Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
Danes se bomo potopili v svet sodelovanja med človekom in robotom. Ampak, to že dolgo seveda ni več kakšna znanstvena fantastika. Kar pomislite na kakšno industrijo, kjer mora človek tega robota upravljati in izostriti gibanje in motoriko. To je področje, s katerim se ukvarja naša tokratna sopotnica v svetu nevronov. Dr. Federica Nenna je postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Padovi, kjer dela na oddelku za splošno psihologijo. Pravi, da je njihova skupina zelo raznolika in interdisciplinarna, od psihologije in nevroznanosti, do robotike in virtualne resničnosti. Pripravlja: Mojca Delač.
Ko smo spremljali dogajanje na terenu pred tremi tedni smo se vprašali – pa kdaj te ljudje sploh spijo? Sploh ko govorim o reševalcih, predstavnikih civilne zaščite, gasilcih in tako naprej. Kako možgani reagirajo v takšnih izjemnih situacijah, pri katerih je tudi zelo značilen manjko spanca, sploh ponoči. Kako ga lahko nadoknadijo? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, k prof. dr. Leji Dolenc Grošelj, ki nas je kot vselej zares imenitno odpeljala v svet spanja!
Tudi ta teden minute za nevrone namenjamo katastrofalnim poplavam, ki so se nam zgodile, kot lahko spremljamo, pa ekstremno vreme, od suše in požarov do poplav in neurij lomasti po vsem svetu. In prizadene mnogo ljudi, vseh starosti. Pretekli teden nam je Breda Jelen Sobočan razložila, kako se naši možgani odzivajo na takšno katastrofo in kako zelo konkretno ravnati, da jim pomagamo. Ta teden pa bodo glavni najmlajši. V radijsko družbo možganov na dlani sem povabila Metko Kališnik Šavli, ki je svojo celotno kariero posvetila delu z otroki in mladostniki v razvojni psihiatriji in kot sistemska družinska psihoterapevtka. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so bili v zadnjih dnevih soočeni s katastrofalnimi posledicami poplav, to velja seveda tako za tiste na prizadetih območjih kot tiste, ki vse skupaj spremljajo od daleč. Povezanost in sodelovanje nas v odzivu na stresne, ekstremne razmere je tisto, kar človeške možgane loči od drugih. Na kakšen način pomagati, da se te odzivi pozneje ne prevesijo v travmo? Kaj je ta hip najpomembnejše? O tem s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Pripravlja: Mojca Delač.
V tej epizodi se bomo spomnili na oddaje, v katerih smo iskali odgovore na vprašanja, kaj se dogaja z našimi možgani, ko se potapljamo na dah, zakaj kašelj za naše možgane ni mačji kašelj, kaj se zgodi, ko se možgani srečajo z etanolom in kako se v njih rodi misel.
Četrtkove zgodnje izmene na Prvem tudi poleti seveda budijo nevrone in znanje o njih, medtem ko ponavljamo, kaj vse smo se naučili v pretekli sezoni. Tokrat gremo najprej na kronometer, kjer seveda še kako šteje tudi ferplej, vsekakor pa je v športu in življenju ves čas tudi nekaj negotovosti.
Danes se bomo spomnili na posebno mini serijo pretekle sezone, zgodbe in spomine gospe Mete Kramar, slovenske psihologinje, ki se je v mnogočem vtisnila v desetletja razvoja slovenske psihoterapije, pedopsihiatrije, spremljala je zgodnji razvoj in klinično psihologijo. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni poletni epizodi se bomo spomnili na tri oddaje, v katerih smo govorili o glasovnih motnjah, motnjah govora in nevroloških razlogih za to, pobliže pa smo med temi spoznali afazijo. Pripravlja: Mojca Delač
Možgani so aktivni tudi, ko smo mi na dopustu! In v tej epizodi se bomo spomnili na pestro dogajanje na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani, ki je bil pred natanko letom dni. Pred mikrofon Možganov na dlani so stopili tudi prof. dr. Frank C. Worrell, prof. dr. Ron Rapee in dr. Alice Pailhes. Od nadarjenosti in duševnega zdravja do čarovniških trikov! Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, dragi ljubitelji možganov! Upam, da ste dobro in našim možganom privoščite kaj lepega v teh zadnjih julijskih dnevih. Tudi ko smo mi na počitnicah, so naši možgani zelo dejavni. Dopusta si pač ne privoščijo, lahko pa jim pomagate, da se boljše regenerirajo in jim je dobro! In za to poskrbi tudi – gibanje. Že kar tradicionalno takole ob začetku poletnih počitnic epizodo namenimo poletni šoli TwinBRain, ki je tudi letos potekala v Piranu in ki je pod svoje okrilje povezala raziskovalke in raziskovalce gibanja, nevrodegenerativnih bolezni, umetne inteligence, kineziologije in tako naprej in tako naprej. "Raziskovati dinamiko človeških možganov v gibanju" - to so si zastavili. In tam so bili tudi Možgani na dlani. Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, možgani! O glasu in zvoku smo v naših oddajah že velikokrat govorili. Tokrat pa se za nekaj minut selimo v še eno zares zanimivo znanstveno- raziskovalno področje. Kako materin glas vpliva na razvoj možganov novorojenčka, sploh nedonošenčka? Odgovore je Mojca Delač poiskala pri psihologinji in glasbenici, dr. Manueli Filippa.
