Čeh ANTONIN CHRÁSKA se je v mladosti ukvarjal z družinskim poklicem – tkalstvom, nato pa je konec 19. stoletja v Nemčiji in na Škotskem študiral teologijo. Tam si je pridobil temeljito znanje svetega pisma ter grščine in hebrejščine, govoril pa je tudi nemško in angleško. Kot prostestantski pastor se je v Nemčiji zbližal s slovenskimi izseljenci, po večini rudarji, se naučil slovenščine in se odločil za misijonarsko delo na Slovenskem. K nam je prihajal občasno, od leta 1904 do 1922 pa je v Ljubljani tudi živel.
V slovenščini je pisal teološke razprave in se posvetil prevajanju. Tako so leta 1908 v Ljubljani izšli prevodi z naslovi “Svetega Lukeža evangelij”, “Novi zakon gospoda in zveličarja našega Jezusa Kristusa” in “Psalmi”, leta 1914 pa je izdal svoje življenjsko delo “Sveto pismo Starega in Novega zakona”. Z njim je Chráska postal prvi po Juriju Dalmatinu, ki je opravil prevod celotnega svetega pisma v slovenščino in ki je za izhodišče imel izvirno biblično besedilo v hebrejščini in grščini. Delo je izšlo v celoviti, enoknjižni izdaji. Antonin Chráska se je rodil na današnji dan leta 1868 v Horní Radechoví na Češkem.
—–
Slovenščina je že zelo zgodaj oblikovala tudi osnovne izraze za vojskovanje. Podobni so bili besedam v drugih slovanskih jezikih, nekateri pa so bili povzeti tudi po drugih jezikih. Prvi naši vojaški izrazi izvirajo iz časa po velikem kmečkem uporu leta 1515, za utemeljitelja sodobnega slovenskega vojaškega izrazoslovja pa štejemo majorja ANDREJA KOMELA, plemenitega Sočebrana, ki se je rodil na današnji dan leta 1829 v Solkanu. Kot častnik avstrijske vojske je kmalu spoznal, kako pomembno je poznati jezik in zapovedi v slovenščini. Prevajanja in poučevanja se je lotil kot vojak in zaveden Slovenec. Tako je že leta 1873 izšla njegova “Bojna služba”, dve leti pozneje “Službeni reglement ali službeni pravilnik”, ter “Nova puška”, besedilo, v katerem je po slovensko poimenoval vsak pomembnejši del tega orožja. Leta 1879 je Andreju Komelu cesar podelil plemiški naslov.
—–
Jezikoslovec in etnolog RADO LENČEK je študiral v Ljubljani in Padovi v Italiji, po preselitvi v Združene države Amerike leta 1956 pa je študij nadaljeval na čikaški in harvardski univerzi; na tej je tudi doktoriral. Od leta 1965 je bil profesor za slovansko jezikoslovje na kolumbijski univerzi in tudi predstojnik slavističnega oddelka. Bil je član newyorške akademije znanosti, več jezikovnih društev v Evropi, od leta 1991 pa tudi dopisni zunanji član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je pobudnik za ustanovitev Družbe za slovenske študije in deset let njen predsednik.
V svojem obsežnem slavističnem in etnološkem delu je uveljavljal načela modernega jezikoslovja, pomemben pa je tudi njegov prispevek k razvoju slovenistike kot samostojne znanstvene vede v Združenih državah Amerike. Za svoje raziskovalno delo je dobil naslov “častni ambasador Republike Slovenije v znanosti”. Rado Lenček se je rodil na današnji dan leta 1921 v Mirni na Dolenjskem.
—–
Pesnik, režiser in filmski publicist FRANCE KOSMAČ se je rodil na današnji dan leta 1922 v Ljubljani. V partizanih, pri katerih je imel od leta 1943, ko je prišel iz italijanske internacije, različne kulturniško-propagandne naloge, je izdal ciklostirani pesniški zbirki “Pred pomladjo” in “Partizanski soneti”. S povojnima zbirkama “Kurent in smrt” ter “Dom v vesolju” se je približal intimizmu, nato pa se je vse bolj posvečal filmu: urejal je filmski Obzornik in kot scenarist, režiser in tudi montažer posnel približno 40 kratkih, predvsem dokumetarnih filmov. France Kosmač je režiral tudi celovečerne filme “Dobri stari pianino”, “Ti loviš”, “Lucija” in “Peta zaseda”.