Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dvojčici, ki sta povezani prek talamične vezi, znata predvideti, kaj bo storila druga, vidita, kar vidi druga, če požgečkaš eno, žgečkanje občuti tudi druga
Siamski dvojčki se rodijo zelo redko, le enkrat na 200 tisoč rojstev. Možnosti, da bo otrok preživel, so majhne. Polovica siamskih dvojčkov se rodi mrtvih, dodatna tretjina jih umre v prvih 24 urah. Do pojava pride zaradi napake v razmnoževanju zarodnih celic, ko se zigota ne razdeli popolnoma. Najpogosteje so zraščeni v predelu prsi, zraščenost v predelu glave je med redkejšimi, saj se pojavlja v do pet odstotkih primerov. Najbolj znan primer slednje sta 12-letni Krista in Tatiana Hogan, za kateri so zdravniki ob rojstvu dejali, da je le 20 odstotkov možnosti, da bosta preživeli. Delita si del glave in možganov, in sicer tako, da gledata v različni smeri, razlaga prof. dr. Zvezdan Pirtošek s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana:
“Zraščeni sta v delu glave in delu možganov, ki ga imenujemo talamična vez. Vez običajno povezuje talamus, predel, ki je filter vseh občutkov in tudi nekaterih gibov, ene možganske hemisfere z drugo. V tem primeru pa povezuje tudi možgane obeh deklic. Zato se zgodijo zanimivi pojavi, ko ena od deklic vidi to, kar gleda druga, čeprav sta njuni glavici pod takim kotom, da gledata v različni smeri. Delita si občutke. Ena ima zelo rada kečap, druga ga ne mara in če ga damo prvi, se bo druga kar zgrozila, čeprav ga dejansko ne je.”
Zaradi delitve dela možganov njuni telesi delujeta nekoliko drugače – ena od njiju nadzoruje svoji nogi in še nogo sestre, druga pa obe svoji roki in eno sestrino roko. Ker imata del možganov skupen, sta se koordinacije telesa naučili spontano. Več napora sta morali za dosego koordiniranega gibanja vložiti leta 1990 rojeni Abigail in Brittany Hensel. “Imata dve glavi z ločenimi možgani in eno samo telo, skupno od popka navzdol, tako da imata dve srci, štiri pljučna krila, vsaka od njiju pa nadzira le eno nogo in roko. Zato sta se morali naučiti skupaj koordinirati svoje gibanje. A naučili sta se tako dobro, da plavata in vozita kolo.”
Vozita pa tudi avto. Vsaka od njiju je morala vozniški izpit opraviti posebej. Menita, da sta dobri voznici, avto pa upravljata tako, da obe nadzirata volan, ena od njiju plin in zavore, druga upravlja smernike.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Dvojčici, ki sta povezani prek talamične vezi, znata predvideti, kaj bo storila druga, vidita, kar vidi druga, če požgečkaš eno, žgečkanje občuti tudi druga
Siamski dvojčki se rodijo zelo redko, le enkrat na 200 tisoč rojstev. Možnosti, da bo otrok preživel, so majhne. Polovica siamskih dvojčkov se rodi mrtvih, dodatna tretjina jih umre v prvih 24 urah. Do pojava pride zaradi napake v razmnoževanju zarodnih celic, ko se zigota ne razdeli popolnoma. Najpogosteje so zraščeni v predelu prsi, zraščenost v predelu glave je med redkejšimi, saj se pojavlja v do pet odstotkih primerov. Najbolj znan primer slednje sta 12-letni Krista in Tatiana Hogan, za kateri so zdravniki ob rojstvu dejali, da je le 20 odstotkov možnosti, da bosta preživeli. Delita si del glave in možganov, in sicer tako, da gledata v različni smeri, razlaga prof. dr. Zvezdan Pirtošek s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana:
“Zraščeni sta v delu glave in delu možganov, ki ga imenujemo talamična vez. Vez običajno povezuje talamus, predel, ki je filter vseh občutkov in tudi nekaterih gibov, ene možganske hemisfere z drugo. V tem primeru pa povezuje tudi možgane obeh deklic. Zato se zgodijo zanimivi pojavi, ko ena od deklic vidi to, kar gleda druga, čeprav sta njuni glavici pod takim kotom, da gledata v različni smeri. Delita si občutke. Ena ima zelo rada kečap, druga ga ne mara in če ga damo prvi, se bo druga kar zgrozila, čeprav ga dejansko ne je.”
Zaradi delitve dela možganov njuni telesi delujeta nekoliko drugače – ena od njiju nadzoruje svoji nogi in še nogo sestre, druga pa obe svoji roki in eno sestrino roko. Ker imata del možganov skupen, sta se koordinacije telesa naučili spontano. Več napora sta morali za dosego koordiniranega gibanja vložiti leta 1990 rojeni Abigail in Brittany Hensel. “Imata dve glavi z ločenimi možgani in eno samo telo, skupno od popka navzdol, tako da imata dve srci, štiri pljučna krila, vsaka od njiju pa nadzira le eno nogo in roko. Zato sta se morali naučiti skupaj koordinirati svoje gibanje. A naučili sta se tako dobro, da plavata in vozita kolo.”
Vozita pa tudi avto. Vsaka od njiju je morala vozniški izpit opraviti posebej. Menita, da sta dobri voznici, avto pa upravljata tako, da obe nadzirata volan, ena od njiju plin in zavore, druga upravlja smernike.
Leto 2020 je oddaji Možgani na dlani prineslo 53 novih epizod o delovanju tega našega izjemnega organa, ki nam omogoča tudi, da se v mislih sprehodimo po preteklosti in načrtujemo prihodnost. O obojem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Majo Bresjanac in jo prosila, da tudi z vidika nevroznanosti pogleda na leto, ki se končuje.
Letos smo jih zelo pogrešali. Objem nas lahko potolaži, ponudi zavetje varnosti, zbliža z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Kaj pa objem pomeni za naše možgane in zakaj ga imajo tako radi? Je lahko objem vedno samo nekaj pozitivnega in kako se v obdobju brez objemov znajdejo ljudje, ki jih že tako pestijo stiske vseh vrst? Možgane bomo tokrat v objem vzeli z mag. Anico Prosnik Domjan, klinično psihologinjo iz UKC Maribor. Pripravlja Mojca Delač.
V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini nadaljujemo zgodbo z vlogo empatije v bližnjih odnosih. Izvedeli bomo, zakaj nekdo, ki je empatičen, še ni nujno dober človek. Lepo je, če znamo biti blizu sebi in sami. A za to, da smo lahko sami, moramo imeti občutek, da nismo. Paradoksno? Seveda nam bo tudi to razložila doktorica Breda Jelen Sobočan, s katero se bomo pomudili še pri partnerskih odnosih in zapustitvi ter možganskih izzivih bližine sodobnega časa, med katere prav gotovo sodi tudi utrujenost zaradi Zooma. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti. " pravi sogovornica. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.
V Možganih na dlani očitno radi govorimo o spanju, pa čeprav smo ravno jutranjiki tisti, ki ga ob jutrih v etru ponavadi kar precej grobo prekinemo … No, v tokratni četrtkovi nevronsko obarvani oddaji raziskujemo prav posebno stanje, do katerega pri nekaterih ljudeh pride med spanjem. O hoji v spanju se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, ki je somnologinja – strokovnjakinja na področju medicine spanja. Darja je preverila tudi, ali je to, da hodečega v tem stanju res ne smemo buditi, mit ali resnica. Prisluhnimo!
19. november je svetovni dan stranišč. Tudi v tokratnih četrtkovih jutranjih minutah z možgane se bomo posvetili temi in prostorom "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. V četrtek ob 7.35 na Prvem.
Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče AFANTAZIJA, nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. Pripravlja Mojca Delač.
Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo v smeri kopalnice in potem …. “AUuuuuUU!” naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem “Auuuuuuu!”Zakaj bolečino “ozvočimo”, vokaliziramo in – ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam bo pomagala doktorica Helena Jamnik z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča. Pripravlja: Mojca Delač.
Kdaj se začne samozavedanje? Kdaj ugotovimo, da v ogledalu gledamo sebe in ne drugega? Kako poteka učenje v prvih letih življenja? Je to v časih, v katerih živimo, kaj drugače? Veliko vprašanj za razvojnega nevroznanstvenika, prof. dr. Denisa Mareschala, direktorja Centra za Možgane in kognitivni razvoj na kolidžu Birkbeck v Londonu, kjer je tudi namestnik vodje oddelka za psihološke znanosti. V svet nevronov, ki se učijo, je z njim zavila Mojca Delač.
Odkritja ostankov možganskega tkiva med arheološkimi izkopavanji so izjemno redka. Prav zato je odkritje multidiscipinarne skupine raziskovalcev na čelu s forenzičnim antropologom Profesorjem Pierpaolom Petronejem iz Neaplja in vulkanologom profesorjem Guidom Giordanom iz Rimske Univerze Tre, tako izjemno. V eni od žrtev izbruha vulkana Vezuva v Herkulaneju iz leta 79 so našli vitrificirano možgansko tkivo, s tem pa dobili imeniten vpogled v centralni živčni sistem antičnega človeka. Nič čudnega, da je bilo odkritje, ki so ga pred kratkem objavili v znanstvenem članku, tako odmevno. Profesor Guido Giordano bo gost tokratne epizode Možganov na dlani, ki jo pripravlja Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Zakaj je v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja kar naenkrat beseda, ki se neprestano ponavlja in s katero dobi moč, da odkriva svet okoli sebe, hkrati pa vstopa v dialoge z odraslimi. Kaj se dogaja z nevroni v tem obdobju in zakaj ta zakaj postane tako priljubljen? O tem v tokratni epizodi, ki jo ob Tednu otroka posvečamo malim vprašanjem velike radovednosti. Na naša bo odgovarjala Kaja Hacin Beyazoglu, raziskovalka in asistentka na Katedri za razvojno psihologijo FF Univerze v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Za izhodišče tokratnega možganskega raziskovanja smo vzeli poslušalčevo vprašanje, kaj se zgodi, ko ob osebi, ki smrči, narediš tisti značilni "c c c c c", in ta za nekaj hipov preneha smrčati. Kaj se dogaja z našimi možgani, kadar smrčimo, kdaj je smrčanje pogostejše in kdaj lahko bolezensko stanje? O vsem tem smo se v 1. epizodi 6. sezone pogovarjali s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj.
V tokratni epizodi bomo spoznali Dašo in Tadeja. Oba sta zgodaj v svojem življenju, Daša ob koncu Osnovne šole, Tadej pa kot osemletnik, zbolela za epilepsijo. Epileptični napadi se kažejo v različnih podobah in včasih jih okolica niti ne opazi. Epilepsija namreč prizadane različna omrežja v naših možganih, z razvojem tehnologije, novimi znanji in raziskavami, pa je na volo že kar nekaj metod zdravljenja. O tem, stigmi, ki je še vedno prisotna in izkušnjah z epilepsijo, v tokrtatni epizodi pripovedujejo dr. Natalija Krajnc, otroška nevrologinja in presednica Društva Liga proti epilepsiji Slovenije, Daša Kovačič in Tadej Votolen. Avtorica: Mojca Delač.
O izzivih, zadnjih dognanjih, novi diagnostiki, kognitivni zalogi, vitalnosti in še čem se pogovarjamo z nevrologinjo prof. dr. Majo Trošt in kognitivnim nevroznanstvenikom prof. dr. Vojkom Kavčičem.
Seveda bi bilo precej idealistično in daleč stran od resničnega sveta, če bi si mislili, da se imajo naši možgani zmeraj čudovito in je vse v najlepšem redu. Skoraj vsak med nami se kdaj znajde v resni stiski. Te življenjske preizkušnje se lahko zdijo brezizhodne, čeprav, kot boste lahko slišali v nadaljevanju, možgani stvari zapletejo, a lahko tudi zelo uspešno rešijo. Pri tem jim lahko pomagamo na različne načine, sami ali s pomočjo drugih. Psihološki, biološki in sociološki dejavniki se, ko govorimo o samomoru, prepletajo v kompleksno sliko. O tem se bomo pogovarjali s psihologinjo, prof. dr. Vito Poštuvan, in prof. dr. Aljo Videtič Paska, ki raziskuje molekularne osnove samomorilnega vedenja.
Najbrž ste v življenju že koga požgečkali in je kdo požgečkal tudi vas. Žgečkanje z nežnim dotikanjem po kakem delu telesa povroča dražeč občutek, ob katerem navadno planemo v smeh in se refleksno zvijamo. Pri tem pa potrebujemo drugo osebo, saj se sami ne moremo požgečkati. Zakaj ne in kakšen vpogled nam to daje o razumevanju dotikov, se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Konstantino Kilteni, ki ima na Inštitutu Karolinsa na Švedskem svoj laboratorij, v katerem preučujejo žgečkanje.
V zadnji v nizu avgustovskih epizod, v katerih so naši možgani razpoloženi za planine, bomo govorili o - sestopu. Zakaj se toliko nesreč v gorah zgodi pri vračanju v dolino? Kaj imajo s tem pozornost, koncentracija in utrujenost? Kako pomembno je, da naši možgani pri tem dobro načrtujejo? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Tanja Kajtna, športno psihologinjo in predavateljico na Fakulteti za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
V avgustovskem sklopu oddaj naše možgane peljemo malo višje. Kako visoko pa mora to biti, da imajo težave s tako imenovano akutno višinsko boleznijo in kaj jim tako ponagaja? O tem smo se pogovarjali z zdravnikom kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem.
Neveljaven email naslov