Elektrotehnik FRANCE AVČIN se je rodil na današnji dan leta 1910 v Ljubljani. Leta 1939 je doktoriral iz elektrotehnike, med vojno, leta 1944, je postal član Znanstvenega inštituta pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, po osvoboditvi pa je bil izredni in od leta 1957 redni profesor na fakulteti za elektrotehniko. Na njegovo pobudo je bila na konferenci za mere in uteži v Parizu 1960. leta sprejeta enota “tesla” za vektor gostote magnetnega pretoka.
France Avčin je bil tudi dejaven planinec, alpinist, gorski reševalec in naravovarstvenik. Tako je bil prvi povojni predsednik Slovenskega planinskega društva in častni član gorskih reševalcev. Kot strokovnjak za varnostno opremo v gorah je patentiral dereze in varnostne vezi za smuči, pred več kot tremi desetletji pa je dal pobudo za organizirano varovanje okolja.
—–
Pisatelj in kulturni delavec IVAN DOLENC, ena izmed najizrazitejših osebnosti slovenskega izseljenstva v Kanadi v drugi polovici 20. stoletja, je v Ljubljani študiral slavistiko in primerjalno književnost. Že med študijem je pisal književne in filmske kritike ter reportaže za časopis “Ljudska pravica”, pozneje pa je bil v Mariboru kulturni urednik pri “Vestniku”, predhodniku današnjega “Večera” in urednik njegove priloge “7 dni”. Leta 1956 je odšel v Kanado, nadaljeval študij, magistriral na univerzi v Torontu in postal gimnazijski profesor.
Njegovo delo v kanadski slovenski skupnosti je bilo najopaznejše na kulturnem in informativnem področju. Objavil je vrsto reportaž in novel v slovenskih časopisih v Kanadi in Združenih državah Amerike ter pisal v nekatere časnike in revije v domovini. Bil je tudi tajnik slovenskega kulturnega društva “Simon Gregorčič” v Torontu ter sodeloval pri radijskih in televizijskih oddajah o izseljencih. V Sloveniji je leta 1983 izšel njegov roman “Za dolar človečnosti”, v katerem opisuje svoja prva zdomska doživetja in življenje slovenskih izseljencev v Kanadi. Ivan Dolenc se je rodil na današnji dan leta 1927 v Mariboru.
—-
Septembra leta 1901 je po ljubljanskih ulicah začel voziti tramvaj, natanko petdeset let in mesec dni pozneje (torej na današnji dan leta 1951) pa je po ulicah slovenskega glavnega mesta zapeljal še prvi trolejbus – njegova proga je potekala od Vilharjeve ceste za Bežigradom do Ježice. V središče mesta trolejbus ni vozil, saj je današnja Dunajske cesta (takratna Titova) pri Bavarskem dvoru še prečkala železniške tire, zato je bilo nevarno, da bi se zapornice ob dvigovanju ali spuščanju dotaknile električnih kontaktnih vodov za trolejbus. Pet let pozneje so te vode prestavili nad sredino ceste in progo podaljšali do obračališča na Ajdovščini; to je postalo tudi prestopna postaja med trolejbusom in tramvajem. Po ukinitvi tramvajskih prog decembra leta 1958 so trolejbusne podaljšali do Stožic, Vižmarij, Viča in Litostroja.
V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so med drugim tudi zaradi varnostnih razlogov začeli trolejbusne proge ukinjati. Ob zimskem posipanju cest s soljo je namreč slana voda včasih prišla v stik z električno napeljavo in povzročila kratek stik. Dogajalo se je celo, da je bila pod napetostjo celotna karoserija in potnike je pošteno streslo, če so se dotaknili kovinskih delov vozila. Zadnji trolejbus ali “trola”, kot so mu pravili, je v začetku septembra pred 44-imi leti zapeljal po progi številka 1 med Vičem in Vižmarji in nato, kot ostalih 52 ljubljanskih trolejbusov, razrezan končal med starim železom.