Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na današnji dan leta 1842 se je v Ljubljani rodil pripovednik, publicist in zgodovinar JOSIP STARE. Študij slavistike, zemljepisa in zgodovine je končal v Pragi ter nato služboval kot profesor v več krajih na Hrvaškem. Po upokojitvi se je preselil v Ljubljano. Poleg strokovnih del je pisal tudi krajšo pripovedno prozo, priredil več čeških iger ter bil leta 1867 med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani. Josip Stare je med drugim napisal obsežno zgodovinsko delo “Občna zgodovina za slovensko ljudstvo”.
——
Sredi oktobra leta 1847 so v Ljubljani dogradili in odprli prisilno delavnico, v katero naj bi, kot so tistikrat zapisale Bleiwisove Novice, »vlačugarje in vlačugarice zapirali in jih delati učili«. Na delo v zavodu na Poljanskem nasipu ob Ljubljanici, poglavitni namen tega je bil boj zoper delomrznost in potepušrvo, so obsojali ulovljene rokovnjače, razuzdanke, tatinske postopače, lenuhe in zanikrneže, ki so se izogibali delu.
Prisilna delavnica je lahko sprejela 80 oseb; najkrajši čas bivanja v njej je bil šest mesecev, najdaljši pa tri leta. Pod strogim nadzorstvom paznikov so obsojenci predli in krtačili predivo in volno, tkali platno, pa tudi šivali in pletli. Prisilne delavnice so z leti širili in pred prvo svetovno vojno je v njih bivalo tudi do tristo obsojencev. »Vzgajališče poštenosti in delavnosti« v Ljubljani je delovalo do junija leta 1920.
——
Letos poteka 229 let od ustanovitve prve civilne bolnišnice (takrat so rekli bólnice) na Slovenskem – uredili so jo v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincev na Ajdovščini v Ljubljani.
»Bolniki se redno sprejemajo v pisarni bolnice vsak dan od 8. do 17. ure, nujni primeri pa ob vsaki uri …
Ko je bolnik osnažen, dobi sveže perilo, vrhnji plašč ter domače obuvalo. Nadalje nož, vilice, žlice in kozarec, po potrebi posodo za urin in pljuvalnik ..
Bolniki ne smejo iz bolnice dokler so v položaju bolnikov, v času obiskov mora biti v bolniški sobi vedno navzoča po ena strežniška oseba, ki pazi na hišni red, konec obiskov naznani zvon pri kuhinji …«
To je bilo le nekaj odlomkov »hišnega in bolniškega reda« poznejše splošne bolnišnice v Ljubljani. O njeni graditvi je Kranjski deželni zbor razpravljal že leta 1888, vendar se je pozneje zapletlo pri izbiri lokacije. Predlaganih jih je bilo več in šele po petih letih so mestne oblasti odkupile zemljišče ljubljanskega knezoškofa med Ljubljanico in Zaloško cesto ter začele postavljati poslopja po sistemu paviljonske graditve.
Zidavo pa je pospešil močan potres 15. aprila leta 1895, ki je takratno civilno bolnišnico na Ajdovščini, v kateri je bilo 338 bolnikov, močno poškodoval. Bolnike so takoj prenesli na vrt, naslednji dan so jih nastanili pod šotori, čez nekaj dni pa v zasilno bolnišnico pri kolodvoru.
V stari bolnišnici so ostale porodnice – uredili so jim leseno lopo na vrtu – in duševno bolni, saj so lahko ostali v svojem nepoškodovanem objektu. Na pomoč je priskočilo tudi Društvo Rdečega križa z Dunaja: v Ljubljano je poslalo 25 barak; vojaki so jih postavili na vrtu bolnišnice.
Po vsem tem je Deželni zbor naročil stavbnemu odboru, da mora zidavo nove bolnišnice ob Zaloški cesti pospešiti in tako je že na današnji dan pred 120-imi leti sprejela prve bolnike. Imela je 15 paviljonov, sedem samostojnih oddelkov ter 568 postelj.
—–
Skladatelj SVETOZAR MAROLT – ŠPIK se je rodil na današnji dan leta 1919 v Ljubljani. Komponiral je samospeve s sakralno in ljubezensko vsebino. Za njegov kompozicijski stavek je značilno lirično, romantično razpoloženje z drznimi harmonijami. Skladbe so izšle v zbirki “Štiri pesmi za glas in klavir”, Svoj talent je Svetozar Marolt potrdil tudi s pesmimi na besedila Mateja Bora in Karla Destovnika – Kajuha s partizansko tematiko.
6282 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Na današnji dan leta 1842 se je v Ljubljani rodil pripovednik, publicist in zgodovinar JOSIP STARE. Študij slavistike, zemljepisa in zgodovine je končal v Pragi ter nato služboval kot profesor v več krajih na Hrvaškem. Po upokojitvi se je preselil v Ljubljano. Poleg strokovnih del je pisal tudi krajšo pripovedno prozo, priredil več čeških iger ter bil leta 1867 med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani. Josip Stare je med drugim napisal obsežno zgodovinsko delo “Občna zgodovina za slovensko ljudstvo”.
——
Sredi oktobra leta 1847 so v Ljubljani dogradili in odprli prisilno delavnico, v katero naj bi, kot so tistikrat zapisale Bleiwisove Novice, »vlačugarje in vlačugarice zapirali in jih delati učili«. Na delo v zavodu na Poljanskem nasipu ob Ljubljanici, poglavitni namen tega je bil boj zoper delomrznost in potepušrvo, so obsojali ulovljene rokovnjače, razuzdanke, tatinske postopače, lenuhe in zanikrneže, ki so se izogibali delu.
Prisilna delavnica je lahko sprejela 80 oseb; najkrajši čas bivanja v njej je bil šest mesecev, najdaljši pa tri leta. Pod strogim nadzorstvom paznikov so obsojenci predli in krtačili predivo in volno, tkali platno, pa tudi šivali in pletli. Prisilne delavnice so z leti širili in pred prvo svetovno vojno je v njih bivalo tudi do tristo obsojencev. »Vzgajališče poštenosti in delavnosti« v Ljubljani je delovalo do junija leta 1920.
——
Letos poteka 229 let od ustanovitve prve civilne bolnišnice (takrat so rekli bólnice) na Slovenskem – uredili so jo v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincev na Ajdovščini v Ljubljani.
»Bolniki se redno sprejemajo v pisarni bolnice vsak dan od 8. do 17. ure, nujni primeri pa ob vsaki uri …
Ko je bolnik osnažen, dobi sveže perilo, vrhnji plašč ter domače obuvalo. Nadalje nož, vilice, žlice in kozarec, po potrebi posodo za urin in pljuvalnik ..
Bolniki ne smejo iz bolnice dokler so v položaju bolnikov, v času obiskov mora biti v bolniški sobi vedno navzoča po ena strežniška oseba, ki pazi na hišni red, konec obiskov naznani zvon pri kuhinji …«
To je bilo le nekaj odlomkov »hišnega in bolniškega reda« poznejše splošne bolnišnice v Ljubljani. O njeni graditvi je Kranjski deželni zbor razpravljal že leta 1888, vendar se je pozneje zapletlo pri izbiri lokacije. Predlaganih jih je bilo več in šele po petih letih so mestne oblasti odkupile zemljišče ljubljanskega knezoškofa med Ljubljanico in Zaloško cesto ter začele postavljati poslopja po sistemu paviljonske graditve.
Zidavo pa je pospešil močan potres 15. aprila leta 1895, ki je takratno civilno bolnišnico na Ajdovščini, v kateri je bilo 338 bolnikov, močno poškodoval. Bolnike so takoj prenesli na vrt, naslednji dan so jih nastanili pod šotori, čez nekaj dni pa v zasilno bolnišnico pri kolodvoru.
V stari bolnišnici so ostale porodnice – uredili so jim leseno lopo na vrtu – in duševno bolni, saj so lahko ostali v svojem nepoškodovanem objektu. Na pomoč je priskočilo tudi Društvo Rdečega križa z Dunaja: v Ljubljano je poslalo 25 barak; vojaki so jih postavili na vrtu bolnišnice.
Po vsem tem je Deželni zbor naročil stavbnemu odboru, da mora zidavo nove bolnišnice ob Zaloški cesti pospešiti in tako je že na današnji dan pred 120-imi leti sprejela prve bolnike. Imela je 15 paviljonov, sedem samostojnih oddelkov ter 568 postelj.
—–
Skladatelj SVETOZAR MAROLT – ŠPIK se je rodil na današnji dan leta 1919 v Ljubljani. Komponiral je samospeve s sakralno in ljubezensko vsebino. Za njegov kompozicijski stavek je značilno lirično, romantično razpoloženje z drznimi harmonijami. Skladbe so izšle v zbirki “Štiri pesmi za glas in klavir”, Svoj talent je Svetozar Marolt potrdil tudi s pesmimi na besedila Mateja Bora in Karla Destovnika – Kajuha s partizansko tematiko.
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika Pika Nogavička spregovori slovensko »Slovenska Koroška – seznam krajev in politična razdelitev«
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Neveljaven email naslov