Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
V teh dnevih in tednih marsikje po svetu poročamo o visokih temperaturah, ki so se ponekod približale tudi 50 stopinjam Celzija. Ob tem slišimo tudi opozorila o velikih toplotnih obremenitvah. Kaj pa te visoke zunanje temperature pomenijo za naše možgane? Kako regulirajo temperaturo, se ohlajajo in kako poletna vročina vpliva na naše nevrološke in kognitivne funkcije? Skupaj s prof. dr. Majo Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo) smo zavili v svet nevronov, ki jim je vroče.
Možgani tesno sodelujejo z ostalim telesom v uravnavanju telesne temperature, ki je ena od kritičnih količin, ki so v telesu uravnavane. Tako kot na primer bazičnost ali kislost telesnih tekočin ali količina vode in soli v telesu.
Predstavljajte si, da želimo sobo ogreti na 25 stopinj Celzija. Če bo v njej 18 stopinj, bomo vključili gretje, če pa bo 35, bomo uporabili hladilne sisteme. Z možgani je podobno. Pri tem, pripoveduje prof. Bresjanac, pri pojasnjevanju uporabljajo model, ki ga je uvedel fiziolog H. T. Hammel. Možgani so pri tem v prispodobi kot termostat v centralni kurjavi:
v področju, ki mu pravimo preoptično področje hipotalamusa obstajajo skupki nevronov, ki so sami občutljivi na temperaturo krvi, ki obliva ta predel, dobijo pa tudi podatke o temperaturi kože in drugih delov telesa. Te informacije integrirajo in primerjajo z neko »nastavitveno točko« in glede na dejansko stanje, zaznano v telesu v danem trenutku, spodbujajo prek povezav z nevroni v možganskem deblu in hrbtenjači in drugod v živčevju, odzive, ki gredo v smeri nastajanja toplote ali pa v zmanjšanju njenega oddajanja
In kakšna je ta “nastavitvena temperatura”, ki služi za izhodišče za naš preoptični del hipotalamusa?
Lahko govorimo o območju nekje med 36,4 in 37,2 stopinje Celzija – med posamezniki se namreč to razlikuje. Tudi pri posameznikih se namreč z različnimi vplivi notranjega in zunanjega okolja ta “normalna” temperatura spreminja.
Pri ohlajanju imamo dve možni strategiji in sicer – vedenjski odziv, kar pomeni, da poskrbimo, da smo v senci, da pijemo dovolj tekočine, uporabljamo pokrivala in se izogibamo prekomernemu telesnemu naporu. Druga možna strategija pa je naš fiziološki odziv.
V telesu toplota ves čas nastaja kot stranski produkt presnove. Velik del tega, kar zagotavlja vzdrževanje normalne telesne temperature je boj za učinkovito odvajanje toplote iz telesa. Pri nizkih temperaturah je pomembno oddajanje toplote s sevanjem, kondukcijo, konvekcijo, pri višjih temperaturah okolja pa vse bolj v ospredje vstopa potenje, ki je pomemben mehanizem za porabljanje toplote, ker porabljamo toploto, da znoj izhlapeva s površine telesa.
Najprej nas ogroža stanje toplotnega izčrpanja, kot pojasnjuje prof. Bresjanac:
pri toplotnem izčrpanju govorimo o tem, da zaradi dehidracije in znižanega perifernega upora pade arterijski tlak. Vrti se nam, začutimo, da smo oslabeli, v najslabšem primeru pa lahko doživimo kratkotrajno izgubo zavesti.
Lahko pa pride tudi do hujšega – to je toplotne kapi
to je življenja ogrožajoče stanje, stanje povišane telesne temperature nad 40 stopinj Celzija z znaki motenega delovanja osrednjega živčevja.
kar lahko vodi v stanje nepovratnih okvar organov in se konča s smrtjo.
Spomnimo se samo na dolgoletno zgodovino savnanja, kjer smo namenoma izpostavljeni visokim temperaturam, kar ima lahko številne blagodejne učinke.
