Župnik, skladatelj in planinski pisec Jakob Aljaž je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva, zlasti pri odporu proti poskusom, da bi našim goram dali nemški značaj. Nanj je vplival predvsem govor Karla Deschmanna leta 1887 ob odprtju koče kranjskega Alpenvereina na Gubah (danes stoji tam Staničev dom). Končal se je namreč s pozivom v nemščini: “In ti, očak Triglav, varuj s svojo roko našo nemško zemljo!”  Aljaž je postal pobudnik graditve ali graditelj številnih slovenskih postojank v Triglavskem pogorju; stolp oziroma zavetišče na vrhu Triglava pa se po njem tudi imenuje.

Na današnji dan pred 120-imi leti je namreč s predstavniki občin Dovje in Mojstrana sklenil pogodbo o nakupu “tistega dela zemljišča, ki se imenuje špica Velikega Triglava okoli trianguluma ali piramide v obsegu 16 kvadratnih metrov, to je štiri metre na dolgost in štiri metre na širokost, v znesku eden goldinar.” Obe stranki sta se tudi odrekli pravici, “da bi razveljavili to pogodbo zaradi prikratbe čez polovico prave vrednosti”. Jakob Aljaž je to zemljišče podaril Slovenskemu planinskemu društvu in dal nanj postaviti pločevinast stolp – danes imenovan  Aljažev stolp. Slovesno odprtje je bilo še istega leta – avgusta 1895.

—–

Specialist za plastično kirurgijo MARKO GODINA se je rodil na današnji dan leta 1943 v Ljubljani. Diplomiral je na medicinski fakulteti v Zagrebu, leta 1975 je opravil specialistični izpit iz plastične kirurgije, specialist akademske stopnje pa je postal leta 1981. Pomembno je ne le njegovo pionirsko delo v mikrokirurgiji, ki ga je v praksi obogatil s številnimi izboljšavami, temveč tudi uvajanje operativne tehnike na drobnih žilah v kirurgijo.

Marko Godina je bil  začetnik te kirurške tehnike v Jugoslaviji. Opravil je tudi prvo heterotopično transplantacijo na svetu. Leta 1985 je postal predstojnik Klinike za plastično kirurgijo in opekline Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Že prej je v Ljubljani organiziral tretjo mikrokirurško službo v Evropi, ki zagotavlja 24-urno pripravljenost na drobnožilne kirurške posege. Specialist za plastično kirurgijo Marko Godina je izobrazil vse slovenske in jugoslovanske plastične kirurge svoje dobe, pa tudi številne tuje, ter predaval na številnih kongresih in strokovnih srečanjih doma in na tujem.

—–

 Ljubljanska športna pa tudi kulturna javnost je po drugi svetovni vojni pogrešala veliko večnamensko dvorano, v kateri bi lahko organizirali večje domače in mednarodne prireditve. Tako so leta 1964 začeli v delu parka Tivoli ob Celovški cesti, kjer je bilo tedaj že nekaj športnih objektov (igrišča za košarko, rokomet in tenis ter kotalkališče in umetno drsališče s tribunami za pet tisoč gledalcev), graditi Halo Tivoli. Zasnovana je bila tako, da se ob največjih prireditvah lahko uporablja kot celota, sicer pa je  razdeljena v malo in veliko dvorano. Velika je namenjena predvsem športom na ledu, mala pa drugim športnim igram. V obeh je mogoče organizirati še različne kulturne in zabavne prireditve, saj so pri gradnji uporabljali tudi akustične materiale. Med avtorji tega projekta je bil tudi inženir Stanko Bloudek; po njegovi smrti so športni park v Tivoliju poimenovali po tem pomembnem športniku, trenerju in konstruktorju.

HaloTivoli so uradno odprli aprila leta 1965, torej pred pol stoletja, in sicer nekaj pred začetkom svetovnega prvenstva v namiznem tenisu, popularno “SPENT 65” imenovanega. Sicer pa je bil prvi gost  sploh v Hali sloviti ameriški jazzovski glasbenik  Louis Armstrong, ki je nastopil pred približno šest tisoč gledalci. Mimogrede: to je bilo njegovo drugo gostovanje v Ljubljani; prvi kocert je imel že leta 1959 v novi dvorani Kupola na Gospodarskem razstavišču.

Naslednje večje  prireditve v Hali Tivoli so bile predvsem športne: SPENT-u 65 je naslednje leto sledilo svetovno hokejsko prvenstvo skupine A, nato pa so bila še svetovna prvenstva v gimnastiki, dvigovanju uteži in kegljanju. Verjetno najbolj dramatična tekma v hali Tivoli pa je bil finalni dvoboj med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike na svetovnem prventsvu v košarku maja leta 1970; pred rekordnimi 14.000 gledalci si je Jugoslavija priigrala naslov svetovnega prvaka.