Nadškof in metropolit ilirski ANDREJ GOLLMAYR se je rodil na današnji dan leta 1797 v Radovljici. Na Dunaju je doktoriral iz bogoslovja, po vrnitvi v domovino pa je na ljubljanski teološki fakulteti poučeval dogmatiko in vzgojeslovje. Leta 1854 je bil imenovan za knezonadškofa v Gorici. Po letu 1861 je bil s svojim položajem član goriškega deželnega zbora in je s svojim glasom pripomogel k sprejetju za Slovence pravičnejšega novega volilnega reda za Goriško.
Goriški nadškof je bil v obdobju, ko so v Avstro-Ogrski nastajale velike spremembe in se je mednacionalna nestrpnost čedalje bolj stopnjevala. To se je poznalo tudi v njegovi škofiji. Italijani so Andreju Gollmayrju očitali preveliko ljubezen do Slovencev, dunajska vlada pa, da ne zmore vzdrževati discipline med duhovščino in da ji pušča preveč svobode pri narodnobuditeljskem delu.
—–
Na današnji dan pred sto leti se je v Dragatušu v Beli krajini rodila slikarka CITA POTOKAR. V Beogradu se je tri leta šolala na slikarski akademiji. Po vrnitvi v Ljubljano se je vključila med aktiviste Osvobodilne fronte; dvakrat je bila zaprta in leta 1943 internirana. Po vojni je študirala še na ljubljanski likovni akademiji, po diplomi leta 1947 pa se je odločila za svobodni poklic.
Njeno slikarsko delo zajema vrsto barvno bogatih portretov; bila je mojstrica v slikanju pokrajine – peredvsem z obmorskimi motivi – in figur. Po letu 1954 se je začela intenzivno ukvarjati tudi z ilustracijami. Opremila je številne knjige za mladino, poleg tega pa je z risankami in slikanicami sodelovala tudi na televiziji. Slikarka Cita Potokar je za svoje delo prejela Levstikovo nagrado za ilustracijo in nagrado vstaje slovenskega naroda za celoten slikarski opus.
—–
Le okoli devetsto znamenitosti z vse zemeljske oble je vpisanih na seznam svetovne dediščine pri Organizaciji združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, in te so seveda pod posebno zaščito. Na tem spisku so tudi slovenske Škocjanske jame, kraške podzemne votline, ki jih je izoblikovala notranjska reka Reka. Kot naravni spomenik so jih v Unescov seznam vpisali na današnji dan leta 1986. Takó so Škocjanske jame postale vrednota, ki jo priznava ves svet, država pa je dolžna storiti vse, da to naravno znamenitost ohrani in zavaruje.
Škocjanskim jamam so se na seznamu svetovne kulturne dediščine leta 2011 pridružila še približno 4500 let stara kolišča na ljubljanskem Barju – prazgodovinske naselbine na obrobju Barja, ki je sicer eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Na seznamu so zastopana z dvema lokacijama pri Igu in s svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznovrstnost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.
Sicer pa je spomladi leta 2002 ekipa arheologov na ljubljanskem Barju našla tudi leseno kolo z osjo. Izdelano je iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os pa iz hrastovine. Po mnenju strokovnjakov je pripadalo prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu, njegovo starost pa so ocenili na približno 5150 let in velja za nastarejše znano leseno kolo z osjo na svetu.