Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mikrofenomenologija – čuječnost v znanosti

22.11.2018

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.

O znanstvenem preučevanju doživljanja in izkušenj smo se pogovarjali z utemeljiteljico mikrofenomenologije in kognitivno znanstvenico dr. Claire Petitmengin

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se po navadi ne zaveda.

Prvi je ta program predstavil čilenski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom pripravljala tudi doktorat:

“Glavna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.”

Cilj mikrofenomenoloških metod je ozavestiti in čim bolj natančno opisati v vsakdanu pogosto neopaženo mikrodinamiko doživljanja. Drugi cilj je preveriti verodostojnost zbranih podatkov, tretji pa analizirati te opise, da bi lahko v njih razbrali dinamiko ali strukturo, ki je skupna tem posamičnim izkušnjam. Torej, poiskati vzorce, podobnosti, zgradbo … Tehnika, ki jo uporabljajo mikrofenomenologi, je intervju, ki človeka, podobno kot meditacija, privede do tega, da postane pozoren na stvari, ki jih drugače ne opazi, da se natančno zaveda, kaj se dogaja ali je dogajalo. Zato z vprašanji, ki jih zastavljajo posamezniku, ne želijo izvedeti toliko kaj, temveč predvsem, kako nekaj doživljamo. Dr. Claire Petitmengin:

“Glavna težava pri opisovanju naših izkušenj je ta, da smo osredotočeni na vsebino doživljanja. Ne zavedamo pa se, kako to doživljamo. Ta trenutek na primer sem sama zelo osredotočena na to, kaj vam govorim, ne pa toliko na stik mojega telesa s stolom, na kretnje – no, ravnokar sem videla, da premikam roki, ko govorim. Prav tako se ne zavedam svojih čustev. Vse to ostaja skrito, ker smo osredotočeni na nekaj drugega. Dogajanju, ki se ga ne zavedamo, z mikrofenomenološko terminologijo rečemo prereflektivno. In z različnimi tehnikami intervjuvancu pomagamo pri tem, da svoje zavedanje preusmeri s kaj na kako, na prereflektiven, nezaveden kako.”          

Če bi našo sogovornico zanimala naša notranja imaginacija, torej vizualne podobe v naši glavi, bi intervjuvanca zelo malo spraševala o vsebini podob, bi pa mu zastavila vprašanja o tem, kako se te pojavljajo. Če bi si moral zamislili gozd in reko, kakšna je njegova pozicija zaznavanja: je v podobi – med drevesi in ob reki – ali zunaj nje, da jo torej vidi kot fotografijo? Je podoba barvna ali črno-bela? Zanimalo bi jo tudi, kako se je pojavila v njegovih mislih. Je najprej nastala vizualna slika gozda ali mogoče zvočna komponenta – na primer šum reke ali vetra? Mogoče je najprej začutil ali se spomnil dotika, kakšnega čustva ali pa vonja? Gre torej za način, kako se podoba poraja. In na tej ravni lahko mikrofenomenologi najdejo skupne strukture.

Kaj je aplikativna vrednost mikrofenomenologije?

Kaj lahko s takimi podrobnimi opisi doživljanja in njihovo analizo pridobimo? Francoska kognitivna znanstvenica dr. Claire Petitmengin jo je pokazala že v svojem doktoratu (njen mentor je bil Francisco Valera), v katerem je intervjuvala paciente z epilepsijo. Francisco Varela je ugotovil, da je mogoče nekaj minut pred epileptičnim napadom zaznati določeno nevronsko dejavnost v možganih, čeprav so napadi veljali za popolnoma naključne in nenapovedljive. Claire Petitmengin je nato s tehnikami mikrofenomenologije poskušala ugotoviti, ali je to možgansko delovanje povezano tudi z zaznavami, občutki, ki jih ima nekaj minut pred epileptičnim napadom pacient.

