Bavarskega slikarja in rezbarja GIANA PAULA THANNERJA omenjajo viri v prvi polovici 16. stoletja. Pri stenskih slikarijah je uporabljal tradicionalni način poslikave. Ikonografsko se je navezoval na tradicijo, v obliki pa je bil sodobnejši: figure je oblikoval polno in lepotno, prostor pa včasih iluzionistično poglobil s pogledom v krajino. V duhu renesanse ga je zanimalo tudi vsakdanje življenje. Dela Gianna Paula Thannerja so v cerkvah v Beneški Sloveniji in na Kobariškem.
—–
Filozof in menih cistercijanskega reda JOŽEF NOVAK se je rodil okoli leta 1742 v Gorici. Od leta 1780 je predaval logiko in metafiziko na ljubljanskem liceju. Zaradi svobodomiselnih idej – saj je, recimo, trdil, da spoved ni po božji zapovedi in da je bila Jezusova vera drugačna, kot jo predstavljajo – so ga suspendirali. Zanj se je zavzel cesarski dvor, češ da gre v sporu za znanstveno in ne versko zadevo. Posledice so bile nenavadne: rektor, ki je suspendiral Novaka, je izgubil profesuro in rektorat, ljubljanski licej filozofijo, filozof Jožef Novak pa je bil povišan in prestavljen na terezijansko akademijo na Dunaju.
—–
V gorenjski vasi Ljubno se je na današnji dan pred 210-imi leti rodil slikar MIHAEL STROJ. Ob Matevžu Langusu in Jožefu Tomincu je bil naš tretji bidermajerski portretist. Po študiju na dunajski akademiji se je izpopolnjeval v Benetkah in Rimu, nato celih 13 let živel in deloval v Zagrebu, leta 1842 pa se je vrnil v Ljubljano. V svojih delih je zapustil pravo galerijo likov, od mladih huzarskih častnikov do portretov Stanka Vraza, Luize Pesjakove in znanih zagrebških veljakov. Bil je mondeni portretist, kot so pozneje postali fotografi. Za naročnike je imel tudi že vnaprej pripravljenih nekaj vzorcev (elegantno svileno ali žametno obleko ali razkošno ozadje), pustil je samo prostor za glavo in včasih še za roke. Na to osnovo je naslikal portretirančevo glavo in sliko dopolnil z mojstrsko narisanim družinskim nakitom. Zato je nekaj portretov Mihaela Stroja malce protislovnih: na elegantnem belem labodjem vratu je na primer zdrava, rdečelična glava ljubljanske trgovke.
—–
Na današnji dan leta 1920 se je v Slovenj Gradcu rodil pisatelj in strokovnjak za narodnostna vprašanja DRAGO DRUŠKOVIČ. Na začetku druge svetovne vojne je bil izgnan v Srbijo, vendar se je kmalu pridružil partizanom na Koroškem. Februarja leta 1945 je po naključju preživel tragedijo osmih soborcev pod Arihovo pečjo na avstrijski strani Karavank; od tod tudi njegov pisateljski psevdonim Rok Arih. Po koncu vojne je še nekaj let deloval na Koroškem kot prosvetni aktivist in vodja konzularnega predstavništva. Leta 1956 je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, delal na oddelku za zamejstvo pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije, nato pa je petnajst let vodil Inštitu za narodnostna vprašanja. V tem obdobju je bil tudi glavni urednik revije »Naši razgledi«.
V svojem raziskovalnem delu je primerjalno preučeval sisteme zaščite narodnostnih manjšin, posebno še položaj koroških Slovencev. V njegovih literarnih delih – novelah in črticah o ogroženosti ter osvobodilnem boju Slovencev na avstrijskem Koroškem – se pojavljajo izrazite meditativne prvine in simbolike, pozneje pa osebna refleksivnost, ki še močneje prebija okvire realizma. Drago Druškovič – Rok Arih je tudi uredil Zbrano delo Prežihovega Voranca in leta 2005 izdal še zaključno monografijo o njem.