Ob začetku  krščanstva med Slovenci se je med evropskimi samostani razširila navada, da so se med seboj povezovali v molitvi, in to zapisovali v bratovščinsko knjigo. Podobno so imena romarjev zapisovali v evangeliarije, imena umrlih pa v nekrologije. Imena slovenskih in slovanskih romarjev v letih od 784 do 907 so vpisana v bratovščinsko knjigo samostana svetega Petra v Salzburgu, na primer: Lepa, Vítigoj, Tihomir, Pribíla, Mírica, Radovín, Dobrožín in Ljubostún. Zaradi starosti so takšni seznami v bratovščinskih knjigah dragocen vir za študij imen, naseljevanja in vpliva verskih središč.

—–

Vojskovodja  JAN  VITOVEC  je domnevno izviral iz revne češke viteške družine. Kot najemnik je poveljeval celjski vojski in odigral odločilno vlogo v vojni med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih od 1439 do 43 ter nato v bojih Celjskih na Ogrskem in Hrvaškem. V naslednjih letih je sodeloval v spopadih med Matijo Korvinom in Friderikom III. za ogrsko krono. Za plačilo je dobil več gradov in posesti. V slovenskem ljudskem pesništvu se je Vitovec verjetno ohranil kot Pegam v pesmi o Pegamu in Lambergarju. Rojstni datum vojskovodje Jana Vitovca ni znan, umrl pa je leta 1468 na Hrvaškem.

—–

Nadškofijski arhiv v Ljubljani hrani tako imenovani Mengeški rokopis – slovenska besedila, zapisana v pêtih  zvezkih krstnih matic župnije Mengeš v letih od 1584 do 1662. Ob latinskih imenih novorojencev in botrov so nekateri krstitelji – župniki in kaplani – zapisali tudi šaljive verze o prisotnih osebah, zlasti botrih, ki niso dali za pijačo. Anton Zdešar, ki je leta 1937 našel ta besedila s slovenskimi krstnimi imeni, imeni duhovnikov in okoli dvesto verzi, je opozoril na možnost, da se podobno gradivo, zanimivo za zgodovinarje, etnologe, slaviste in teologe, skriva tudi v drugih slovensko pisanih krstnih maticah.

—–

Zdravnik JERNEJ SCHOBER se je rodil v prvi polovici 16. stoletja. Deželni stanovi na Kranjskem so mu podelili štipendijo za študij medicine v Ingolstadtu. Kot deželni fizik v Novem mestu je  leta 1598 v nemščini spisal  “Navodilo ter prvi in potrebni poduk, kako naj se lekarnar vede, kaj naj stori in kaj naj opusti”. To pisanje je najstarejša listina o dolžnostih lekarnarjev in zdravnikov na Kranjskem.

—–

Pisatelj in publicist  ANTON  TERBOVEC  se je rodil na današnji dan leta 1882 v Žirovnici pri Sevnici. Kmalu se je odselil v Ameriko in se preživljal kot tovarniški delavec, vrtnar in rudar. Vrsto let je tudi krošnjaril po Združenih državah Amerike in publicistu Juriju Matêju Trunku pomagal zbirati fotografsko gradivo za knjigo o slovenskem izseljenstvu “Amerika in Amerikanci”, ki je izšla leta 1912. Bil je član Slovenske podporne jednote, nekaj let tudi predsednik njenega glavnega nadzornega odbora in glavni blagajnik ter član direktorija Slovenskega narodnega doma v Clevelandu. Potopisne, avtobiografske in spominske pripovedi je Anton Terbovec objavljal v slovenskih časopisih in revijah v Združenih državah Amerike, pisal pa je tudi kratke ljubezenske zgodbe in črtice za otroke.