Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pivo, zlatorumeno pijačo z obilico svetle pene so poznali tako rekoč že v prazgodovini. Ko so namreč začeli uporabljati žita – torej peči kruh – so odkrili tudi pijačo, ki je nastala pri alkoholnem vrenju vlažnega žita. Seveda njen okus ni bil tak kot okus današnjega piva. Zgodovinarji pravijo, da so v Mezopotamiji začeli variti pivo že pred približno 8000 leti. Za boljši okus so dodajali razna zelišča, saj hmelja še niso poznali.
V naše kraje so pivovarstsvo prinesli Tračani, Kelti in Rimljani, v srednjem veku pa je pivo postalo modna pijača in sčasoma bolj ali manj kar sestavni del prehrane vseh slojev prebivalstva. Ker pa je bilo cenejše kakor vino, je cesar Friderik v poznem srednjem veku v avstrijskih vinorodnih deželah prepovedal varjenje piva. Dovoljena je bila le proizvodnja za domačo porabo in zaradi te prepovedi je pivovarska obrt na slovenskem ozemlju skorajda zamrla.
Sicer pa je prvi znani pisni podatek o varjenju piva v Ljubljani iz leta 1592; takrat naj bi, prav na današnji dan – torej pred 423-imi leti – nek pivovarnar moral odšteti štiri krone deželnega davka za pivo. Dobrih dvesto let pozneje pa je bilo tu že sedem pivovarnic.
Tako kot skorajda vsaka obrt, so imeli tudi pivovarji svoj grb. V muzeju v Pivovarni Union je na ogled kopija tistega, ki je visel nad vhodom v pivovarno Auer na današnji Wolfovi ulici v Ljubljani; v njegovi sredini so prikazane osnovne surovine za izdelavo piva in pivovarsko orodje.
Seveda imajo pivovarji tudi svojega zaščitnika, kralja piva Gambrinusa. Pravzaprav je bil to brabantski vojvoda Jan in dvorski pivovar pri Karlu Velikem. Da je “izumitelj” piva, je pravzaprav le mit, vendar tak, kot ga upodabljajo – z rdečim nosom in sedeč na sodu – bi pravzaprav kralj piva zares lahko bil.
—–
V petdesetih letih 19. stoletja je katoliški cerkveni tednik »Zgodnja danica« sprožil dobrodelno akcijo za odkup črnskih otrok in tako jih je kar nekaj prišlo tudi v naše kraje. Za petdeset goldinarjev je bilo mogoče kupiti svojega »kerščenčika« in mu dati poljubno, lahko tudi kar svoje ime. V prvi septembrski številki »Zgodnje danice« je pred več kot 150-imi leti pisalo, da je v Ljubljani moč srečati zamorčke z dokaj čudnimi imeni, na primer Stanislav Kostka Ljubljanski, Luka Kranjski, Alojz Latinski, Maksimilijan Celjski, pa celo Pavel Čermelabram (pač po gospodih Čermelu in Abramu, ki sta zamorčka kupila skupaj).
Svojega črnega krščenčka si je privoščil tudi gimnazijski razred Josipa Stritarja in prav Stritar – kot razredni prvak – mu je izbral »lepo in imenitno, četudi ne prav zamorsko ime – Jožef Slovenski«. Prvega zamorčka je v Ljubljano pripeljal misijonar Luka Jeran. Na Slovenskem naj bi se izšolal in se kot katoliški misijonar vrnil v Afriko. Dvajset let pozneje je v »Slovenskem narodu« pisalo, da se Janez Jeran Kranjski, kot so črnčka krstili, potepa po Kranjskem ter da noče več slišati ne za gospoda Luko Jerana, ne za misijonarjenje v Afriki.
—-
Približno 150 kilometrov pred obalo otoka Nova Fundlandija se je 15. aprila leta 1912 v zgodnjih jutranjih urah potopil luksuzni britanski parnik Titanic. Zaradi posebnega načina graditve je veljal za nepotopljivega, vendar se je to že med njegovo prvo plovbo izkazalo za zmotno. V do tedaj največji nesreči v potniškem ladijskem prometu se je od 2.224 potnikov in članov posadke rešilo le 707 ljudi.
Na današnji dan pred 30-imi leti pa so ga iskalne ekipe končno našle: leži štiri tisoč metrov globoko v pokončnem položaju, prelomljen na dva dela. Na ladijskem trupu niso odkrili dolge zareze, ki naj bi jo naredila ledena gora, pač pa so na njem našli množico majhnih razpok in prelome na šivih med jeklenimi ploščami oplate, skozi katere je v notranjost ladje pritekala voda. V naslednjih letih so raziskovalvci iz razbitin Titanica prinesli veliko predmetov, dvigniti pa so poskušali tudi ladijski trup.
6278 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Pivo, zlatorumeno pijačo z obilico svetle pene so poznali tako rekoč že v prazgodovini. Ko so namreč začeli uporabljati žita – torej peči kruh – so odkrili tudi pijačo, ki je nastala pri alkoholnem vrenju vlažnega žita. Seveda njen okus ni bil tak kot okus današnjega piva. Zgodovinarji pravijo, da so v Mezopotamiji začeli variti pivo že pred približno 8000 leti. Za boljši okus so dodajali razna zelišča, saj hmelja še niso poznali.
V naše kraje so pivovarstsvo prinesli Tračani, Kelti in Rimljani, v srednjem veku pa je pivo postalo modna pijača in sčasoma bolj ali manj kar sestavni del prehrane vseh slojev prebivalstva. Ker pa je bilo cenejše kakor vino, je cesar Friderik v poznem srednjem veku v avstrijskih vinorodnih deželah prepovedal varjenje piva. Dovoljena je bila le proizvodnja za domačo porabo in zaradi te prepovedi je pivovarska obrt na slovenskem ozemlju skorajda zamrla.
Sicer pa je prvi znani pisni podatek o varjenju piva v Ljubljani iz leta 1592; takrat naj bi, prav na današnji dan – torej pred 423-imi leti – nek pivovarnar moral odšteti štiri krone deželnega davka za pivo. Dobrih dvesto let pozneje pa je bilo tu že sedem pivovarnic.
Tako kot skorajda vsaka obrt, so imeli tudi pivovarji svoj grb. V muzeju v Pivovarni Union je na ogled kopija tistega, ki je visel nad vhodom v pivovarno Auer na današnji Wolfovi ulici v Ljubljani; v njegovi sredini so prikazane osnovne surovine za izdelavo piva in pivovarsko orodje.
Seveda imajo pivovarji tudi svojega zaščitnika, kralja piva Gambrinusa. Pravzaprav je bil to brabantski vojvoda Jan in dvorski pivovar pri Karlu Velikem. Da je “izumitelj” piva, je pravzaprav le mit, vendar tak, kot ga upodabljajo – z rdečim nosom in sedeč na sodu – bi pravzaprav kralj piva zares lahko bil.
—–
V petdesetih letih 19. stoletja je katoliški cerkveni tednik »Zgodnja danica« sprožil dobrodelno akcijo za odkup črnskih otrok in tako jih je kar nekaj prišlo tudi v naše kraje. Za petdeset goldinarjev je bilo mogoče kupiti svojega »kerščenčika« in mu dati poljubno, lahko tudi kar svoje ime. V prvi septembrski številki »Zgodnje danice« je pred več kot 150-imi leti pisalo, da je v Ljubljani moč srečati zamorčke z dokaj čudnimi imeni, na primer Stanislav Kostka Ljubljanski, Luka Kranjski, Alojz Latinski, Maksimilijan Celjski, pa celo Pavel Čermelabram (pač po gospodih Čermelu in Abramu, ki sta zamorčka kupila skupaj).
Svojega črnega krščenčka si je privoščil tudi gimnazijski razred Josipa Stritarja in prav Stritar – kot razredni prvak – mu je izbral »lepo in imenitno, četudi ne prav zamorsko ime – Jožef Slovenski«. Prvega zamorčka je v Ljubljano pripeljal misijonar Luka Jeran. Na Slovenskem naj bi se izšolal in se kot katoliški misijonar vrnil v Afriko. Dvajset let pozneje je v »Slovenskem narodu« pisalo, da se Janez Jeran Kranjski, kot so črnčka krstili, potepa po Kranjskem ter da noče več slišati ne za gospoda Luko Jerana, ne za misijonarjenje v Afriki.
—-
Približno 150 kilometrov pred obalo otoka Nova Fundlandija se je 15. aprila leta 1912 v zgodnjih jutranjih urah potopil luksuzni britanski parnik Titanic. Zaradi posebnega načina graditve je veljal za nepotopljivega, vendar se je to že med njegovo prvo plovbo izkazalo za zmotno. V do tedaj največji nesreči v potniškem ladijskem prometu se je od 2.224 potnikov in članov posadke rešilo le 707 ljudi.
Na današnji dan pred 30-imi leti pa so ga iskalne ekipe končno našle: leži štiri tisoč metrov globoko v pokončnem položaju, prelomljen na dva dela. Na ladijskem trupu niso odkrili dolge zareze, ki naj bi jo naredila ledena gora, pač pa so na njem našli množico majhnih razpok in prelome na šivih med jeklenimi ploščami oplate, skozi katere je v notranjost ladje pritekala voda. V naslednjih letih so raziskovalvci iz razbitin Titanica prinesli veliko predmetov, dvigniti pa so poskušali tudi ladijski trup.
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Neveljaven email naslov