Leta 1864 je bil ob pomoči francoske vojske za mehiškega cesarja postavljen Ferdinand Maksimiliján, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ker so se Mehičani temu upirali, mu je Franc Jožef pomagal ohranjati prestol z vojaki-prostovoljci iz avstrijskih dežel. Tudi ljubljanski mestni svet je na današnji dan tistega leta (torej pred 151-imi leti) izdal poziv za vstop med prostovoljce.

Kandidati so morali biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok in ne starejši od štirideset let. Njihovo zbirališče je bilo v Cukrarni ter na travniku ob sedanji Njegoševi cesti, kjer stoji zdaj večstanovanjski blok, v spomin na ta dogodek po domače imenovan »Meksika«. Stavbo so postavili med obema vojnama po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica in po zgledu dunajskih stanovanjskih blokov iz tistega časa.  V sredini ima veliko dvorišče, vhodno vežo z obokanim stropom pa krasijo še komaj vidne freske Riharda Jakopiča.

 Na ljubljanskem kolodvoru se je od mehiških prostovoljcev poslovil župan Henrik Costa, pozneje pa so iz Trsta v več skupinah odpluli proti Mehiki. Potem, ko so Mehičani cesarja Maksimilijana tri leta pozneje ustrelili, se je domov vrnila le dobra šestina teh fantov in mož. Na Slovenskem se je  zagorelih in črnobradih povratnikov prijelo ime »meksikájnarji«, k nam pa so prinesli tudi novo modo: močnó nabrane škornje z ostrogami – meksikánar´ce.

—–

Gledališka igralka in pedagoginja MIRA CERAR DANILOVA, rojena na današnji dan leta 1899 v Ljubljani,  je na gledaliških odrih nastopala že pred prvo svetovno vojno. Sprva je igrala otroške, mladostne in sentimentalne vloge, po vrnitvi s študija na Dunaju pa je postala najbolj prvinska in eruptivna interpretinja karakternih vlog. Velikokrat je igrala tudi Županovo Micko. Bila je tudi redna profesorica na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje umetniško in pedagoško delo je bila  dvakrat nagrajena s Prešernovo nagrado, med prvimi pa je dobila tudi Borštnikov prstan.

—–

Arhitekt  in  grafik  VLASTO  KOPAČ je študiral na oddelku za arhitekturo pri mojstru Jožetu Plečniku in postal njegov najboljši risar. Bil je tisti, ki je v letih od 1938 do 1940 po Plečnikovih zamislih zrisal »Vrt vseh svetih«, današnje ljubljansko pokopališče Žale. V tistem času je kot član Komunistične partije Slovenije delal tudi grafike z narodnoobrambno vsebino. Znana je njegova razglednica »Slovenci, družimo in branimo se!«, ki je izšla  po nemški zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in rapalsko mejo, kot oboroženi pošasti, segata po slovenski zemlji.

 Leta 1943 je Vlasta Kopača aretirala domobranska politična policija in ga poslala v Dachau, kjer je narisal ciklus prizorov iz taboriščnega življenja. Po koncu vojne je nekaj časa delal na Ministrstvu za gradnje, leta 1948 pa je bil na tako imenovanih dachauskih procesih obsojen na smrt, pozneje pa pomiloščen na dvajset let prisilnega dela in odvzem premoženja. Leta 1952 je bil pogojno izpuščen ter pozneje pravosodno in politično rehabilitiran. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ja bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo. Izdelal je urbanistični program Velike planine in v skladu s tamkajšnjo pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planšarskih koč.

Že pred drugo svetovno vojno je bil član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce, po njej pa dve leti predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko. Leta 1999 ga je predsednik republike za »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo« odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Vlasto Kopač se je rodil na današnji dan leta 1913 v Novi vasi pri Žireh.