Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Zdaj pa gremo v vodo. Slana ali sladka – to vprašanje ne bo v ospredju, bo pa v ospredju vprašanje, kako se učimo plavati. Čas je torej za rubriko Možgani na dlani, ki bo danes malo drugačna, saj ne bomo toliko govorili o možganskih omrežjih, ki so aktivna pri plavanju, temveč bolj o psihološkem ozadju učenja plavanja. Pred radijski mikrofon smo povabili psihologinjo, nekdanjo plavalko in plavalno trenerko Tino Jeromen, da nam pove, kakšno okolje izbrati in kakšno ozračje ustvariti, da bo posameznik hitreje in laže splaval. Na začetku oddaje pa se nam bodo pridružili tudi otroci, ki so se udeležili ene izmed poletnih šol ljubljanskega Pionirskega doma.
Počitek je ključnega pomena za regeneracijo mišic in možganov, zato brez skrbi in slabe vesti uživajte v ležanju na plaži med poletnim oddihom. Kaj pa ekstremne situacije, ko posamezniki preležijo 24 ur na dan? Kaj se dogaja z našimi možgani, natančneje kognicijo, če mirujemo dlje časa? Razlaga dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki se ukvarja z nevroznanostjo gibanja.
V zadnjih tednih ste najbrž tudi vi slišali, da je eden izmed pogostih simptomov bolezni COVID-19 izguba vonja. S tujko se to imenuje anozmija. In kaj imajo s tem opraviti naši možgani? V svet vonjev in živčevja se bomo potopili skupaj z dr. Dejanom Georgievom z nevrološke klinike UKC Ljubljana.
V poletnih epizodah radi možgane pripeljemo bližje morju. Tokrat se odpravljamo pod vodno gladino - s podmornico in brskamo po svetu in prepletu podvodne medicine, psihologije in fiziologije. Z nami gre na potep prof. dr. Samo Ribarič.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Sredi izpitnega obdobja se bomo znova poglobili v - branje. Bralno zaznavanje in razumevanje ter pomnjenje preučuje prof. dr. Jennifer Stiegler Balfour, ki ima na Univerzi New England v ZDA svoj laboratorij, v katerem se trenutno posvečajo predvsem digitalnim napravam in učinkovitosti branja z njih. Naši možgani imajo čudovito možnost, da tudi takrat, ko kakšna informacija manjka, s pomočjo konteksta sestavijo zgodbo.
To se je zgodilo že vsem – napisali smo sporočilo, mail, trikrat pozorno prebrali in – še vedno so bile napake, še vedno so bile črke obrnjene, je kaj manjkalo in tako naprej. Smo bili samo površni ali nas naši možgani kdaj »pretentajo«, da nam je potem vsem malo nerodno? Po odgovore sem zavila na Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, k asistentki Nini Purg.
Hana Hawlina bo tokrat z nami, doktorska študentka na Univerzi v Neuchatelu v Švici in sociokulturna psihologinja, naša neumorna sopotnica pri raziskovanju socialne psihologije in socialne nevroznanosti. Tokrat bomo klepetali o tem, kako poslušni so naši možgani, ko govorimo o času kriz, kot je recimo pandemija, kjer smo se počutili fizično in socialno ranljivi.
Če uporabim besedno zvezo »človekov najboljši prijatelj«, verjetno ni dvoma, o kom govorim. Psom smo nadeli tak naziv, saj nas spremljajo že tisočletja. Tudi druge živali: mačke, konji, krave, ptice, so stalnica človeškega vsakdanjika. Na njihovo družbo bomo danes pogledali skozi aparature, ki merijo dogajanje v možganih. Kako prisotnost živali vpliva na to, kar se dogaja v našem telesu, je vprašanje, ki smo ga zastavili prof. dr. Petru Preglju, predstojniku Katedre za psihiatrijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Del oddaje Možgani na dlani pa posvečamo terapijam z živalmi, zato bosta z nami terapevtka s konji Petra Markič iz Mladinsko-klimatskega zdravilišča Rakitna in logopedinja z Univerzitetno-rehabilitacijskega inštituta Soča Špela Pirc. In še navodilo za poslušanje: na začetku boste slišali nekaj zvokov, poskušajte se vživeti vanje.
V tokratni epizodi vas Mojca Delač vabi na sprehod … v gozd. Z nami na potep gre tudi dr. Karla Klokočovnik Evans, kognitivna nevroznanstvenica z Univerze York v Veliki Britaniji, ki je malodane že celo življenje tudi »Slovenka po svetu« in smo jo v naših oddajah pred leti že gostili. Tokrat sta za izziv vzeli tisto znano frazo – »Zaradi dreves ne vidi gozda«. Seveda to v prispodobi pomeni, da zaradi osredotočenja na posamezne elemente ne vidimo širše slike, a tokrat bova frazo vzeli za izziv preučevanja našega vidnega zaznavanja.
Če boste prijaznost vtipkali v SSKJ boste najprej zraven prebrali, da je to lastnost prijaznega človeka. Ampak, kot pojasnjuje psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan, je prijaznost več kot le osebnostna Značilnost človeka. Teden ozaveščanja o duševnem zdravju je za rdečo nit letos vzel prijaznost in tudi mi jo bomo vpletli v jutranje minute z nevroznanost.
Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove. Vzemite si čas za možgane in čas v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač
V teh tednih lahko med novinarskimi konferencami opazujemo tudi neumorno tolmačenje v znakovni jezik, ki si seveda zasluži globok poklon. Ob tolmačenju iz besednega v znakovni jezik se v možganih odvija cel kup procesov, kar je seveda zlasti zahtevno, če se to odvija simultano. O tem, kako to poteka, bomo govorili v novi epizodi oddaje Možgani na dlani. Če se nam kdaj zatakne kakšna beseda na koncu jezika, se lahko zatakne tudi kretnja? Kako je s kretanjem novih besed, kot je denimo »koronavirus«? Kateri so glavni izzivi pri raziskovanju znakovnega jezika in možganov? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Bencie Woll, ki se s področjem ukvarja že več kot štiri desetletja in je bila prva profesorica znakovnega jezika v Združenem Kraljestvu ter Jasno Bauman, direktorico Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. V četrtek ob 7.35 na Prvem!
»Super, danes mi bo pa dolgčas!!« najbrž še nikoli niste vzkliknili. Dolgčas je stanje, ki ga ne dojemamo kot nekaj pozitivnega, bolj kot neugodje ker nimamo dela, se nič zanimivega ne dogaja, nimamo družbe, zabave, dela. Kaj pa to pomeni za naše možgane? Katerim nevronskim omrežjem je dolgčas? Kako je povezan z apatijo, depresijo in tesnobo? In kako lahko dolgčas rodi tudi ustvarjalnost? Vse to raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko veliko govorimo o higieni rok in kašlja, se bomo v jutranjih minutah, v katerih potujemo med naše nevrone, posvetili higieni spanja. Ta ima v tem času številne izzive. Od porušenega cirkadianega ritma do nespečnosti, ki je, kot pravi prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, prerasla že v pravo vzporedno epidemijo, s katero se ukvarjajo po vsej Evropi. Spanje je izjemno pomembno tudi za delovanje našega imunskega sistema. V preteklosti so naredili že kar nekaj raziskav, ki so pokazale, kako z dobrim spanjem zmanjšamo možnost za okužbe z respiratornimi boleznimi. Tudi o tem v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Smo v obdobju, ki našim možganom nudi cel kup izzivov. Kot je v pretekli epizodi povedal nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nam takšna izolacija lahko omogoči veliko večjo introspekcijo, pogled vase, da odkrijemo nekaj, čemur znanost pravi »socialni možgani«. Prav o teh socialnih možganih, o tem, kakšen vpogled vanje nudijo aktualne razmere, kako je s socialno distanco in kako se lahko tudi na distanci zbližamo, kaj ima z vsem tem tako imenovani »sebični gen« in kaj empatija, pa v četrtek ob 7.35 z asistentko sociokulturne psihologije z univerze Neuchatel v Švici - Hano Hawlina. Se slišimo na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov