Kapucini, člani najmlajše veje reda manjših bratov Frančiška Asiškega so živeli kot puščavniki in v uboštvu, nosili so brade in meniška oblačila z obvezno kapuco; od tod tudi ime kapucini. Njihovo najpomembnejše delo je bilo predvsem pridiganje in spovedovanje. V Ljubljano so prišli leta 1607, že naslednje leto pa je na današnji dan škof Tomaž Hren na veliki slovesnosti posvetil kapucinsko cerkev v Ljubljani, ki so jo postavili na vicedomskem vrtu, današnjem parku Zvezda ob Kongresnem trgu. Zbralo se je približno 20.000 ljudi iz 35-ih župnij Štajerske, Koroške in Kranjske. V sprevodu je bilo več kot 600 zastav in to naj bi bil največji sprevod dotlej.
Kapucini so kmalu postali najštevilnejša redovna skupnost na Slovenskem, danes pa so njihovi samostani v Ljubljani, Škofji Loki, Krškem, Celju, Mariboru, na Ptuju in v Vipavskem Križu. Med pridigarji in duhovnimi pisatelji so med menihi kapucinskega reda znani zlasti Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Hipolit Novomeški in Frančišek iz Gorice.
Že v prvih letih po naselitvi na Slovenskem so začeli kapucini prirejati tudi pasijonske procesije; sprva na veliki četrtek ponoči, pozneje pa na veliki petek. V sprevodu so korakali rokodelci s cehovskimi banderami, pa tudi bičarji, križenosci in drugi spokorniki, v pasijonskih igrah pa so dobili vloge predvsem plemiči in meščani. Namen procesij je bil vplivati na preproste ljudi in jim dati priložnost za pokoro. Po letu 1616 so pasijonske procesije močno skrčili in jih že hoteli ukiniti, a so jih na prigovarjanje škofa Tomaža Hrena le ohranili.
—–
Avgusta leta 1669 je nemška igralska družina, sestavljena iz nekdanjih innsbruških dvornih komedijantov, kot dodatek k drami v Ljubljani prvič na Slovenskem igrala “senčno igro”, tedaj v Evropi še ne posebej razvito. V njej so “nastopale” gibljive lutke, nalepljene na lepenko, ki so, osvetljene, metale senco na belo platno ali na steno. V Evropi so senčne igre sicer postale modne šele v 18. stoletju.
—–
Na današnji dan leta 1912 se je v Ribnici rodil vojni reporter JOŽE PETEK. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi s slikanjem, rezbarjenjem in fotografijo. V narodnoosvobodilnem boju je deloval na kulturnopropagandnem področju in bil med drugim v štabu četrte operativne cone na Štajerskem vodja foto sekcije. Zaslovel je z dokumentarnimi in reportažnimi fotografskimi posnetki, objavljenimi v monografiji “S štirinajsto divizijo”, ki je izšla leta 1954. Društvo novinarjev Slovenije je od leta 1961 do 1973 ob razstavah novinarske fotogafije podeljevalo nagrado, imenovano po Jožetu Petku.
—–
Zdravnik MILAN ČERNELČ je diplomiral leta 1947 v Zagrebu in leta 1964 tam tudi doktoriral. Specializiral se je za endokrinologijo in hematologijo in bil več let predstojnik internega oddelka Splošne bolnišnice v Mariboru. Sam in z drugimi strokovnjaki je objavil približno 40 člankov iz hematologije ter napisal tudi več poljudnoznanstvenih knjig. Milan Černelč se je rodil na današnji dan leta 1920 na Dunaju.