Po ohranjenih podatkih je bil prvi ustoličeni karantanski knez  GORAZD,  imenovan tudi Cacatius ali Karastus. Ni znano, kdaj se je rodil, umrl pa je leta 751 ali 752. Ko so oblast nad Karantanijo prevzeli Franki, je bil skupaj z bratrancem Hotimirjem kot talec odpeljan na Bavarsko in tam vzgojen v kristjana. Po smrti njegovega očeta, kneza Boruta, naj bi ga Bavarci na prošnjo Slovanov in na frankovski ukaz poslali v Karantanijo Zgodovinarji domnevajo, da so ga Slovani ustoličili na knežjem kamnu. Knez Gorazd je umrl v tretjem letu vladanja, na knežjem prestolu pa ga je zamenjal bratranec Hotimir.

—–

Drugi najstarejši datirani slovenski rokopis je Černjejski rokopis, znan tudi kot Beneškoslovenski ali Čedajski rokopis; najstarejši datiran je sicer Videmski. Černjejski rokopis je popis ustanovnih maš Marijine bratovščine v Černjeji v Beneški Sloveniji. Na pergament je bil zapisan leta 1497. Obsega 16 strani z glavnim besedilom v latinščini. Slovensko besedilo, povzetek latinskega in italijanskega, je pisalo več rok. Pomembne so izpisane oblike števnikov ter slovenski izrazi uradovalnega jezika. Rokopis hranijo v muzeju v Čedadu.

—–

Gorska reševalna služba je prostovoljna, tehnično in medicinsko specializirana planinska reševalna organizacija. Njeni poglavitni nalogi sta reševanje in pomoč ponesrečencem v gorah in v krajih, ki niso dostopni redni zdravstveni službi. Prva dokumentirana reševalna akcija pri nas je bila julija leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava ubila gorskega vodnika Antona Korošca in so ga z vrvmi spustili v dolino. Na današnji dan leta 1912 pa sta zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar, člana podružnice Slovenskega planinskega društva v Kranjski Gori, tam ustanovila prvo postajo Gorske reševalne službe na Slovenskem, devet let pozneje pa je bil v Ljubljani ustanovljen še osrednji reševalni odsek.

Takratne tako imenovane »reševalne ekspedicije« so sestavljali plezalci iz večjih krajev in domačini izpod gore. V reševalnih skladiščih so imeli vrvi, plezalne copate, nekaj sanitetnega materila, reševalni drog in vrečo, prevozno sredstvo pa sta bila konj in lojtrski voz.

»Gorska reševalna služba Slovenije« je do leta 2006 delovala v okviru Planinske zveze Slovenije, od takrat pa je z novim imenom »Gorska reševalna zveza Slovenije« organizirana kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč. Je tudi ustanovna članica »Mednarodne komisije za reševanje v gorah« in sodeluje z obmejnimi gorskimi reševalnimi postajami in deželnimi reševalnimi službami sosednjih držav.

—–

Slovenske partizanske bolnišnice so bile v okupiranih evropskih državah, v katerih so delovale gverilske vojaške enote, brez dvoma nekaj enkratnega. Postavljati so jih začeli v Kočevskem Rogu po italijanski ofenzivi leta 1942. Tam je bila na Daleč hribu v preurejenih prostorih nekdanje hiše gozdne uprave ustanovljena tudi glavna ali pozneje centralna partizanska bolnišnica. Delovati je začela na današnji dan leta 1942, prve ranjence pa je sprejela nekaj dni pozneje. Imela je 40 postelj in operacijsko sobo ter je bila tako začetek poznejšega sklopa bolnišničnih postojank slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu.

—–

Ameriški filmski igralec angleškega rodu  Arthur Stanley Jefferson  z umetniškim imenom  STAN  LAUREL  – z Oliverjem Hardyjem sta sestavljala znameniti komični par  –  je v Združene države Amerike prišel leta 1910. Kmalu je začel svojo filmsko pot, po letu 1926 pa sta z Olijem posnela več kot dvesto krajših filmskih komedij oziroma burlesk in nekaj daljših filmov. V tem komičnem paru je bil Stan praviloma gonilna sila: nenehno si je izmišljal rešitve, ki so v glavnem sicer imele katastrofalne posledice, Olio pa je moral nenehno popravljati ta vtis, a na koncu se je dvojica vendarle rešiila iz zagate. Stan Laurel je bil leta 1960 za svoj pionirski prispevek k filmski komediji nagrajen z oskarjem. Rodil se je na današnji dan leta 1890 v Ulverstonu v Angliji.