Ste med tistimi, ki pred ogledom filma ali branjem knjige radi poizveste, kaj se v njih dogaja? In kje so ključni preobrati? Kvarniki in dražilniki so zagotovo nekaj, kar ljudje ne sprejemamo enoznačno. Nekateri to obožujejo, druge spravlja v obup. Za tem je seveda pravi spekter različnih mehanizmov, procesov in vplivov, ki se zgodijo v naših nevronskih omrežjih. Ali kvarnik res vse pokvari in dražilnik draži možgane? Preverja Mojca Delač s pomočjo psihologinje Hane Hawlina.
Če vam rečem, da si predstavljate svojo najljubšo plažo? Jo vidite? Ali pa sprehod po travniku, kjer občudujete čudovite zgodnje junijske cvetlice? Ali pa veter, ki vam boža lica in nos na razgledišču priljubljenega vzpona? To so svetovi, v katere ste odpotovali ob pomoči svoje domišljije. In svetovi, ki jih raziskuje naša tokratna sogovornica dr. Nadine Dijkstra. Na univerzi UCL v Londonu se ukvarja z vprašanjem, kako ljudje ustvarjamo te namišljene podobe in svetove ter kako prehajamo iz namišljenega v resnični svet ter nazaj. Če vemo, da se lahko izgubimo v resničnem, to velja tudi za namišljenega? Pripravlja: Mojca Delač
V možganih na dlani bomo še malo pod vtisom Dirke po Italiji in kolesarskega kronometra na Sv. Višarje, ki ste ga številni spremljali, doma ali v živo. Tudi če ga niste, pa si zagotovo lahko predstavljate, kakšni napori so to za telo in možgane. Kakšni mehanizmi so v ozadju športnega napora pa nam bosta pomagala razumeti Tjaša Ocvirk, doktorska študentka na Univerzi v Ženevi ter prof. dr. Anton Ušaj s Fakultete za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
Dobro jutro, jutro življenja, dobro jutro, mladost! Čez jarek skače, kjer je most, pravi slovenski pregovor. No, te odločitve, kje in kako bomo skakali, pa ne dela brezbrižna, neodgovorna mladost, ampak možgani. . In o tem tudi nevroznanstveniki vedno več vedo. Za večno mladost razcvet našega učenja in čudenja bo znova poskrbel prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Z mikrofonom ga je Mojca Delač obiskala na Nevrološki kliniki in ga najprej vprašala, če nevrologi, ko pogledajo možgane, lahko rečejo – oh, ti so pa še tako mladi!
Delovni spomin je pomemben. Celo izjemno pomemben za naše delovanje in vedenje in brez njega bi le stežka krmarili skozi dan. Brez njega vbi ves čas sproti pozabljali, kaj v danem trenutku počnemo. In kaj ima z našim jezikom? Tokratna sogovornica Mojce Delač, asist. dr. Nina Purg pravi, da se delovni spomin in jezik tradicionalno opisujeta kot dve ločeni miselni sposobnosti,vendar sta v številnih procesih medsebojno povezana. Tudi v novi epizodi Možganov na dlani boste lahko preizkusili, kako to deluje! Se slišimo!
Ferplej poznamo iz športa in v najširšem pomenu, ki ga navaja slovenski pravopis, pomeni 'pravilne odnose do soigralcev'. Klinična in športna psihologinja dr. Maja Smrdu odlično obvlada to področje, zato smo se z njo pogovarjali o tem, kako definirajo ferplej, katera nevronska omrežja zaposluje in kaj se lahko iz ferpleja v športu naučimo v vsakdanjem življenju? Cel kup vprašanj za možgane, odgovore išče Mojca Delač.
Čeprav je ples praznoval pred nekaj dnevi, 29. aprila, nič zato. Tudi, če vas nevroni v domišljiji ne narišejo kot vrhunskega plesalca ali plesalko, je vseeno vredno poskusiti in - vztrajati. Plešemo z nevroni in prof. dr. Majo Bresjanac ter asist. Lano Blinc (PAFI). Pripravlja Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in njih kvalitetne uporabe! April je prinesel dve posebni epizodi, ki smo ju namenili glasu. V prazničnem jutri smo se spomnili na to in predvsem na glas ponavljali oziroma odgovarjali na nagradni izziv za možgane. Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije Možganov na dlani o človeškem glasu s prof. dr. Ireno Hočevar Boležar raziskujemo, kaj se dogaja z naši možgani, ko naš glas mutira. Zakaj imajo s tem izziv tudi naši možgani? Česa se lahko naučimo iz vaje s salto? In zakaj z glasom ne gre ravnati kar "na glavo"? Vglasu se slišijo različna čustva, ki jih barva naše doživljanje sveta. To pomeni, da sodeluje z glasilkami tudi naš limbični sistem? Na glas razmišlja in raziskuje avtorica oddaje, Mojca Delač.
Neveljaven email naslov