Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mikrofenomenologija – čuječnost v znanosti

22.11.2018

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.

O znanstvenem preučevanju doživljanja in izkušenj smo se pogovarjali z utemeljiteljico mikrofenomenologije in kognitivno znanstvenico dr. Claire Petitmengin

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se po navadi ne zaveda.

Prvi je ta program predstavil čilenski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom pripravljala tudi doktorat:

“Glavna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.”

Cilj mikrofenomenoloških metod je ozavestiti in čim bolj natančno opisati v vsakdanu pogosto neopaženo mikrodinamiko doživljanja. Drugi cilj je preveriti verodostojnost zbranih podatkov, tretji pa analizirati te opise, da bi lahko v njih razbrali dinamiko ali strukturo, ki je skupna tem posamičnim izkušnjam. Torej, poiskati vzorce, podobnosti, zgradbo … Tehnika, ki jo uporabljajo mikrofenomenologi, je intervju, ki človeka, podobno kot meditacija, privede do tega, da postane pozoren na stvari, ki jih drugače ne opazi, da se natančno zaveda, kaj se dogaja ali je dogajalo. Zato z vprašanji, ki jih zastavljajo posamezniku, ne želijo izvedeti toliko kaj, temveč predvsem, kako nekaj doživljamo. Dr. Claire Petitmengin:

“Glavna težava pri opisovanju naših izkušenj je ta, da smo osredotočeni na vsebino doživljanja. Ne zavedamo pa se, kako to doživljamo. Ta trenutek na primer sem sama zelo osredotočena na to, kaj vam govorim, ne pa toliko na stik mojega telesa s stolom, na kretnje – no, ravnokar sem videla, da premikam roki, ko govorim. Prav tako se ne zavedam svojih čustev. Vse to ostaja skrito, ker smo osredotočeni na nekaj drugega. Dogajanju, ki se ga ne zavedamo, z mikrofenomenološko terminologijo rečemo prereflektivno. In z različnimi tehnikami intervjuvancu pomagamo pri tem, da svoje zavedanje preusmeri s kaj na kako, na prereflektiven, nezaveden kako.”          

Če bi našo sogovornico zanimala naša notranja imaginacija, torej vizualne podobe v naši glavi, bi intervjuvanca zelo malo spraševala o vsebini podob, bi pa mu zastavila vprašanja o tem, kako se te pojavljajo. Če bi si moral zamislili gozd in reko, kakšna je njegova pozicija zaznavanja: je v podobi – med drevesi in ob reki – ali zunaj nje, da jo torej vidi kot fotografijo? Je podoba barvna ali črno-bela? Zanimalo bi jo tudi, kako se je pojavila v njegovih mislih. Je najprej nastala vizualna slika gozda ali mogoče zvočna komponenta – na primer šum reke ali vetra? Mogoče je najprej začutil ali se spomnil dotika, kakšnega čustva ali pa vonja? Gre torej za način, kako se podoba poraja. In na tej ravni lahko mikrofenomenologi najdejo skupne strukture.

Kaj je aplikativna vrednost mikrofenomenologije?

Kaj lahko s takimi podrobnimi opisi doživljanja in njihovo analizo pridobimo? Francoska kognitivna znanstvenica dr. Claire Petitmengin jo je pokazala že v svojem doktoratu (njen mentor je bil Francisco Valera), v katerem je intervjuvala paciente z epilepsijo. Francisco Varela je ugotovil, da je mogoče nekaj minut pred epileptičnim napadom zaznati določeno nevronsko dejavnost v možganih, čeprav so napadi veljali za popolnoma naključne in nenapovedljive. Claire Petitmengin je nato s tehnikami mikrofenomenologije poskušala ugotoviti, ali je to možgansko delovanje povezano tudi z zaznavami, občutki, ki jih ima nekaj minut pred epileptičnim napadom pacient.

“Intervjuvala sem paciente. Včasih so opisali, včasih pa prek intervjujev odkrili določena subtilna občutja (ker se jih prej niso zavedali), ki so napovedovala epileptični napad. To, da smo jim pomagali, da so postali pozorni na te zgodnje znake, ki so napovedovali napad, bi lahko bila podlaga za nefarmakološko zdravljenje epilepsije. Ko so se zavedali svojih izkušenj, doživljanj pred napadom, jim je to pomagalo, da so poskrbeli zase – na primer da so ustavili avto, pri nekaterih pa je to celo ustavilo napad. Te prve pilotske študije so potrdile, da je takšna vrsta terapije vsaj tako učinkovita kot najučinkovitejša terapija epilepsije z zdravili.”

Z iskanjem skupnega imenovalca ali skupne strukture posameznik osebnih izkušanje bi lahko prišli tudi do boljših rešitev na drugih področjih. Eden izmed študentov naše sogovornice na primer preučuje doživljanje muzejskega prostora, njegove ugotovitve bi lahko pripeljale k oblikovanju muzejev in postavljanju razstav, ki bi človeku še bolj približale doživljanje umetnosti. V izobraževanju pa bi lahko z raziskovanjem doživljanja razumevanja ali pa vznika idej odkrili nove pedagoške pristope za učitelje in učne metode za študente.


Možgani na dlani

483 epizod


100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.

Mikrofenomenologija – čuječnost v znanosti

22.11.2018

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.

O znanstvenem preučevanju doživljanja in izkušenj smo se pogovarjali z utemeljiteljico mikrofenomenologije in kognitivno znanstvenico dr. Claire Petitmengin

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se po navadi ne zaveda.

Prvi je ta program predstavil čilenski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom pripravljala tudi doktorat:

“Glavna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.”

Cilj mikrofenomenoloških metod je ozavestiti in čim bolj natančno opisati v vsakdanu pogosto neopaženo mikrodinamiko doživljanja. Drugi cilj je preveriti verodostojnost zbranih podatkov, tretji pa analizirati te opise, da bi lahko v njih razbrali dinamiko ali strukturo, ki je skupna tem posamičnim izkušnjam. Torej, poiskati vzorce, podobnosti, zgradbo … Tehnika, ki jo uporabljajo mikrofenomenologi, je intervju, ki človeka, podobno kot meditacija, privede do tega, da postane pozoren na stvari, ki jih drugače ne opazi, da se natančno zaveda, kaj se dogaja ali je dogajalo. Zato z vprašanji, ki jih zastavljajo posamezniku, ne želijo izvedeti toliko kaj, temveč predvsem, kako nekaj doživljamo. Dr. Claire Petitmengin:

“Glavna težava pri opisovanju naših izkušenj je ta, da smo osredotočeni na vsebino doživljanja. Ne zavedamo pa se, kako to doživljamo. Ta trenutek na primer sem sama zelo osredotočena na to, kaj vam govorim, ne pa toliko na stik mojega telesa s stolom, na kretnje – no, ravnokar sem videla, da premikam roki, ko govorim. Prav tako se ne zavedam svojih čustev. Vse to ostaja skrito, ker smo osredotočeni na nekaj drugega. Dogajanju, ki se ga ne zavedamo, z mikrofenomenološko terminologijo rečemo prereflektivno. In z različnimi tehnikami intervjuvancu pomagamo pri tem, da svoje zavedanje preusmeri s kaj na kako, na prereflektiven, nezaveden kako.”          

Če bi našo sogovornico zanimala naša notranja imaginacija, torej vizualne podobe v naši glavi, bi intervjuvanca zelo malo spraševala o vsebini podob, bi pa mu zastavila vprašanja o tem, kako se te pojavljajo. Če bi si moral zamislili gozd in reko, kakšna je njegova pozicija zaznavanja: je v podobi – med drevesi in ob reki – ali zunaj nje, da jo torej vidi kot fotografijo? Je podoba barvna ali črno-bela? Zanimalo bi jo tudi, kako se je pojavila v njegovih mislih. Je najprej nastala vizualna slika gozda ali mogoče zvočna komponenta – na primer šum reke ali vetra? Mogoče je najprej začutil ali se spomnil dotika, kakšnega čustva ali pa vonja? Gre torej za način, kako se podoba poraja. In na tej ravni lahko mikrofenomenologi najdejo skupne strukture.

Kaj je aplikativna vrednost mikrofenomenologije?

Kaj lahko s takimi podrobnimi opisi doživljanja in njihovo analizo pridobimo? Francoska kognitivna znanstvenica dr. Claire Petitmengin jo je pokazala že v svojem doktoratu (njen mentor je bil Francisco Valera), v katerem je intervjuvala paciente z epilepsijo. Francisco Varela je ugotovil, da je mogoče nekaj minut pred epileptičnim napadom zaznati določeno nevronsko dejavnost v možganih, čeprav so napadi veljali za popolnoma naključne in nenapovedljive. Claire Petitmengin je nato s tehnikami mikrofenomenologije poskušala ugotoviti, ali je to možgansko delovanje povezano tudi z zaznavami, občutki, ki jih ima nekaj minut pred epileptičnim napadom pacient.

“Intervjuvala sem paciente. Včasih so opisali, včasih pa prek intervjujev odkrili določena subtilna občutja (ker se jih prej niso zavedali), ki so napovedovala epileptični napad. To, da smo jim pomagali, da so postali pozorni na te zgodnje znake, ki so napovedovali napad, bi lahko bila podlaga za nefarmakološko zdravljenje epilepsije. Ko so se zavedali svojih izkušenj, doživljanj pred napadom, jim je to pomagalo, da so poskrbeli zase – na primer da so ustavili avto, pri nekaterih pa je to celo ustavilo napad. Te prve pilotske študije so potrdile, da je takšna vrsta terapije vsaj tako učinkovita kot najučinkovitejša terapija epilepsije z zdravili.”

Z iskanjem skupnega imenovalca ali skupne strukture posameznik osebnih izkušanje bi lahko prišli tudi do boljših rešitev na drugih področjih. Eden izmed študentov naše sogovornice na primer preučuje doživljanje muzejskega prostora, njegove ugotovitve bi lahko pripeljale k oblikovanju muzejev in postavljanju razstav, ki bi človeku še bolj približale doživljanje umetnosti. V izobraževanju pa bi lahko z raziskovanjem doživljanja razumevanja ali pa vznika idej odkrili nove pedagoške pristope za učitelje in učne metode za študente.


21.11.2019

ALS 3. del "Ekipa"

V tretji epizodi niza oddaj o ALS se bomo posvetili psihosocialni oskrbi oseb s to boleznijo in vlogi bližnjih, okolice in prijateljev. Z nami bo Kaja Petek, biopsihologinja, strokovna sodelavka na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo in pa seveda »Ekipa« - Dabiz, Capi in Or, s svojimi izkušnjami.


14.11.2019

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.


07.11.2019

ALS, 1. del: "Najtežji trenutek je bil, ko sem dobil diagnozo"

V prvi od štirih novembrskih epizod o ALS, amiotrofični laterarni sklerozi, bomo ponovili, za katero bolezen gre, in slišali del zgodbe Španca Dabiza Riana, ki z ALS živi že deset let. Med potovanjem po Evropi, s katerim želi ozaveščati o raznovrstni, empatični in vključujoči se družbi, se je ustavil tudi v našem studiu. Oddajo je pripravila Mojca Delač.


31.10.2019

Funkcionalna nevrološka motnja

Se spomnite primera, ko ste kakšno stvar, ki jo sicer navadno opravite čisto avtomatsko, zaradi preveč pozornosti le stežka opravili? Na primer, ko ste zaradi občinstva zares razmišljali, kako boste kaj izpeljali? Podobno se lahko v okviru funkcionalne nevrološke motnje z nami poigrajo naši možgani s svojim sistemom pozornosti, pripoveduje dr. Biba Stanton, ki bo gostja tokratne epizode. V njej bomo od blizu spoznali motnjo, ki obsega cel spekter simptomov in ni povezana s kakšno strukturno poškodbo možganov, pač pa s spremenjenim funkcioniranjem našega živčnega sistema. Še več, šlo naj bi za drugo najpogostejšo kronično nevrološko motnjo. V svet možganov vas vabimo v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.


24.10.2019

Amuzija, aritmija, aprozodija in še kaj

Če smo zdravi, nam naši možgani omogočajo zaznavanje cele mavrice zvočnega bogastva. Seveda pa se za nečim na prvi pogled ali bolje na prvi posluh tako enostavnim skriva prava kompleksnost naših nevronskih omrežij. Kaj pa, če glasbo sicer zaznamo, a ne znamo ločiti tonov, ne vemo, kaj slišimo in nimamo glasbenega spomina? S Saško Vipotnik, specializantko nevrologije in glasbenico, se bomo potopili v simfonijo zaznavanja glasbe v četrtek ob 7.35 na Prvem.


17.10.2019

Samopodoba, naša slika o sebi

Ste zadovoljni sami s seboj? Koga vidite, ko se pogledate v ogledalo? Ste na katero svojo lastnost še posebno ponosni? Vam gre kaj na živce? Samopodoba je skupek predstav in mnenj, ki jih imamo o sebi. O njej in mitih, ki so povezani s pozitivno samopodobo, se bomo pogovarjali s specialistko klinične psihologije, Aleksandro Meško. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač


10.10.2019

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.


03.10.2019

Možgani na dlani - Kako si?

Kako ste? … Ja, res vas sprašujem! Kako ste? Ste dobro? Čeprav vaših odgovorov zdaj ne slišimo, si lahko iskreno odgovorite sami pri sebi, mi pa bomo nekaj vprašanj in odgovorov o duševnem zdravju in pomenu ozaveščanja o njem prepletli tudi v četrtkove jutranje minute za možgane. Mojca je pred radijski mikrofon povabila študente psihologije, ki že dvanajsto leto zapored pripravljajo projekt z naslovom – Kako si? Slišali boste vodjo projekta Živo Manjo Petrovec, predsednika Društva študentov psihologije Marka Šoparja in Erika Babiča, ki pri projektu sodeluje z izvedbo delavnic.


26.09.2019

Spanje kot zdravilo? Zakaj pravzaprav spimo?

Skrbite za svojo spalno higieno? In kaj pravzaprav to pomeni? Še vedno ni dokončnega odgovora na vprašanje »Zakaj ljudje sploh spimo«? Smo pa vse bližje pojasnilu, pravi nevrolog prof. dr. Claudio Bassetti z Univerze v Bernu in doda, da ima seveda spanje več funkcij in da je velika težava to, da ljudje spimo vedno manj. Ali je spanje torej lahko zdravilo, ki preprečuje možganske motnje ali spreminja njihov potek? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko so hkrati budni in spijo? O tem v četrtek ob 7.35 na Prvem v redni tedenski jutranji oddaji Možgani na dlani. Pripravlja jo Mojca Delač.


19.09.2019

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.


12.09.2019

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.


05.09.2019

Odločitve naše vsakdanje

V trgovini stojite pred dobro založeno polico s šamponi za lase, vendar med njimi ni vašega najljubšega. Ker si boste lase vseeno morali umiti, časa, da bi šli drugam, pa nimate, se boste morali odločiti, ali bi raje vzeli šampon, ki lasem daje sijaj, tistega, ki jih regenerira ali jim da volumen, tistega, ki je namenjen barvanim lasem, ali tistega, zaradi katerega bodo lasje po obljubah izdelovalca rasli hitreje. Tovrstne odločitve so sestavni del našega življenja. Nekatere so lažje, skoraj avtomatske, druge težje. Pri nekaterih je jasno, kaj je pravilno, pri drugih niti najmanj. O spopadih, ki divjajo v naših možganih, ko se moramo odločiti, z Uršo Bernardič, ki je po koncu študija biopsihologije in magisterija iz vedenjske nevroznanosti doktorska asitentka na Univerzi v Ženevi.


29.08.2019

Adijo, poletje!

V zadnji avgustovski epizodi oddaje bomo naše možgane znova odpeljali – na morje. Zakaj mnoge ljudi ta neskončna modrina pomirja in pomeni svobodo? Kaj se dogaja z našimi nevronskimi omrežji, če od poletja pričakujemo “preveč” in se v resnici nismo odpočili? In kako se čim bolj pripraviti na urnike in vse obveznosti, ki nas iz poletne umirjenosti znova odpeljejo v jesenski delovni ritem? Psihologinja dr. Maja Smrdu gre z nami na četrtkovi jutranji potep in upamo, da tudi vi, ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.


22.08.2019

Kako preklapljamo med jeziki in narečji?

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.


15.08.2019

(Socialni) možgani na plaži

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.


08.08.2019

Zakaj je tako preprosto biti len?

Ste redno fizično aktivni? Poskrbite za zdrav duh v zdravem telesu in rekreacijo? Se raje odločite za stopnice ali za dvigalo? Avtobus ali hojo? Film ali tek? Takih odločitev je seveda veliko v vseh letnih časih, tudi poleti. V tokratni epizodi bo Mojca raziskovala, zakaj je včasih »tako preprosto biti len«, čeprav vemo, da je telesna dejavnost dobra za nas. Kajpada se velik del odgovora skriva – v človeških možganih. Več o tem v četrtek ob 7.35 na Prvem. Z nami bo nevroznanstvenik dr. Matthieu Boisgontier.


01.08.2019

Morska slabost

V prvi avgustovski epizodi bomo znova bližje morju. Pravzaprav gremo kar – na morje. S plovilom. Se je tudi vam že kdaj v radost plovbe in odkrivanja neskončne modrine vmešala – morska bolezen? Ko se nam, dobesedno, zamajejo tla pod nogami in obide neznanska slabost. Kako se s tem spopadajo naši možgani? V četrtek ob 7.35 na Prvem.


25.07.2019

200. epizoda oddaje Možgani na dlani

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.


18.07.2019

Ko vidimo s tipom

Tokrat bomo odpotovali v svet vidnega zaznavanja. Ko potujete, berete knjige na plaži, opazujete svet in mimoidoče ali se v novih krajih ravnate po zemljevidu, se vam zdi vse to, če dobro vidite, preprosto. Kaj pa ljudje, ki ne vidijo? Kako jim pri tem pomagajo tip in druga čutila? To smo povprašali doc. dr. Manco Tekavčič Pompe z očesne klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Oddajo je pripravila Mojca Delač.


11.07.2019

Imajo možgani komarjev kaj skupnega s človeškimi?

Če nam kdo omeni komarje, se najbrž najprej spomnimo na neprijetni zvok njihovega brenčanja in neljuba poletna bližnja srečanja. Medtem ko se jezimo nanje, pa redkeje pomislimo na njihove možgane. Imajo možgani komarjev kaj skupnega s človeškimi? Koliko je že znanega o njih in zakaj je tako pomembno, da razumemo njihovo nevrobiologijo? O tem v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.


Stran 14 od 25
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov