Na današnji dan leta 1799 se je na Slovaškem  rodil zdravnik  FRAN  VILJEM  LIPIČ.  Po študiju medicine na Dunaju je bil dolga leta eden najpomembnejših ljubljanskih mestnih zdravnikov. Med drugim je uvedel fizikalne preiskovalne metode in izboljšal diagnostiko bolezni dihal in srca. Bil je odločen borec proti alkoholizmu in je leta 1834 napisal prvo v svetovni literaturi znano znanstveno razpravo o alkoholizmu. Istega leta je Fran Viljem Lipič pripravil tudi desetletno poročilo o zdravstvenem stanju v Ljubljani in na Kranjskem, prvo takšne vrste na Slovenskem.

—–

Pravnik  ANTON  URBANC  je študiral na Dunaju, v Pragi in Ljubljani. Tu je leta 1922 doktoriral in nato imel 25 let odvetniško pisarno v Ljubljani. Bil je med ustanovitelji Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, deloval je v društvu Pravnik, odvetniški zbornici in v Zvezi odvetniških zbornic Kraljevine Jugoslavije. Ob razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 – takrat je deloval v Pliberku – je objavil nekaj brošur o položaju v Avstriji in o pridružitvi slovenske Koroške Jugoslaviji. Pozneje je pisal o zgodovini odvetništva ter zadružnega in zavarovalnega prava; s tem je delno povezano tudi njegovo pisanje o Francetu Prešernu kot pravniku. Anton Urbanc se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v kraju Štefan na Zilji na Koroškem.

—–

Operna pevka in pedagoginja  ANITA   MEZE  je študirala na konservatoriju v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1934 je bila stalna članica beograjske opere, pozneje pa je na tamkajšnji Glasbeni akademiji tudi poučevala. Kot operna pevka z lirskim sopranom je bila uspešna v klasičnih vlogah, kot koncertna pevka pa se je uveljavila s ciklom samospevov. Rodila se je na današnji dan leta 1913 v Trstu.

—–

JOŠKO  BUDIN  je leta 1969 na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani doktoriral z disertacijo “Vklopno polje oblikovalnih pregrad”. Sprva je delal na Inštitutu za elektrozveze, pozneje pa na fakulteti za elektrotehniko, od leta 1979 kot redni profesor za telekomunikacije in temelje elektrotehnike. Raziskoval je radiotelekomunikacijske sisteme, teorijo in uporabo anten ter predvsem obrambno elektroniko. Za potrebe gospodarstva in jugoslovanske vojske je skupaj s sodelavci izdelal več projektov, elaboratov in študij ter napisal nekaj učbenikov.

Predaval je tudi na višji tehniški šoli v Mariboru, na ekonomski fakulteti v Splitu ter na višji tehniški šoli kopenske vojske v Zagrebu. Za svoje pedagoško in strokovno delo je prejel več priznanj, med njimi Vidmarjevo in Žagarjevo nagrado, red za zasluge pri uvajanju sodobne mature ter naziv zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Joško Budin se je rodil nadanašnji dan leta 1928 v Zaloščah v Vipavski dolini.

—–

Leta 1948 so v Ljubljani med Rožno dolino in Podutikom zgradili tako imenovano pionirsko progo. Gradili so jo tri mesece, svečano pa so jo odprli na današnji dan leta 1948. Dolga je bila 3800 metrov in s širino tračnic 76 centimetrov je ustrezala vsem standardom ozkotirnih železnic, le dolžina postajnih tirov je bila  nekoliko krajša. Imela je tri postaje, vse imenovane po pomembnih prizoriščih narodnoosvobodilnega boja.

Začetna v Rožni dolini, imenovana “TV 15”, je bila zidana in je imela celo pokrit peron. V zgradbi sta bili blagajna in prometna pisarna, nasproti pa kurilnica, deponija premoga in vodni napajalnik. Nekoliko manjša je bila vmesna postaja “Jelenov žleb” v Kosezah, zadnja, v Podutiku, pa se je imenovala “Trnovski gozd”. Povezane so bile s čuvajniškim telefonom.

Vsa dela strojevodij, kretničarjev, sprevodnikov in postajnih načelnikov so pod nadzorom starejših opravljali pionirji, ki so morali seveda prej uspešno končati ustrezne tečaje. Največja dovoljena hi trost vlaka je bila 25 kilometrov na uro, progo pa je prevozil v 24-ih minutah.

Parno lokomotivo, ki je poznala še avstro-ogrske čase, so pripeljali iz Bosne in jo popolnoma obnovili, vlekla pa je šest potniških vagonov. Podobni pionirski progi sta bili tudi v Zagrebu in Beogradu, a po mnenju strokovnjakov je bila ljubljanska najboljša. Njena zadnja vožnja je bila aprila leta 1954. Tirnice so takoj odstranili, vagone pa prepeljali na progo Poljčane – Zreče.