Na današnji dan pred 150-imi leti se je v Gradcu rodil zgodovinar ANTON MELL. Služboval je v deželnem arhivu v Gradcu in bil po letu 1905 njegov ravnatelj. Kot redni profesor za avstrijsko zgodovino je predaval na graški filozofski fakulteti in bil dopisni član dunajske Akademije znanosti. Njegova dela se zvečine navezujejo na Slovenijo, zlasti na njen štajerski del. Anton Mell je med drugim preučeval zgodovino podložništva, ustave in uprave.

—–

Ker je v drugi polovici 19. stoletja združenje ljubiteljev in poklicnih glasbenikov »Filharmonična družba« v Ljubljani postajalo vse bolj nemško usmerjeno in je prenehalo podpirati razvoj narodno osamosvajajoče se slovenske glasbe, so na današnji dan leta 1872 v Ljubljani kot osrednjo slovensko glasbeno institucijo ustanovili »Glasbeno matico«.

Zbirati je začela slovenske narodne pesmi in redno izdajati skladbe predvsem domačih avtorjev. To je spodbudno vplivalo na glasbeno ustvarjanje na Slovenskem ter na zbujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti, ki je takrat prevevalo vse politično in kulturno delovanje pri nas. Glasbena matica je odprla tudi svojo glasbeno šolo ter ustanovila pevski zbor, ki se je pod vodstvom Mateja Hubada dvignil na visoko raven in postal zgled slovenskim zborom nasploh. Po prvi svetovni vojni je Glasbena matica svoje delo uspešno nadaljevala: med drugim je leta 1919 ustanovila konservatorij in nato še  Orkestralno društvo.

—–

Radijska napovedovalka  ANA  MLAKAR se je po študiju tehnike govora na Akademiji za igralsko umetnost posvetila zvočni strani slovenske besede, sicer pa je bila ena naših prvih radijskih napovedovalk. Izza mikrofona ljubljanskega radia se je prvikrat oglasila leta 1945. Pozneje je kot mentorica vzgojila rodove radijskih napovedovalk in napovedovalcev, hkrati  pa je bila tudi višja strokovna sodelavka za odrski govor na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Oblikovanje in utrjevanje zvočne podobe slovenske besede je Ana Mlakar razširila še na druge slovenske radijske postaje, tudi na tržaško, in pozneje na televizijo. Rodila se je na današnji dan leta 1922 v Slovenski Bistrici.

—–

 Okupatorji, ki so aprila leta 1941 zasedli Slovenijo, so slovenski narod kot etnično enoto nameravali uničiti. Nemci so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem: zelo zavedne Slovence,  predvsem uslužbence in protifašiste, naj bi izgnali, Vindišarje (to so bili Nemcem naklonjeni koroški Slovenci) naj bi ponemčili, položaj Nemcev pa v vseh pogledih utrdili. Največ Slovencev naj bi izgnali zato, da bi dobili prostor za nemške koloniste. Na izpraznjena področja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem pa Nemce iz Kanalske doline in južne Tirolske.

 Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter v Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred 24-imi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij leta 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo ter na dolgo trnovo pot, ki jo je v letih od 1941 do 45 prehodilo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje.