Danes je dan spomina na mrtve, dan, ko se pri nas in drugod po svetu spominjamo umrlih. To je predvsem intimen, notranje slovesen praznik, posvečen spominu na vse tiste, ki so tako ali drugače zaznamovali naše življenje.

Čaščenje umrlih je razširjeno po vsem svetu, saj je verovanje v drugo, posmrtno življenje staro toliko kot človeštvo. Tudi krščanstvo je rajnke že od nekdaj  primerno častilo. Svetnikov so se spominjali na dan godu, mučencev pa z javnim čaščenjem, a ker je njihovo število hitro naraščalo, seveda ni mogel vsak dobiti svojega praznika. Zato se je katoliška cerkev odločila za poseben spominski dan v čast vsem mučencem in svetnikom skupaj.

Od začetka 7. stoletja je bil ta dan 13. maj, dan posvečenja starega rimskega Panteona v cerkev Marije device in vseh mučencev. Dobrih sto let pozneje je papež Gregor III. v baziliki svetega Petra posvetil poseben oratorij, kapelo, in ta spominski dan je sčasoma postal  dan  vseh  svetnikov,  dan  mrtvih. Na ta dan se je v Rimu zbralo veliko ljudi, a pomlad je bila čas, ko je v mestu primanjkovalo hrane celo za domačine, kaj šele za množico romarjev. Zato je papež Gregor IV. leta 835 prestavil praznik vseh svetih s 13. maja na 1. november.

—–

    Pisatelj in pesnik STANISLAV  VDOVIČ se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti na Turjaku. Šolal se je v Ljubljani in Gradcu ter delal kot uradnik v Ljubljani in Trstu. V dvajsetih letih je začel v leposlovnih glasilih objavljati črtice in sodobne pravljice. Objavljene so bile v več knjigah; med njimi so najbolj znane “Pravljice za lahkomiselne ljudi”. Stanislav Vdovič, s psevdonimom Janez Rožencvet je pisal tudi pesmi in prevajal.

——

Med cerkvenimi redovnimi skupnostmi, ki so v 19. stoletju doživele največji razmah, saj so s svojim načinom dela najbolj ustrezale potrebam časa, so bile hčere krščanske ljubezni ali usmiljenke. Prvih šest usmiljenk je iz Gradca v Ljubljano prišlo maja leta 1852 (med njimi sta bili dve Slovenki). Pomagale so v mestni ubožnici, po domovih obiskovale bolnike in reveže ter skrbele za dušni blagor kaznjenk v prisilni delavnici na Poljanah.

Na prošnjo mestnih oblasti so usmiljenke na današnji dan leta 1855 prevzele tudi oskrbo bolnikov v civilni bolnišnici v Ljubljani, ustanovljeni leta 1786; ta se je uradno imenovala prva civilna in deželna bolnica na Kranjskem. Na pomoč jih je prišlo še nekaj iz Gradca, postopoma pa so začele v red hčera krščanske ljubezni vstopati tudi domačinke. Bolnišnica je delovala vse do hudega potresa aprila leta 1895, ko je bila stavba v središču Ljubljane na današnji  Ajdovščini tako poškodovana, da ni mogla več nuditi varnega zavetja.

—–

V Prešernovem gaju v Kranju so na današnji dan leta 1931 odkrili spomenik žrtvam prvega tržaškega procesa. To je prvi protifašistični spomenik v Evropi. Prvi tržaški proces, imenovan tudi “bazoviški”, je potekal pred posebnim sodiščem za zaščito države v prvih dneh septembra leta 1930, in sicer proti pripadnikom slovenske tajne narodnjaške in protifašistilčne organizacije TIGR (“Trst, Istra, Gorica, Reka”) v Julijski krajini. Sodišče je štiri obtožence obsodilo na smrt, dvanajst na zaporne kazni, enajst pa jih je oprostila že preiskovalna komisija.

—–

V zadnjih letih 19. stoletja so začeli v Evropi predvajati “žive slike”, predhodnice sodobnega filma; trajale so le dobro minuto. Brata Max in Emil Skladanovsky sta na današnji dan pred 120-imi leti v berlinskem varieteju “Zimski vrt” prikazala kratke posnetke s sejma ter prizore z berlinskih ulic. Ker pa sta imela premalo denarja za razvoj svojih filmskih aparatov, sta ju kmalu prehitela francoska brata Lumiere. Na Slovenskem so bile prve javne filmske predstave že leta 1896 v Mariboru, Celju in Ljubljani; potujoči kinematografi, ki so prihajali z Dunaja in iz Trsta, so namreč prikazovali filme v gostilnah in hotelih ali pod šotori. Prvi stalni kinematograf pri nas pa so leta 1907 odprli v Ljubljani; imenoval se je “Edison”.