Izkaže se, da so ta občasna ogretja, ki se jim namenoma izpostavimo, koristna za zdravje, za krvožilni sistem, za dobro počutje nasploh.
Zanimiv je tudi podatek, da je vročina (febris) lahko tudi koristna. Za to je bila leta 1927 celo podeljena Nobelova nagrada avstrijskemu fiziologu Jaureggu.
Takrat je poskušal delno uspešno zdraviti nevrosifilis (dementia paralytica), tako da je bolnike injukuliral s plazmodijem, ki je povzročitelj malarije. Ob okužbi z njim bolniki namreč redno razvijejo visoke vročine, povzročitelj sifilisa pa je na visoko vročine zelo občutljiv. Dokazal je torej, da se “klin s klinom” delno lahko izbija, za to dobil Nobelovo nagrado, čeprav je ta metoda zdravljenja sifilisa danes seveda že dolgo v nemilosti.
475 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
V teh dnevih in tednih marsikje po svetu poročamo o visokih temperaturah, ki so se ponekod približale tudi 50 stopinjam Celzija. Ob tem slišimo tudi opozorila o velikih toplotnih obremenitvah. Kaj pa te visoke zunanje temperature pomenijo za naše možgane? Kako regulirajo temperaturo, se ohlajajo in kako poletna vročina vpliva na naše nevrološke in kognitivne funkcije? Skupaj s prof. dr. Majo Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo) smo zavili v svet nevronov, ki jim je vroče.
Možgani tesno sodelujejo z ostalim telesom v uravnavanju telesne temperature, ki je ena od kritičnih količin, ki so v telesu uravnavane. Tako kot na primer bazičnost ali kislost telesnih tekočin ali količina vode in soli v telesu.
Predstavljajte si, da želimo sobo ogreti na 25 stopinj Celzija. Če bo v njej 18 stopinj, bomo vključili gretje, če pa bo 35, bomo uporabili hladilne sisteme. Z možgani je podobno. Pri tem, pripoveduje prof. Bresjanac, pri pojasnjevanju uporabljajo model, ki ga je uvedel fiziolog H. T. Hammel. Možgani so pri tem v prispodobi kot termostat v centralni kurjavi:
v področju, ki mu pravimo preoptično področje hipotalamusa obstajajo skupki nevronov, ki so sami občutljivi na temperaturo krvi, ki obliva ta predel, dobijo pa tudi podatke o temperaturi kože in drugih delov telesa. Te informacije integrirajo in primerjajo z neko »nastavitveno točko« in glede na dejansko stanje, zaznano v telesu v danem trenutku, spodbujajo prek povezav z nevroni v možganskem deblu in hrbtenjači in drugod v živčevju, odzive, ki gredo v smeri nastajanja toplote ali pa v zmanjšanju njenega oddajanja
In kakšna je ta “nastavitvena temperatura”, ki služi za izhodišče za naš preoptični del hipotalamusa?
Lahko govorimo o območju nekje med 36,4 in 37,2 stopinje Celzija – med posamezniki se namreč to razlikuje. Tudi pri posameznikih se namreč z različnimi vplivi notranjega in zunanjega okolja ta “normalna” temperatura spreminja.
Pri ohlajanju imamo dve možni strategiji in sicer – vedenjski odziv, kar pomeni, da poskrbimo, da smo v senci, da pijemo dovolj tekočine, uporabljamo pokrivala in se izogibamo prekomernemu telesnemu naporu. Druga možna strategija pa je naš fiziološki odziv.
V telesu toplota ves čas nastaja kot stranski produkt presnove. Velik del tega, kar zagotavlja vzdrževanje normalne telesne temperature je boj za učinkovito odvajanje toplote iz telesa. Pri nizkih temperaturah je pomembno oddajanje toplote s sevanjem, kondukcijo, konvekcijo, pri višjih temperaturah okolja pa vse bolj v ospredje vstopa potenje, ki je pomemben mehanizem za porabljanje toplote, ker porabljamo toploto, da znoj izhlapeva s površine telesa.
Najprej nas ogroža stanje toplotnega izčrpanja, kot pojasnjuje prof. Bresjanac:
pri toplotnem izčrpanju govorimo o tem, da zaradi dehidracije in znižanega perifernega upora pade arterijski tlak. Vrti se nam, začutimo, da smo oslabeli, v najslabšem primeru pa lahko doživimo kratkotrajno izgubo zavesti.
Lahko pa pride tudi do hujšega – to je toplotne kapi
to je življenja ogrožajoče stanje, stanje povišane telesne temperature nad 40 stopinj Celzija z znaki motenega delovanja osrednjega živčevja.
kar lahko vodi v stanje nepovratnih okvar organov in se konča s smrtjo.
Spomnimo se samo na dolgoletno zgodovino savnanja, kjer smo namenoma izpostavljeni visokim temperaturam, kar ima lahko številne blagodejne učinke.
Izkaže se, da so ta občasna ogretja, ki se jim namenoma izpostavimo, koristna za zdravje, za krvožilni sistem, za dobro počutje nasploh.
Zanimiv je tudi podatek, da je vročina (febris) lahko tudi koristna. Za to je bila leta 1927 celo podeljena Nobelova nagrada avstrijskemu fiziologu Jaureggu.
Takrat je poskušal delno uspešno zdraviti nevrosifilis (dementia paralytica), tako da je bolnike injukuliral s plazmodijem, ki je povzročitelj malarije. Ob okužbi z njim bolniki namreč redno razvijejo visoke vročine, povzročitelj sifilisa pa je na visoko vročine zelo občutljiv. Dokazal je torej, da se “klin s klinom” delno lahko izbija, za to dobil Nobelovo nagrado, čeprav je ta metoda zdravljenja sifilisa danes seveda že dolgo v nemilosti.
V tretji, zadnji epizodi mini serije zgodb in spominov psihologinje Mete Kramar, bomo spoznali prvo slovensko pedopsihiatrinjo, pogledali na svet psihoterapije danes in se s sogovornico še enkrat sprehodili skozi desetletja izkušenj, dela, učenja in vtisov. Kaj je Meti Kramar najbolj ostalo v spominu, za kaj je najbolj hvaležna in kaj bi rekla tista najstnica Metka, ki se je kmalu po drugi svetovni vojni vpisala na študij psihologije, danes? Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije zgodb in spominov Mete Kramar, se skozi njeno pripovedovanje odpravimo v interdisciplinarno ekipo Leva Milčinskega, spoznamo prvega slovenskega certificiranega psihoterapevta, Leopolda Breganta in pomen, ki jo je ta pristop imel v tistem času. Psihologinja Meta Kramar je tudi pionirka opazovanja zgodnjega razvoja pri nas. Kaj nas brsteči nevrončki naučijo o življenju in odnosih? V tokratni epizodi, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Drage poslušalke in poslušalci Možganov na dlani, dobrodošli. Tole je prvi del posebne, malo drugačne, tridelne serije spominov psihologinje Mete Kramar, skozi katere bomo dobili tudi čudovit vpogled v možgane. Kako je vzniknila psihoterapija? Kako je bilo delati z pionirji psihiatrije in pedopsihiatrije ter psihoterapije Levom Milčinskim, Leopoldom Bregantom in Bazilijo Pregelj? Kako se je v vseh teh letih izoblikoval vpogled v delovanje možganov in nevrobiološko podstat psiholoških procesov? Vabljeni z nama na potep med imenitne zgodbe in spomine!
Dragi možganoljubci! Tokrat je Mojca Delač za vas izbrala temo, za katero se zdi, da je v zimski sezoni še aktualnejša. Kašelj. Kaj imajo z njim naši možgani? Po odgovore smo zavili k prof. dr. Samu Ribariču (PAFI).
Dobro jutro, dragi možgani v letu 2023. Prineslo bo 52 četrtkov in znova, če bodo le možgani dali, zvrhano vrečo tem, ki jih spoznavajo od blizu. Za Prvo epizodo v letošnjem letu, pa skoraj že tradicionalno povabimo pred mikrofon nevroznanstvenico ali nevroznanstvenika, ki z nami deli pogled nazaj in naprej. Tokrat je to prof. dr. Boris Rogelj, vodja odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Štefan in tudi novi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost, Sinapse.
Posebno decembrsko mini serijo Možganov na dlani - Okrasje čustev, zaključujemo z mini pregledom in nagradno igro. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo v svet afektivne nevroznanosti, torej nevroznanosti čustev, s katero se ukvarja prof. dr. Carmen Morawetz z Univerze Innsbruck. Kako se čustva zasvetijo v naših možganih? Katera omrežja sodelujejo? Se pozitivna kaj razlikujejo od negativnih? Kaj je to čustveni paradoks in o čem nas nauči primer brezstrašne ženske? Več ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Nadaljujemo decembrsko miniserijo Možganov na dlani, ki smo jo podnaslovili »Okrasje čustev«. Sramu, ki smo ga obdelali prejšnji četrtek, danes dodajamo zagrenjenost. Saj se spomnite zagrenjenega kosmatega zelenega Grincha, ki je ukradel božič? Ali pa prav tako zagrenjenega skopušnega Ebenezerja Scrooga oz. Skopušnika, ki je na božični večer srečal duha preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Naj bo to Dr. Seuss ali Charles Dickens, zagrenjenost v prazničnem času je očitno našla svoje mesto v literaturi. Zakaj je ne bi tudi v Možganih na dlani? Pripravila Darja Pograjc.
"Da te ni sram!" je marsikdo od nas slišal že v obdobju odraščanja, ko je kaj naredil/a "narobe". Za ta norobe pa potrebujemo skupnost in oči drugega. Zato se s sramom ne rodimo, ampak nam ga življenje na pot pripelje šele nekaj mesecev po tem. Sram je moralno čustvo, ki ima zelo močno izraženo telesno komponentno. Kaj je zdrav odziv na sram? Obstajajo ljudje, ki jih ni nikoli sram? Brezsramno o sramu se Mojca Delač v tokratni epizodi miniserije Možgani na dlani- Okrasje čustev, pogovarja s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan.
Petdelna decembrska serija Možganov na dlani - Okrasje čustev, bo radijske minute za nevrone odela v pisani svet človeškega čustvovanja. Najprej pa se bomo vprašali, kako se skupaj z nami rodijo čustva, katera najprej? Je to veselje? Jeza? Strah? Mojca Delač je po odgovore zavila na Filozofsko fakulteto k razvojni psihologinji asist. dr. Kaji Hacin Beyazoglu.
Za mnogo raziskovalnih področij je še vedno zagonetno vprašanje - kaj je misel? Kaj pa, če gremo med nevrone? Kaj se tam zgodi, ko se nam utrne misel? To je vprašanje, ki nam ga je posredoval poslušalec Možganov na dlani, Mojca Delač pa se je po odgovore odpravila na Nevrološko kliniko UKC k prof. dr. Zvezdanu Pirtošku. Vabljeni v svet "električno in biokemičnega valovanja".
Če v Slovar Slovenskega knjižnega jezika vtipkamo besedo »negotov«, dobimo zraven v opisu – negotov izid, negotova rešitev, podatki so negotovi, živeti v negotovih časih, njegov položaj je negotov, bližal se je z negotovimi koraki, … in tako naprej. Nihče se ji ne ogne, vprašanje pa je, kako se z njo znamo spoprijeti. Bi znali do potankosti in do slednje minute napovedati vse, kar se vam bo danes zgodilo? Vas to skrbi? O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dr. Markom H. Freestonom, profesorjem klinične psihologije na univerzi v Newcastlu, ki se dobršni del svoje raziskovalne poti ukvarja z negotovostjo in je bil tudi gostujoči predavatelj na letošnjem izobraževanju Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Z gotovostjo lahko torej povemo, da bo negotovost tema tokratnih minut.