“Intervjuvala sem paciente. Včasih so opisali, včasih pa prek intervjujev odkrili določena subtilna občutja (ker se jih prej niso zavedali), ki so napovedovala epileptični napad. To, da smo jim pomagali, da so postali pozorni na te zgodnje znake, ki so napovedovali napad, bi lahko bila podlaga za nefarmakološko zdravljenje epilepsije. Ko so se zavedali svojih izkušenj, doživljanj pred napadom, jim je to pomagalo, da so poskrbeli zase – na primer da so ustavili avto, pri nekaterih pa je to celo ustavilo napad. Te prve pilotske študije so potrdile, da je takšna vrsta terapije vsaj tako učinkovita kot najučinkovitejša terapija epilepsije z zdravili.”

Z iskanjem skupnega imenovalca ali skupne strukture posameznik osebnih izkušanje bi lahko prišli tudi do boljših rešitev na drugih področjih. Eden izmed študentov naše sogovornice na primer preučuje doživljanje muzejskega prostora, njegove ugotovitve bi lahko pripeljale k oblikovanju muzejev in postavljanju razstav, ki bi človeku še bolj približale doživljanje umetnosti. V izobraževanju pa bi lahko z raziskovanjem doživljanja razumevanja ali pa vznika idej odkrili nove pedagoške pristope za učitelje in učne metode za študente.


Možgani na dlani

483 epizod


100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.

Mikrofenomenologija – čuječnost v znanosti

22.11.2018

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.

O znanstvenem preučevanju doživljanja in izkušenj smo se pogovarjali z utemeljiteljico mikrofenomenologije in kognitivno znanstvenico dr. Claire Petitmengin

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se po navadi ne zaveda.

Prvi je ta program predstavil čilenski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom pripravljala tudi doktorat:

“Glavna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.”

Cilj mikrofenomenoloških metod je ozavestiti in čim bolj natančno opisati v vsakdanu pogosto neopaženo mikrodinamiko doživljanja. Drugi cilj je preveriti verodostojnost zbranih podatkov, tretji pa analizirati te opise, da bi lahko v njih razbrali dinamiko ali strukturo, ki je skupna tem posamičnim izkušnjam. Torej, poiskati vzorce, podobnosti, zgradbo … Tehnika, ki jo uporabljajo mikrofenomenologi, je intervju, ki človeka, podobno kot meditacija, privede do tega, da postane pozoren na stvari, ki jih drugače ne opazi, da se natančno zaveda, kaj se dogaja ali je dogajalo. Zato z vprašanji, ki jih zastavljajo posamezniku, ne želijo izvedeti toliko kaj, temveč predvsem, kako nekaj doživljamo. Dr. Claire Petitmengin:

“Glavna težava pri opisovanju naših izkušenj je ta, da smo osredotočeni na vsebino doživljanja. Ne zavedamo pa se, kako to doživljamo. Ta trenutek na primer sem sama zelo osredotočena na to, kaj vam govorim, ne pa toliko na stik mojega telesa s stolom, na kretnje – no, ravnokar sem videla, da premikam roki, ko govorim. Prav tako se ne zavedam svojih čustev. Vse to ostaja skrito, ker smo osredotočeni na nekaj drugega. Dogajanju, ki se ga ne zavedamo, z mikrofenomenološko terminologijo rečemo prereflektivno. In z različnimi tehnikami intervjuvancu pomagamo pri tem, da svoje zavedanje preusmeri s kaj na kako, na prereflektiven, nezaveden kako.”          

Če bi našo sogovornico zanimala naša notranja imaginacija, torej vizualne podobe v naši glavi, bi intervjuvanca zelo malo spraševala o vsebini podob, bi pa mu zastavila vprašanja o tem, kako se te pojavljajo. Če bi si moral zamislili gozd in reko, kakšna je njegova pozicija zaznavanja: je v podobi – med drevesi in ob reki – ali zunaj nje, da jo torej vidi kot fotografijo? Je podoba barvna ali črno-bela? Zanimalo bi jo tudi, kako se je pojavila v njegovih mislih. Je najprej nastala vizualna slika gozda ali mogoče zvočna komponenta – na primer šum reke ali vetra? Mogoče je najprej začutil ali se spomnil dotika, kakšnega čustva ali pa vonja? Gre torej za način, kako se podoba poraja. In na tej ravni lahko mikrofenomenologi najdejo skupne strukture.

Kaj je aplikativna vrednost mikrofenomenologije?

Kaj lahko s takimi podrobnimi opisi doživljanja in njihovo analizo pridobimo? Francoska kognitivna znanstvenica dr. Claire Petitmengin jo je pokazala že v svojem doktoratu (njen mentor je bil Francisco Valera), v katerem je intervjuvala paciente z epilepsijo. Francisco Varela je ugotovil, da je mogoče nekaj minut pred epileptičnim napadom zaznati določeno nevronsko dejavnost v možganih, čeprav so napadi veljali za popolnoma naključne in nenapovedljive. Claire Petitmengin je nato s tehnikami mikrofenomenologije poskušala ugotoviti, ali je to možgansko delovanje povezano tudi z zaznavami, občutki, ki jih ima nekaj minut pred epileptičnim napadom pacient.

“Intervjuvala sem paciente. Včasih so opisali, včasih pa prek intervjujev odkrili določena subtilna občutja (ker se jih prej niso zavedali), ki so napovedovala epileptični napad. To, da smo jim pomagali, da so postali pozorni na te zgodnje znake, ki so napovedovali napad, bi lahko bila podlaga za nefarmakološko zdravljenje epilepsije. Ko so se zavedali svojih izkušenj, doživljanj pred napadom, jim je to pomagalo, da so poskrbeli zase – na primer da so ustavili avto, pri nekaterih pa je to celo ustavilo napad. Te prve pilotske študije so potrdile, da je takšna vrsta terapije vsaj tako učinkovita kot najučinkovitejša terapija epilepsije z zdravili.”

Z iskanjem skupnega imenovalca ali skupne strukture posameznik osebnih izkušanje bi lahko prišli tudi do boljših rešitev na drugih področjih. Eden izmed študentov naše sogovornice na primer preučuje doživljanje muzejskega prostora, njegove ugotovitve bi lahko pripeljale k oblikovanju muzejev in postavljanju razstav, ki bi človeku še bolj približale doživljanje umetnosti. V izobraževanju pa bi lahko z raziskovanjem doživljanja razumevanja ali pa vznika idej odkrili nove pedagoške pristope za učitelje in učne metode za študente.


17.12.2020

Bližje bližini, 3. del : "Odnos in bližina: Od nosu do nosu, a toliko narazen, da se vidimo"

V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini nadaljujemo zgodbo z vlogo empatije v bližnjih odnosih. Izvedeli bomo, zakaj nekdo, ki je empatičen, še ni nujno dober človek. Lepo je, če znamo biti blizu sebi in sami. A za to, da smo lahko sami, moramo imeti občutek, da nismo. Paradoksno? Seveda nam bo tudi to razložila doktorica Breda Jelen Sobočan, s katero se bomo pomudili še pri partnerskih odnosih in zapustitvi ter možganskih izzivih bližine sodobnega časa, med katere prav gotovo sodi tudi utrujenost zaradi Zooma. Oddajo pripravlja Mojca Delač.


10.12.2020

Bližje bližini 2. del: "V idealih preprosta, v praksi ne vedno prijetna"

V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti. " pravi sogovornica. Pripravlja: Mojca Delač.


03.12.2020

Bližje bližini, 1. del. Kaj je to, bližina?

V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.


26.11.2020

Človeka, ki hodi v spanju, ne poskušajte buditi

V Možganih na dlani očitno radi govorimo o spanju, pa čeprav smo ravno jutranjiki tisti, ki ga ob jutrih v etru ponavadi kar precej grobo prekinemo … No, v tokratni četrtkovi nevronsko obarvani oddaji raziskujemo prav posebno stanje, do katerega pri nekaterih ljudeh pride med spanjem. O hoji v spanju se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, ki je somnologinja – strokovnjakinja na področju medicine spanja. Darja je preverila tudi, ali je to, da hodečega v tem stanju res ne smemo buditi, mit ali resnica. Prisluhnimo!


19.11.2020

Ko te tišči na wc in ne moreš misliti na nič drugega

19. november je svetovni dan stranišč. Tudi v tokratnih četrtkovih jutranjih minutah z možgane se bomo posvetili temi in prostorom "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. V četrtek ob 7.35 na Prvem.


12.11.2020

Ko misli ne znajo naslikati podobe

Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče AFANTAZIJA, nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. Pripravlja Mojca Delač.


05.11.2020

Auuuuu! : "Tudi preklinjanje kot analgetik deluje le začasno"

Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo v smeri kopalnice in potem …. “AUuuuuUU!” naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem “Auuuuuuu!”Zakaj bolečino “ozvočimo”, vokaliziramo in – ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam bo pomagala doktorica Helena Jamnik z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča. Pripravlja: Mojca Delač.


29.10.2020

"V možganih se pri učenju nič ne zgodi hipoma"

Kdaj se začne samozavedanje? Kdaj ugotovimo, da v ogledalu gledamo sebe in ne drugega? Kako poteka učenje v prvih letih življenja? Je to v časih, v katerih živimo, kaj drugače? Veliko vprašanj za razvojnega nevroznanstvenika, prof. dr. Denisa Mareschala, direktorja Centra za Možgane in kognitivni razvoj na kolidžu Birkbeck v Londonu, kjer je tudi namestnik vodje oddelka za psihološke znanosti. V svet nevronov, ki se učijo, je z njim zavila Mojca Delač.


22.10.2020

Našli vitrificirano možgansko tkivo žrtve izbruha Vezuva iz leta 79

Odkritja ostankov možganskega tkiva med arheološkimi izkopavanji so izjemno redka. Prav zato je odkritje multidiscipinarne skupine raziskovalcev na čelu s forenzičnim antropologom Profesorjem Pierpaolom Petronejem iz Neaplja in vulkanologom  profesorjem Guidom Giordanom iz Rimske Univerze Tre, tako izjemno.  V eni od žrtev izbruha vulkana Vezuva v Herkulaneju iz leta 79 so našli vitrificirano možgansko tkivo, s tem pa dobili imeniten vpogled v centralni živčni sistem antičnega človeka.  Nič čudnega, da je bilo odkritje, ki so ga pred kratkem objavili v znanstvenem članku, tako odmevno. Profesor Guido Giordano bo gost tokratne epizode Možganov na dlani, ki jo pripravlja Mojca Delač. 


15.10.2020

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.


08.10.2020

Zakaj je nebo modro? Zakaj sonce zaide? Zakaj ta stric grdo gleda?

Zakaj je v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja kar naenkrat beseda, ki se neprestano ponavlja in s katero dobi moč, da odkriva svet okoli sebe, hkrati pa vstopa v dialoge z odraslimi. Kaj se dogaja z nevroni v tem obdobju in zakaj ta zakaj postane tako priljubljen? O tem v tokratni epizodi, ki jo ob Tednu otroka posvečamo malim vprašanjem velike radovednosti. Na naša bo odgovarjala Kaja Hacin Beyazoglu, raziskovalka in asistentka na Katedri za razvojno psihologijo FF Univerze v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.


01.10.2020

Od "lepotne napake v spanju" do resne težave

Za izhodišče tokratnega možganskega raziskovanja smo vzeli poslušalčevo vprašanje, kaj se zgodi, ko ob osebi, ki smrči, narediš tisti značilni "c c c c c", in ta za nekaj hipov preneha smrčati. Kaj se dogaja z našimi možgani, kadar smrčimo, kdaj je smrčanje pogostejše in kdaj lahko bolezensko stanje? O vsem tem smo se v 1. epizodi 6. sezone pogovarjali s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj.


24.09.2020

"Kdor se ukvarja z epileptologijo, se ves čas uči"

V tokratni epizodi bomo spoznali Dašo in Tadeja. Oba sta zgodaj v svojem življenju, Daša ob koncu Osnovne šole, Tadej pa kot osemletnik, zbolela za epilepsijo. Epileptični napadi se kažejo v različnih podobah in včasih jih okolica niti ne opazi. Epilepsija namreč prizadane različna omrežja v naših možganih, z razvojem tehnologije, novimi znanji in raziskavami, pa je na volo že kar nekaj metod zdravljenja. O tem, stigmi, ki je še vedno prisotna in izkušnjah z epilepsijo, v tokrtatni epizodi pripovedujejo dr. Natalija Krajnc, otroška nevrologinja in presednica Društva Liga proti epilepsiji Slovenije, Daša Kovačič in Tadej Votolen. Avtorica: Mojca Delač.


17.09.2020

Alzheimerjeva bolezen - ko je prekinjena "komunikacija" med in v živčnih celicah

O izzivih, zadnjih dognanjih, novi diagnostiki, kognitivni zalogi, vitalnosti in še čem se pogovarjamo z nevrologinjo prof. dr. Majo Trošt in kognitivnim nevroznanstvenikom prof. dr. Vojkom Kavčičem.


10.09.2020

"Možgani so fleksibilni. Tudi, če se znajdejo v stiski, znajo poiskati pot iz nje"

Seveda bi bilo precej idealistično in daleč stran od resničnega sveta, če bi si mislili, da se imajo naši možgani zmeraj čudovito in je vse v najlepšem redu. Skoraj vsak med nami se kdaj znajde v resni stiski. Te življenjske preizkušnje se lahko zdijo brezizhodne, čeprav, kot boste lahko slišali v nadaljevanju, možgani stvari zapletejo, a lahko tudi zelo uspešno rešijo. Pri tem jim lahko pomagamo na različne načine, sami ali s pomočjo drugih. Psihološki, biološki in sociološki dejavniki se, ko govorimo o samomoru, prepletajo v kompleksno sliko. O tem se bomo pogovarjali s psihologinjo, prof. dr. Vito Poštuvan, in prof. dr. Aljo Videtič Paska, ki raziskuje molekularne osnove samomorilnega vedenja.


03.09.2020

Zakaj se sami ne moremo požgečkati?

Najbrž ste v življenju že koga požgečkali in je kdo požgečkal tudi vas. Žgečkanje z nežnim dotikanjem po kakem delu telesa povroča dražeč občutek, ob katerem navadno planemo v smeh in se refleksno zvijamo. Pri tem pa potrebujemo drugo osebo, saj se sami ne moremo požgečkati. Zakaj ne in kakšen vpogled nam to daje o razumevanju dotikov, se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Konstantino Kilteni, ki ima na Inštitutu Karolinsa na Švedskem svoj laboratorij, v katerem preučujejo žgečkanje.


27.08.2020

Možgani in sestop

V zadnji v nizu avgustovskih epizod, v katerih so naši možgani razpoloženi za planine, bomo govorili o - sestopu. Zakaj se toliko nesreč v gorah zgodi pri vračanju v dolino? Kaj imajo s tem pozornost, koncentracija in utrujenost? Kako pomembno je, da naši možgani pri tem dobro načrtujejo? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Tanja Kajtna, športno psihologinjo in predavateljico na Fakulteti za šport. Pripravlja: Mojca Delač.


20.08.2020

Možgani in višinska bolezen

V avgustovskem sklopu oddaj naše možgane peljemo malo višje. Kako visoko pa mora to biti, da imajo težave s tako imenovano akutno višinsko boleznijo in kaj jim tako ponagaja? O tem smo se pogovarjali z zdravnikom kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem.


13.08.2020

Ko odmeva

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.


06.08.2020

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.


Stran 11 od 25
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov