Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
V teh dnevih in tednih marsikje po svetu poročamo o visokih temperaturah, ki so se ponekod približale tudi 50 stopinjam Celzija. Ob tem slišimo tudi opozorila o velikih toplotnih obremenitvah. Kaj pa te visoke zunanje temperature pomenijo za naše možgane? Kako regulirajo temperaturo, se ohlajajo in kako poletna vročina vpliva na naše nevrološke in kognitivne funkcije? Skupaj s prof. dr. Majo Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo) smo zavili v svet nevronov, ki jim je vroče.
Možgani tesno sodelujejo z ostalim telesom v uravnavanju telesne temperature, ki je ena od kritičnih količin, ki so v telesu uravnavane. Tako kot na primer bazičnost ali kislost telesnih tekočin ali količina vode in soli v telesu.
Predstavljajte si, da želimo sobo ogreti na 25 stopinj Celzija. Če bo v njej 18 stopinj, bomo vključili gretje, če pa bo 35, bomo uporabili hladilne sisteme. Z možgani je podobno. Pri tem, pripoveduje prof. Bresjanac, pri pojasnjevanju uporabljajo model, ki ga je uvedel fiziolog H. T. Hammel. Možgani so pri tem v prispodobi kot termostat v centralni kurjavi:
v področju, ki mu pravimo preoptično področje hipotalamusa obstajajo skupki nevronov, ki so sami občutljivi na temperaturo krvi, ki obliva ta predel, dobijo pa tudi podatke o temperaturi kože in drugih delov telesa. Te informacije integrirajo in primerjajo z neko »nastavitveno točko« in glede na dejansko stanje, zaznano v telesu v danem trenutku, spodbujajo prek povezav z nevroni v možganskem deblu in hrbtenjači in drugod v živčevju, odzive, ki gredo v smeri nastajanja toplote ali pa v zmanjšanju njenega oddajanja
In kakšna je ta “nastavitvena temperatura”, ki služi za izhodišče za naš preoptični del hipotalamusa?
Lahko govorimo o območju nekje med 36,4 in 37,2 stopinje Celzija – med posamezniki se namreč to razlikuje. Tudi pri posameznikih se namreč z različnimi vplivi notranjega in zunanjega okolja ta “normalna” temperatura spreminja.
Pri ohlajanju imamo dve možni strategiji in sicer – vedenjski odziv, kar pomeni, da poskrbimo, da smo v senci, da pijemo dovolj tekočine, uporabljamo pokrivala in se izogibamo prekomernemu telesnemu naporu. Druga možna strategija pa je naš fiziološki odziv.
V telesu toplota ves čas nastaja kot stranski produkt presnove. Velik del tega, kar zagotavlja vzdrževanje normalne telesne temperature je boj za učinkovito odvajanje toplote iz telesa. Pri nizkih temperaturah je pomembno oddajanje toplote s sevanjem, kondukcijo, konvekcijo, pri višjih temperaturah okolja pa vse bolj v ospredje vstopa potenje, ki je pomemben mehanizem za porabljanje toplote, ker porabljamo toploto, da znoj izhlapeva s površine telesa.
Najprej nas ogroža stanje toplotnega izčrpanja, kot pojasnjuje prof. Bresjanac:
pri toplotnem izčrpanju govorimo o tem, da zaradi dehidracije in znižanega perifernega upora pade arterijski tlak. Vrti se nam, začutimo, da smo oslabeli, v najslabšem primeru pa lahko doživimo kratkotrajno izgubo zavesti.
Lahko pa pride tudi do hujšega – to je toplotne kapi
to je življenja ogrožajoče stanje, stanje povišane telesne temperature nad 40 stopinj Celzija z znaki motenega delovanja osrednjega živčevja.
kar lahko vodi v stanje nepovratnih okvar organov in se konča s smrtjo.
Spomnimo se samo na dolgoletno zgodovino savnanja, kjer smo namenoma izpostavljeni visokim temperaturam, kar ima lahko številne blagodejne učinke.
Izkaže se, da so ta občasna ogretja, ki se jim namenoma izpostavimo, koristna za zdravje, za krvožilni sistem, za dobro počutje nasploh.
Zanimiv je tudi podatek, da je vročina (febris) lahko tudi koristna. Za to je bila leta 1927 celo podeljena Nobelova nagrada avstrijskemu fiziologu Jaureggu.
Takrat je poskušal delno uspešno zdraviti nevrosifilis (dementia paralytica), tako da je bolnike injukuliral s plazmodijem, ki je povzročitelj malarije. Ob okužbi z njim bolniki namreč redno razvijejo visoke vročine, povzročitelj sifilisa pa je na visoko vročine zelo občutljiv. Dokazal je torej, da se “klin s klinom” delno lahko izbija, za to dobil Nobelovo nagrado, čeprav je ta metoda zdravljenja sifilisa danes seveda že dolgo v nemilosti.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
V teh dnevih in tednih marsikje po svetu poročamo o visokih temperaturah, ki so se ponekod približale tudi 50 stopinjam Celzija. Ob tem slišimo tudi opozorila o velikih toplotnih obremenitvah. Kaj pa te visoke zunanje temperature pomenijo za naše možgane? Kako regulirajo temperaturo, se ohlajajo in kako poletna vročina vpliva na naše nevrološke in kognitivne funkcije? Skupaj s prof. dr. Majo Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo) smo zavili v svet nevronov, ki jim je vroče.
Možgani tesno sodelujejo z ostalim telesom v uravnavanju telesne temperature, ki je ena od kritičnih količin, ki so v telesu uravnavane. Tako kot na primer bazičnost ali kislost telesnih tekočin ali količina vode in soli v telesu.
Predstavljajte si, da želimo sobo ogreti na 25 stopinj Celzija. Če bo v njej 18 stopinj, bomo vključili gretje, če pa bo 35, bomo uporabili hladilne sisteme. Z možgani je podobno. Pri tem, pripoveduje prof. Bresjanac, pri pojasnjevanju uporabljajo model, ki ga je uvedel fiziolog H. T. Hammel. Možgani so pri tem v prispodobi kot termostat v centralni kurjavi:
v področju, ki mu pravimo preoptično področje hipotalamusa obstajajo skupki nevronov, ki so sami občutljivi na temperaturo krvi, ki obliva ta predel, dobijo pa tudi podatke o temperaturi kože in drugih delov telesa. Te informacije integrirajo in primerjajo z neko »nastavitveno točko« in glede na dejansko stanje, zaznano v telesu v danem trenutku, spodbujajo prek povezav z nevroni v možganskem deblu in hrbtenjači in drugod v živčevju, odzive, ki gredo v smeri nastajanja toplote ali pa v zmanjšanju njenega oddajanja
In kakšna je ta “nastavitvena temperatura”, ki služi za izhodišče za naš preoptični del hipotalamusa?
Lahko govorimo o območju nekje med 36,4 in 37,2 stopinje Celzija – med posamezniki se namreč to razlikuje. Tudi pri posameznikih se namreč z različnimi vplivi notranjega in zunanjega okolja ta “normalna” temperatura spreminja.
Pri ohlajanju imamo dve možni strategiji in sicer – vedenjski odziv, kar pomeni, da poskrbimo, da smo v senci, da pijemo dovolj tekočine, uporabljamo pokrivala in se izogibamo prekomernemu telesnemu naporu. Druga možna strategija pa je naš fiziološki odziv.
V telesu toplota ves čas nastaja kot stranski produkt presnove. Velik del tega, kar zagotavlja vzdrževanje normalne telesne temperature je boj za učinkovito odvajanje toplote iz telesa. Pri nizkih temperaturah je pomembno oddajanje toplote s sevanjem, kondukcijo, konvekcijo, pri višjih temperaturah okolja pa vse bolj v ospredje vstopa potenje, ki je pomemben mehanizem za porabljanje toplote, ker porabljamo toploto, da znoj izhlapeva s površine telesa.
Najprej nas ogroža stanje toplotnega izčrpanja, kot pojasnjuje prof. Bresjanac:
pri toplotnem izčrpanju govorimo o tem, da zaradi dehidracije in znižanega perifernega upora pade arterijski tlak. Vrti se nam, začutimo, da smo oslabeli, v najslabšem primeru pa lahko doživimo kratkotrajno izgubo zavesti.
Lahko pa pride tudi do hujšega – to je toplotne kapi
to je življenja ogrožajoče stanje, stanje povišane telesne temperature nad 40 stopinj Celzija z znaki motenega delovanja osrednjega živčevja.
kar lahko vodi v stanje nepovratnih okvar organov in se konča s smrtjo.
Spomnimo se samo na dolgoletno zgodovino savnanja, kjer smo namenoma izpostavljeni visokim temperaturam, kar ima lahko številne blagodejne učinke.
Izkaže se, da so ta občasna ogretja, ki se jim namenoma izpostavimo, koristna za zdravje, za krvožilni sistem, za dobro počutje nasploh.
Zanimiv je tudi podatek, da je vročina (febris) lahko tudi koristna. Za to je bila leta 1927 celo podeljena Nobelova nagrada avstrijskemu fiziologu Jaureggu.
Takrat je poskušal delno uspešno zdraviti nevrosifilis (dementia paralytica), tako da je bolnike injukuliral s plazmodijem, ki je povzročitelj malarije. Ob okužbi z njim bolniki namreč redno razvijejo visoke vročine, povzročitelj sifilisa pa je na visoko vročine zelo občutljiv. Dokazal je torej, da se “klin s klinom” delno lahko izbija, za to dobil Nobelovo nagrado, čeprav je ta metoda zdravljenja sifilisa danes seveda že dolgo v nemilosti.
Možganom sicer gibanje izjemno prija, ampak znajo narediti vse, da nam stvari ne poenostavijo. Ker jih počitek in včasih tudi lenarjenje lahko – nagrajujeta. In, saj veste, kako je z nagradami. Človek se jih ravno ne brani, kajne? Zato tokrat poseben odmerek motivacije za naše možgane, da se lotijo gibanja in rekreacije. V ekipo bomo vzeli športno psihologinjo in nekoč vrhunsko odbojkarico, Meto Jerala Kegljevič. Se slišimo!
Septembra jutranje možganske minute namenjamo gibanju. Tokrat bo z nami prof. dr. Klaus Gramann s Tehniške univerze v Berlinu. Preučuje naše prostorsko zaznavanje, kako se gibamo po prostoru in kako sploh v tem velikem svetu, ki nas obdaja, najdemo smisel. Mojca Delač ga je povabila pred radijski mikrofon Prvega in v oddajo Možgani na dlani.
V štirih septembrskih epizodah Možganov na dlani bomo možganom privoščili obilo gibanja. Morda v vesolju vseh mogočih gibalnih in koordinacijskih zmožnosti, ki jih imamo, ne pomislimo najprej na planet – padec, a tudi ta je z nami od samih začetkov. Še zlasti so padci problematični pri starejših in prav s tem področjem se ukvarja prof. dr. Bettina Wollesen, ki je na Univerzi v Hamburgu profesorica znanosti o človeškem gibanju, sodeluje pa tudi s Tehniško univerzo. Poleti je bila tudi udeleženka poletne šole o nevroznanosti gibanja v Piranu, kjer jo je pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Kljub temu, da se takole ob začetku septembra za marsikatere možgane zdi, da je morje že daleč in da se od njega poslavljajo do prihodnje sezone, pa jim ga bomo mi v nadaljevanju vseeno še malo privoščili. Še tokrat pobrskamo po arhivu oddaj Možgani na dlani in jih res peljemo – na morje. Kako "neskončna slana modrina" vpliva na naše možgane in zakaj ob morju po navadi tako dobro spimo? Mojca Delač je poiskala odgovore.
V zadnjem letu in pol smo na številnih novinarskih konferencah lahko opazovali tudi neumorno tolmačenje v znakovni jezik. Ob tolmačenju iz besednega v znakovni jezik se v možganih odvija cel kup procesov, kar je seveda zlasti zahtevno, če se to odvija simultano. O tem, kako to poteka, smo govorili tudi v eni od preteklih epizod Možganov na dlani. Če se nam kdaj zatakne kakšna beseda na koncu jezika, se lahko zatakne tudi kretnja? Kako je s kretanjem novih besed, kot je denimo »koronavirus«? Kateri so glavni izzivi pri raziskovanju znakovnega jezika in možganov? O tem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Bencie Woll, ki se s področjem ukvarja že več kot štiri desetletja in je bila prva profesorica znakovnega jezika v Združenem Kraljestvu, in Jasno Bauman, direktorico zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče "afantazija", nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
V tokratnih četrtkovih jutranjih minutah za možgane se bomo znova posvetili temi in prostorom, "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. Pripravlja Mojca Delač.
Če preštejete četrtke od 1.oktobra 2015, ko smo začeli naše radijske potepe, se bodo ti danes ustavili prav pri številki 300. Ko človek pomisli, koliko je bilo vseh tem, sogovornikov, raziskovanj in radovednosti, se mu kar zasveti pred očmi. Tudi zaprtimi. In prav s tem smo pred slabimi šestimi leti tudi začeli. S fosfeni. V tem času se je zvrstilo približno 200 strokovnjakov, domačih in tujih, ki so nam približali svet svojega delovanja in raziskovanja ter ponudili vpogled v dogajanje v možganih. Ponosni smo na to. In hvaležni za vse vaše posluhe in odzive, dragi poslušalke in poslušalci. V tristoti epizodi se je malo nazaj in malo naprej zazrla Mojca Delač. Tudi to nam omogočajo naši možgani.
V tokratni epizodi gostimo nevroznanstvenika, prof. dr. Sidneyja Grospretra, ki se raziskovalno ukvarja s tako imenovanimi nefizičnimi pristopi treninga pri športnikih, med katere sodi tudi mentalni trening. Ta krepi povezavo med možgani in mišicami oziroma periferijo. Ko si gibanje predstavljamo, so vključene iste možganske strukture kot takrat, ko se v resnici gibamo. To metodo uporabljajo tudi pri kolesarjih na dirki po Franciji. Več v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
O plavanju smo v naših oddajah že kar nekaj povedali, nekaj klikov stran so vse epizode, zato lepo vabljeni, da zaplavate na našo spletno stran in med podkaste! Ste vedeli, da ta oblika rekreacije ni samo odlična vadba, ampak poskrbi tudi za našo kognicijo? Dobro je že znano, da fizična aktivnost, kot je plavanje, izboljša motorično kontrolo in povezane kognitivne sposobnosti, hkrati pa spodbuja nevropotektivne mehanizme v našem živčnem sistemu. V svet plavanja skočimo s športno psihologinjo in plavalko Tino Jeromen, ki nam bo povedala tudi, kako z vedenjsko-kognitivno terapijo premagujejo različne strahove in fobije, povezane s plavanjem. Pripravlja: Mojca Delač.
Znani pregovor, da "kdor poje, zlo ne misli", priča o tem, da je petje povezano z dobrosrčnostjo in dobro voljo. Kaj o tem pravijo nevronska omrežja? Kako je dobro razpoloženje povezano s petjem, kako je slednje evolucijsko povezano s človekovim razvojem in zakaj sploh pojemo ter kako je s petjem pri tistih, ki ne slišijo? O vsem tem z nevrologom, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Naše možgane tokrat peljemo v puščavo. Saj se spomnite prizorov iz kakšnega filma, kako se nekdo zgodi v prostrani rdečini peska in pod žgočim soncem, ves blodnjav, išče pot do vode, sence in kakšnega naselja. Kaj se takrat dogaja z našimi možgani? Zakaj je potenje tako pomembno in katera možganska struktura je dehidraciji najbolj podvržena? Vse to v tokratni epizodi, v kateri se je Mojca Delač po odgovore odpravila na Inštitut za patološko fiziologijo, k prof. dr. Samu Ribariču.
Vonj cvetlic, morja, sveže pokošene trave, vonj parfumov, pognojenih polj, vonj kreme za zaščito proti soncu … lahko bi naštevali naslednjih nekaj sto epizod naših oddaj, toliko različnih odtenkov vonja obstaja. Kaj pa če vohamo nekaj, česar ni? Če nam na primer smrdi po dimu, pa ne gori in se ne kadi, ali pa nam recimo nekaj, kar bi nam nekoč dišalo po kavi, zdaj diši po čisto nečem drugem? V svet voha in vonjev zavijamo z asistentom Juretom Urbančičem s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana. Pripravlja: Mojca Delač.
3. junij je svetovni dan kolesarjenja. Greste pogosto na kolo? Vse več raziskav, tudi na področju nevroznanosti, potrjuje ugodne učinke te aktivnosti na psihofizično počutje posameznika. Kakšen izziv pa imajo možgani z lovljenjem ravnotežja in koordinacijo na kolesu? O tem se bo Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Vojkom Strojnikom s Fakultete za šport.
Če smo pričakovali toplino in osončenost spomladanskih dni, nas je maj razočaral. Kakšno vreme! Katastrofa! Kaj naj človek sploh počne!? Iz jeseni v jesen! Jamranje je odziv človeka na doživljanje okolice in je, pripoveduje psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan ,"ostanek našega prvega krika po odnosu, po bližini, po tolažbi, po življenju". Niso pa vsa jamranja enaka in ni nujno, da kažejo na neko patologijo. Jamrajo tisti deli možganov, ki iščejo varnost, bližino in zaupanje. Več o tem v Možganih na dlani ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Na svetovni dan čebel s pomočjo izr. prof. dr. Janka Božiča z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, raziskujemo čebelje možgane in preverjamo, kaj ta dognanja pomenijo za nevroznanost. Za kaj vse so specializirani čebelji možgani? Kako so oživčeni? Zakaj nam lahko pomagajo pri razumevanju človeških? Mojca Delač se je z radijskim mikrofonom odpravila v Urbani čebelnjak Botaničnega vrta v Ljubljani.
10. maj je bil svetovni dan gibanja. Da je to dobro za naše telo in možgane, najbrž niti ni več vprašanje niti dvom, manj pa je znanega o mehanizmih, ki so v ozadju tega, da redna gibalna dejavnost prispeva k boljšemu telesnemu in duševnemu počutju. O najnovejših raziskavah, dognanjih in delu se je Mojca Delač pogovarjala z izr. prof. dr. Urošem Marušičem z Inštituta za kineziološke raziskave ZRS Koper.
Ljubezen gre skozi želodec. Tudi s stresom ni nič drugače. Tokrat gremo znova bližje fascinantni zgodbi o osi možgani - črevesje in mikrobiomu. To so organizmi, ki živijo v našem črevesju in so svet v malem. Ta svet je, prav tako kot naši možgani, občutljiv na stres. vse več pa vedo tudi o tem, kaj se dogaja vmes. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
29. april je mednarodni dan plesa, zato ga bomo v tokratni epizodi obilico privoščili tudi našim možganom. Ples s človekom sobiva in se razvija že tisočletja, v zadnjih desetletjih pa se mu posveča tudi nevroznanost. Ne gre namreč samo za obliko gibanja, ki vzdrami naša omrežja za motoriko, ampak ples prebudi mnogo več nevronskih povezav v naših možganih in lahko deluje tudi terapevtsko. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dr. Hanno Poikonen (ETH Zuerich) in prof. dr. Gerryjem Leismanom (Univerity of Haifa).
Neveljaven email naslov