Prof. dr. Mojca Kržan z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo nas pelje v svet možganov in C2H5OH. Etanola. Etanol je alkohol, ki ga najpogosteje vnašamo v svoje telo. Res je, da marsikoga spravi v dobro voljo, ampak, čeprav vas morda preseneti, je alkohol za naše živčevje tudi - depresor, v prevelikih količinah pa strup (nevtrotoksin). Kaj pa zdravilo? Preverjamo v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste že slišali za afazijo? Kaj je to? Zakaj pride do nje? Zakaj lahko nekateri ljudje, ki več ne morejo govoriti, še vedno zapojejo vse najboljše, preštejejo do deset ali pa preklinjajo? Kaj pa tisti, ki se sporazumevajo z znakovnim jezikom? Znova veliko vprašanj in tokrat zavijamo po odgovore k Barbari Vogrinčič, specialistki klinične logopedije. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in čudovitega sveta, ki nam ga odpirajo. Govor je za vsakega med nami pomembno orodje za komunicranje s svetom. Kaj pa, če izgubimo to zmožnost, pa svet okoli sebe še vedno razumemo? In kaj, če odgovorov sogovornika nikakor ne razumemo? Z obojim se v svoji ordinaciji pogosto sreča specialistka klinične logopedije, Klara Trpkova Bergant, z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Pravi, da govor ni nujni pogoj za komunikacijo. Kako in zakaj? Raziskujemo v tokratni epizodi! Avtorica: Mojca Delač.
Kaj je to talent? Kako zaposli naša omrežja? Se lahko prikaže na slikanju možganov? Kje so izzivi dela z mladimi, nadarjenimi ljudmi? In zakaj je pomembna tudi skrb za njihovo duševno zdravje? O vsem tem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Frankom C. Worrelom (University of California, Berkeley). Možgani so na dlani ob četrtkih ob 7.35 na Prvem.
Zvenite enako, ko ste razburjeni, kot takrat, ko nekoga ljubeče pozdravite? Kaj pa, ko glas ne sodeluje in se pojavijo različne glasovne motnje? So za tem glasilke ali možgani? Morda oboje? Po pojasnila smo zavili k mag. Petri Bavčar, specialistki klinične psihologije na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacilano kirurgijo UKC Ljubljana. Pripravlja: Mojca Delač.
Na radiu imamo radi zvok. In tudi možgani ga imajo. Še več. Prof. dr. Gerhard Anderson pravi, da so izmojstreni za govor in komunikacijo. Ko pa se možgani starajo, ne zmorejo več tako smelo in uspešno zaznavati zvočne okolice. Številnim ponagajajo zvonenje v ušesih in neprijetne zvočne motnje, ki jim rečemo tinitus. O njih se je Mojca Delač pogovarjala z mednarodno uveljavljenim kliničnim psihologom iz Švedske, ki se je za Možgane na dlani z veseljem poglobil v svet raziskovanja.
"Možgani so čarovnija in kot čarovniški trik sam po sebi," prav dr. Alice Pailhes, ki se ukvarja s področjem psihologije čarodejstva in magije. Kako nam lahko prerez obeh področji, ki na prvi pogled nimata veliko skupnega, ponudi imeniten vpogled v človekovo odločanje, vedenje, spomin in skrb za duševno blaginjo? Preverili bomo v tokratni epizodi, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Dan brez avtomobila, a z možgani! Skupaj s prof. dr. Markom Poličem vijugamo med cestami psihologije prometa. Kaj ima s tem status in kaj razpršena pozornost? Kakšen izziv je pri raziskovanju prometa razumevane vedenja in kakšno vlogo ima psihologija prometa pri načrtovanju prometne infrastrukture? O vsem tem v tokratni epizodi, mimo katere bodo švigala kolesa in motorji ter se sprehajali pešci. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov