BARBARA  CELJSKA, po poroki s cesarjem Sigismundom Luksemburškim rimsko-nemška cesarica, je bila najnaprednejša predstavnica grofovsko-knežje dinastije Celjskih. V vsem je presegala srednjeveški okvir v družinsko življenje umaknjene visoke plemkinje in je razvila že popolnoma renesančen lik osebnostno ozaveščene in samostojno družbeno delujoče izobražene aristokratke. Barbara se je Hermanu II. Celjskemu rodila okoli leta 1387 v Celju. Pridobila si je humanistično izobrazbo in poleg latinščine govorila več tujih jezikov. Oče jo je navdušil za astrologijo, ukvarjala pa se je tudi z alkimijo.

Predvsem med bivanjem na Češkem – leta 1437 je bila okronana tudi za češko kraljico – je delala praktične poskuse in tam so jo obiskovali številni znameniti alkimisti. Pri raziskavah ji ni bilo pomembno iskanje zlata, ampak ukvarjanje z alkimijo kot naravoslovno disciplino. Pri tem delu ji je bilo poglavitno spoznavanje, praktično uporabo pa je usmerjala v zdravstvene in kozmetične namene. Astrologinja in alkimistka, rimsko-nemška cesarica in češka kraljica Barbara Celjska je umrla na današnji dan leta 1451. Pokopana je v kraljevi grobnici v Pragi.

—–

 Učitelj in publicist  DRAGO  PAHOR  se je rodil  na današnji dan pred 110-imi leti v Škednju. Maturiral je na tolminskem učiteljišču. Najprej je poučeval v Barkovljah pri Trstu, nato v Ljubljani in pozneje v Trbovljah. Med drugo svetovno vojno je pripravljal in vodil partizanske šole, učiteljske tečaje in bil šolski nadzornik goriškega oziroma srednjeprimorskega okrožja. Po vojni je deloval na Tržaškem in leta 1953 ustanovil organizacijo slovenskih tabornikov v Italiji »Rod modrega vala«. Posvečal se je tudi raziskovanju primorske preteklosti, še posebno zgodovini slovenskega šolstva na Primorskem in o tem objavil več publikacij. Učitelj in publicist Drago Pahor je za svoje delo dobil Žagarjevo nagrado.

—–

 V začetku meseca julija leta1995 je vojska Republike srbske začela pohod na Srebrenico, takrat muslimansko enklavo v vzhodni Bosni in Hercegovini, ki je bila formalno pod zaščito Združenih narodov. Nekaj pozneje, na današnji dan pred dvajsetimi leti, se je slabo oborožen nizozemski bataljon pred vojsko bosanskih Srbov  iz mesta umaknil ter jim tamkajšnje Bošnjake prepustil na milost in nemilost. V nekaj dneh so pobili približno osem tisoč prebivalcev, poleg mlajših, za bojevanje sposobnih mož tudi otroke, ženske in starce, več kot 25.000 pa so jih nasilno pregnali na območje pod nadzorom bosanske vojske.
 Mednarodno sodišče v Haagu je leta 2007 pokol v Srebrenici označilo za genocid, enako pa je razsodilo tudi haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in več visokih vojaških poveljnikov bosanskih  Srbov za ta največji pokol v Evropi po drugi svetovni vojni obsodilo

na daljše zaporne kazni.
V spomin  na žrtve te morije so v Potočarih v okolici Srebrenice zgradili spominsko središče s pokopališčem; septembra leta 2003 ga je uradno odprl nekdanji predsednik Združenih držav Amerike Bill Clinton, Evropski parlament pa je leta 2009  11. julij razglasil za dan spomina na srebreniški genocid.