Na današnji dan leta 1807 se je v Bišu v okolici Ptuja rodil doktor teologije, publicist in narodni buditelj JOŽEF MURŠEC. Zbiral je narodno blago, razpečeval slovensko in ilirsko literaturo ter bil med aktivnejšimi člani leta 1838 ustanovljene Slovanske čitalnice. Sloves prvega pomembnejšega slovenskega časnikarja si je Jožef Muršec prislužil s članki, v katerih je z naravnim in ne z zgodovinskim pravom utemeljeval pravico do neoviranega razvoja maternega jezika, ki edini zagotavlja nadaljnji obstoj naroda.
—–
Na današnji dan leta 1894 se je v Trstu rodil ekonomist FRANJO PERIČ. Pred prvo svetovno vojno je bil preporodovec in predsednik tržaškega društva Balkan, med njo pa se je bojeval kot prostovoljec na ruski in solunski fronti. Leta 1926 je na tržaški fakulteti predložil doktorsko disertacijo iz ekonomije, vendar je ni mogel zagovarjati, saj je kot nasprotnik fašizma moral zapustiti mesto.
Med drugo vojno je bil v partizanih in zaprt v taborišču Jasenovac, po njej pa je delal v raznih ministrstvih ter predaval na ljubljanski ekonomski fakulteti. Od leta 1946 je bil Franjo Perič dopisni član Francoske nacionalne organizacije za znanost, leta 1978 pa mu je mariborska fakulteta podelila naslov »zaslužni profesor«.
—–
Proti koncu 18. stoletja je nevarnost okužbe s sifilisom postajala vse bolj odločilna tudi v javnih razpravah o prostituciji. To so v avstrijskem kazenskem zakoniku, ki je veljal tudi v naših deželah, leta 1852 opredelili kot “obrtniško nečistovanje” in jo razglasili za kaznivo dejanje. Nekaj let pozneje so jo pod natančno določenimi pogoji le dovolili in prostitutke so bile postavljene pod nravstvenopolicijski nadzor. Na Dunaju so takšno ureditev sprejeli leta 1873 ob svetovni razstavi, manjša mesta pa so to uredila precej pozneje.
Tudi na Slovenskem so konec 19. stoletja po večjih mestih javne hiše pod zdravstvenim nadzorom spet začele delovati. Po prvi svetovni vojni je poglavarstvo pri deželni vladi za Slovenijo na današnji dan leta 1919 sprejelo odločitev, da prostitucija ni dopustna, a to se v praksi ni uveljavilo. Šele s sprejetjem zakona o preprečevanju spolnih bolezni leta 1934 so bile na jugoslovanskem ozemlju vse javne hiše prepovedane in zaprte.
—–
Gledališka in filmska igralka MAJDA POTOKAR je bila skoraj štiri desetletja redna članica ljubljanske Drame. Z mladostnimi dekliškimi in z zrelimi karakternimi gledališkimi vlogami se je uveljavila kot ena naših najpomembnejših igralk povojnega časa. Svojo izredno igralsko nadarjenost in umetniško ustvarjalno silo je izpričala tudi v filmih; od prvega slovenskega celovečerca »Na svoji zemlji« leta 1948 prek »Samorastnikov« in »Rdečega klasja« do filmov »Ne joči, Peter«, »To so gadi« in še nekaterih. Igrala je v mnogih televizijskih igrah in nadaljevankah, zaradi kultiviranega in melodioznega govora pa je bila vodilna oblikovalka številnih vlog v radijskih igrah.
Za svoje stvaritve je dobila zlati areni na festivalih jugoslovanskega igranega filma v Pulju, Prešernovo nagrado ter Borštnikov prstan. Rodila se je na današnji dan leta 1930 v Ljubljani.