Kralj Matjaž je pravljična oseba slovenskih pripovednih pesmi in pripovedk. V 19. stoletju so ga prevzeli v umetno književnost kot mitični simbol z nacionalnim in socialnim nabojem. Podobne zgodbe so znane tudi v drugih slovstvih srednje Evrope. Podlaga zanje je vsaj delno zgodovinska oseba, ogrsko-hrvaški kralj Matias Korvin, ki je živel od leta 1440 do 1490. Besedila o kralju Matjažu so se začela pojavljati že v 16. stoletju, torej kmalu po Korvinovi smrti. Pogosto je v že znanih besedilih nadomestil starejše pripovedne like. Njegove podobe v pesmih pa so precej drugačne od tistih v pripovedkah; v baladah in romancah prevladujejo ljubezenski, pustolovski, legendarni in mitični motivi.

V slovensko pisano slovstvo je kralj Matjaž prišel že z bukovniki, ljudskimi pesniki-pevci, ki so svoja ali tuja besedila tudi zapisovali. V umetno književnost je njegov lik segel prek objav in priredb ljudskih pesmi in pripovedk od Valentina Vodnika naprej. V obdobju moderne pa se je Kralj Matjaž spremenil v mitični simbol narodne odrešitve in delno tudi socialnega protesta.

—–

Letak, ki je bil natisnjen v Ljubljani na današnji dan leta 1751, je pozival deželnoknežjo gosposko, da naj resno posvari vse novinarje, katerih navedbe v časopisih so neresnične ali količkaj sumljive, da se takšnega pisanja vzdrže. V nasprotnem primeru bodo spoznani za krive in najstrožje kaznovani – z batinami (udarci s palico) in izgonom. Da bi prišli do takšnih zlobnih prestopnikov, so ponujali ovaduhom, poleg njihove anonimnosti, tudi nagrado – sto zlatnikov.

—–

Na današnji dan leta 1910 se je rodila gledališka igralka  VLADOŠA  SIMČIČ. Po končani meščanski šoli se je zaposlila v Mariboru kot uradnica in hkrati nastopala na Ljudskem odru. Leta 1935 je postala članica Narodnega gledališča, po uspešnem gostovanju tega gledališča v Ljubljani pa je dobila angažma v ljubljanski Drami. Med drugo svetovno vojno je bila članica Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju. Takoj po osvoboditvi je nastopala v Trstu, leta 1946 pa se je vrnila v Ljubljano in igrala v Drami ter pozneje v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bila je igralka s posebnim posluhom za občutljive, krhke, skoraj dekliške odrske podobe in jih je še v zrelih letih laže oblikovala kot svojim letom primerne.

Vladoša Simčič je leta 1981 prejela Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za življenjsko delo na področju gledališke igre.

—–

 Sveti sedež je na današnji dan leta 1931 sprejel odstop zadnjega slovenskega nadškofa v Gorici, Frančiška Borgia Sedeja. Nanj so že skoraj desetletje pritiskale fašistične oblasti z obtožbami, da podpira narodno gibanje manjšine in je z duhovščino glavna ovira pri njeni asimilaciji. Slovenski duhovniki so namreč odklonili verouk v italijanskih šolah in sklenili, da “ne bodo slovenskih otrok nikdar potujčevali s krščanskim naukom v italijanščini”.

Nadškof Frančišek Sedej je ustanovil tako imenovane “farne šole” z veroukom v cerkvah in zakristijah in ne več v italijanskih šolah, pozneje pa je izdal še navodilo o uporabi materinega jezika pri verskih obredih. S tem je  uzakonil župnijske šole, ki so bile do leta 1943 na Primorskem edini branik slovenščine na področju osnovnošolske izobrazbe.