Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dvojčici, ki sta povezani prek talamične vezi, znata predvideti, kaj bo storila druga, vidita, kar vidi druga, če požgečkaš eno, žgečkanje občuti tudi druga
Siamski dvojčki se rodijo zelo redko, le enkrat na 200 tisoč rojstev. Možnosti, da bo otrok preživel, so majhne. Polovica siamskih dvojčkov se rodi mrtvih, dodatna tretjina jih umre v prvih 24 urah. Do pojava pride zaradi napake v razmnoževanju zarodnih celic, ko se zigota ne razdeli popolnoma. Najpogosteje so zraščeni v predelu prsi, zraščenost v predelu glave je med redkejšimi, saj se pojavlja v do pet odstotkih primerov. Najbolj znan primer slednje sta 12-letni Krista in Tatiana Hogan, za kateri so zdravniki ob rojstvu dejali, da je le 20 odstotkov možnosti, da bosta preživeli. Delita si del glave in možganov, in sicer tako, da gledata v različni smeri, razlaga prof. dr. Zvezdan Pirtošek s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana:
“Zraščeni sta v delu glave in delu možganov, ki ga imenujemo talamična vez. Vez običajno povezuje talamus, predel, ki je filter vseh občutkov in tudi nekaterih gibov, ene možganske hemisfere z drugo. V tem primeru pa povezuje tudi možgane obeh deklic. Zato se zgodijo zanimivi pojavi, ko ena od deklic vidi to, kar gleda druga, čeprav sta njuni glavici pod takim kotom, da gledata v različni smeri. Delita si občutke. Ena ima zelo rada kečap, druga ga ne mara in če ga damo prvi, se bo druga kar zgrozila, čeprav ga dejansko ne je.”
Zaradi delitve dela možganov njuni telesi delujeta nekoliko drugače – ena od njiju nadzoruje svoji nogi in še nogo sestre, druga pa obe svoji roki in eno sestrino roko. Ker imata del možganov skupen, sta se koordinacije telesa naučili spontano. Več napora sta morali za dosego koordiniranega gibanja vložiti leta 1990 rojeni Abigail in Brittany Hensel. “Imata dve glavi z ločenimi možgani in eno samo telo, skupno od popka navzdol, tako da imata dve srci, štiri pljučna krila, vsaka od njiju pa nadzira le eno nogo in roko. Zato sta se morali naučiti skupaj koordinirati svoje gibanje. A naučili sta se tako dobro, da plavata in vozita kolo.”
Vozita pa tudi avto. Vsaka od njiju je morala vozniški izpit opraviti posebej. Menita, da sta dobri voznici, avto pa upravljata tako, da obe nadzirata volan, ena od njiju plin in zavore, druga upravlja smernike.
483 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Dvojčici, ki sta povezani prek talamične vezi, znata predvideti, kaj bo storila druga, vidita, kar vidi druga, če požgečkaš eno, žgečkanje občuti tudi druga
Siamski dvojčki se rodijo zelo redko, le enkrat na 200 tisoč rojstev. Možnosti, da bo otrok preživel, so majhne. Polovica siamskih dvojčkov se rodi mrtvih, dodatna tretjina jih umre v prvih 24 urah. Do pojava pride zaradi napake v razmnoževanju zarodnih celic, ko se zigota ne razdeli popolnoma. Najpogosteje so zraščeni v predelu prsi, zraščenost v predelu glave je med redkejšimi, saj se pojavlja v do pet odstotkih primerov. Najbolj znan primer slednje sta 12-letni Krista in Tatiana Hogan, za kateri so zdravniki ob rojstvu dejali, da je le 20 odstotkov možnosti, da bosta preživeli. Delita si del glave in možganov, in sicer tako, da gledata v različni smeri, razlaga prof. dr. Zvezdan Pirtošek s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana:
“Zraščeni sta v delu glave in delu možganov, ki ga imenujemo talamična vez. Vez običajno povezuje talamus, predel, ki je filter vseh občutkov in tudi nekaterih gibov, ene možganske hemisfere z drugo. V tem primeru pa povezuje tudi možgane obeh deklic. Zato se zgodijo zanimivi pojavi, ko ena od deklic vidi to, kar gleda druga, čeprav sta njuni glavici pod takim kotom, da gledata v različni smeri. Delita si občutke. Ena ima zelo rada kečap, druga ga ne mara in če ga damo prvi, se bo druga kar zgrozila, čeprav ga dejansko ne je.”
Zaradi delitve dela možganov njuni telesi delujeta nekoliko drugače – ena od njiju nadzoruje svoji nogi in še nogo sestre, druga pa obe svoji roki in eno sestrino roko. Ker imata del možganov skupen, sta se koordinacije telesa naučili spontano. Več napora sta morali za dosego koordiniranega gibanja vložiti leta 1990 rojeni Abigail in Brittany Hensel. “Imata dve glavi z ločenimi možgani in eno samo telo, skupno od popka navzdol, tako da imata dve srci, štiri pljučna krila, vsaka od njiju pa nadzira le eno nogo in roko. Zato sta se morali naučiti skupaj koordinirati svoje gibanje. A naučili sta se tako dobro, da plavata in vozita kolo.”
Vozita pa tudi avto. Vsaka od njiju je morala vozniški izpit opraviti posebej. Menita, da sta dobri voznici, avto pa upravljata tako, da obe nadzirata volan, ena od njiju plin in zavore, druga upravlja smernike.
Tokrat se odpravljamo malce višje. Glede na to, da je ravno v preteklem tednu minilo 40 let od vzpona na prvi slovenski osemtisočak, smo tokratno rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon poimenovali kar "Možgani na Makaluju". Nevroznanstveniki so seveda že kar nekaj desetletij nazaj ugotovili, da velika nadmorska višina vpliva na naše možgane, in to na več ravneh, vendar pa ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko so izpostavljeni razmeram z manj kisika? Kakšno vlogo ima pri tem aklimatizacija in zakaj ni mogoče imeti univerzalnega pojasnila? V radijski bazni tabor smo povabili doktorja Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki se je pred nekaj leti tudi sam podal na raziskovalni odpravi na Elbrus (5.642 m) in Muztagh Ato (7546m). Pripravlja : Mojca Delač.
Jutro. Budilka zvoni. Vstaneš in - še ves zaspan- po nesreči z mezincem na nogi udariš ob rob postelje ali pa ob trenutku nepazljivosti opečeš pri pripravi jutranje skodelice čaja. Seveda bi si želeli, da bi jutranja rutina in nadaljevanje dneva minila brez takšnih zgod in nezgod, a kaj hočemo - bolečina je del našega življenja. In kaj imajo z možgani? Kako jo ozavestijo? In kako je mogoče da človeški organ, sestavljen iz toliko živčnih celic, ne boli? Bolečina bo tudi osrednja tema letošnje konference kognitivna znanost, ki jo prinaša četrtek. Prinesel pa bo tudi rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon, tokrat torej, za dobro jutro, neboleče o bolečini!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov