, ne boli? Bolečina bo tudi osrednja tema letošnje konference kognitivna znanost, ki jo prinaša četrtek. Prinesel pa bo tudi rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon, tokrat torej, za dobro jutro, neboleče o bolečini!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov