Na današnji dan leta 1842 se je v Ljubljani rodil pripovednik, publicist in zgodovinar JOSIP STARE. Študij slavistike, zemljepisa in zgodovine je končal v Pragi ter nato služboval kot profesor v več krajih na Hrvaškem. Po upokojitvi se je preselil v Ljubljano. Poleg strokovnih del je pisal tudi krajšo pripovedno prozo, priredil več čeških iger ter bil leta 1867 med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani. Josip Stare je med drugim napisal obsežno zgodovinsko delo “Občna zgodovina za slovensko ljudstvo”.

——

Sredi oktobra leta 1847 so v Ljubljani dogradili in  odprli  prisilno  delavnico,  v katero naj bi, kot so tistikrat zapisale Bleiwisove Novice, »vlačugarje in vlačugarice zapirali in jih delati učili«. Na delo v zavodu na Poljanskem nasipu ob Ljubljanici, poglavitni namen tega je bil boj zoper delomrznost in potepušrvo, so obsojali ulovljene rokovnjače, razuzdanke, tatinske postopače, lenuhe in zanikrneže, ki so se izogibali delu.

Prisilna delavnica je lahko sprejela 80 oseb; najkrajši čas bivanja v njej je bil šest mesecev, najdaljši pa tri leta. Pod strogim nadzorstvom paznikov so obsojenci predli in krtačili predivo in volno, tkali platno, pa tudi šivali in pletli. Prisilne delavnice so z leti širili in pred prvo svetovno vojno je v njih bivalo tudi do tristo obsojencev. »Vzgajališče poštenosti in delavnosti« v Ljubljani je delovalo do junija leta 1920.

——

Letos poteka 229 let od ustanovitve prve civilne bolnišnice (takrat so rekli bólnice) na Slovenskem – uredili so jo v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincev na Ajdovščini v Ljubljani.

»Bolniki se redno sprejemajo v pisarni bolnice vsak dan od 8. do 17. ure, nujni primeri pa ob vsaki uri …
Ko je bolnik osnažen, dobi sveže perilo, vrhnji plašč ter domače obuvalo. Nadalje nož, vilice, žlice in kozarec, po potrebi posodo za urin in pljuvalnik ..
Bolniki ne smejo iz bolnice dokler so v položaju bolnikov, v času obiskov mora biti v bolniški sobi vedno navzoča po ena strežniška oseba, ki pazi na hišni red, konec obiskov naznani zvon pri kuhinji …«

To je bilo le nekaj odlomkov »hišnega in bolniškega reda« poznejše splošne bolnišnice v Ljubljani. O njeni graditvi je Kranjski deželni zbor razpravljal že leta 1888, vendar se je pozneje zapletlo pri izbiri lokacije. Predlaganih jih je bilo več in šele po petih letih so mestne oblasti odkupile zemljišče ljubljanskega knezoškofa med Ljubljanico in Zaloško cesto ter začele postavljati poslopja po sistemu paviljonske graditve.

Zidavo pa je pospešil močan potres 15. aprila leta 1895, ki je takratno civilno bolnišnico na Ajdovščini, v kateri je bilo 338 bolnikov, močno poškodoval. Bolnike so takoj prenesli na vrt, naslednji dan so jih nastanili pod šotori, čez nekaj dni pa v zasilno bolnišnico pri kolodvoru.

 V stari bolnišnici so ostale porodnice – uredili so jim  leseno lopo na vrtu –  in duševno bolni, saj so lahko ostali v svojem nepoškodovanem objektu. Na pomoč je priskočilo tudi Društvo Rdečega križa z Dunaja: v Ljubljano je poslalo 25 barak; vojaki so jih postavili na vrtu bolnišnice.

Po vsem tem je Deželni zbor naročil stavbnemu odboru, da mora zidavo nove bolnišnice ob Zaloški cesti pospešiti in tako je že na današnji dan pred 120-imi leti sprejela prve bolnike. Imela je 15 paviljonov, sedem samostojnih oddelkov ter 568 postelj.

—–

 Skladatelj SVETOZAR MAROLT – ŠPIK se je rodil na današnji dan leta 1919 v Ljubljani.  Komponiral je samospeve s sakralno in ljubezensko vsebino. Za njegov kompozicijski stavek je značilno lirično, romantično razpoloženje z drznimi harmonijami. Skladbe so izšle v zbirki “Štiri pesmi za glas in klavir”, Svoj talent  je Svetozar Marolt  potrdil tudi s pesmimi na besedila Mateja Bora in Karla Destovnika – Kajuha s partizansko tematiko.