Drugega dne leta 1863 je v Ljubljani izšla prva številka političnega in gospodarskega lista “Naprej”. Izhajal je dvakrat na teden. Odgovorni urednik, lastnik in založnik je bil Miroslav Vilhar, urejal pa ga je Fran Levstik, ki je napisal tudi večino prispevkov. Po Levstikovi zaslugi je bil časnik usmerjen mladoslovensko in je obnovil prizadevanja za Zedinjeno Slovenijo. “Naprej” je bil oster razsodnik glede političnih razmer in ravnanja, branilec narodnih vrednot in nepopustljiv nasprotnik germanizatorskega pritiska.
Zaradi nekaterih člankov je imel list tiskovne pravde in je po 78. številki prenehal izhajati. Miroslav Vilhar je bil obsojen na šest tednov zapora in denarno kazen, izgubil pa je tudi deželnozborski mandat. Fran Levstik je nejevoljo zaradi Vilharjeve odločitve, da lista ne bo več izdajal, izrazil v parodiji “V spomin rajnkega Napreja”.
—–
Goriška je bila med tistimi slovenskimi deželami, kjer je bilo gojenje sviloprejk od 17. stoletja naprej ena zelo pomembnih kmetijskih panog. Temeljni pogoj je bila kultura bele murve, ki je zaradi ugodnih podnebnih razmer tod bolje uspevala kot drugje na Slovenskem. Z murvinimi listi so namreč krmili gosenice metulja sviloprejke, zapredki (kokoni) teh gosenic pa so bili surovina za pridobivanje svile.
Ker je pozneje zaradi bolezni gosenic izdelovanje svile močno upadlo, se je oživitve gojenja sviloprejk lotila država in na današnji dan leta 1869 v Gorici ustanovila poseben zavod, ”Poskušališče za svilorejo”, katerega temeljna naloga je bila: “Najpoprej z mnogovrstnimi skušnjami vzrok bolezni svilnih črvičev natanjko spoznavati, semena poskuševati ter učiti pravilno svilorejo in razglaševati v posebnem listu kake nasledke so skušnje imele.”
Ta prvi kmetijsko raziskovalni inštitut na Slovenskem – Poskusni zavod za svilorejo – je bil hkrati tudi prvi svilorejski raziskovalni zavod na svetu. Toda zaradi cenene svile, ki je prihajala iz azijskih držav, so kmetje proti koncu 19. stoletja začeli opuščati svilorejo, goriški svilorejski zavod pa je svoje raziskovalno delo preusmeril na področje vinarstva.
—–
ANTONIJA KUCLER je bila partizanska mati in narodna herojinja. Rodila se je na današnji dan pred 120-imi leti na Lésnem Brdu. V njeni hiši na Drenovem Griču pri Vrhniki sta bila leta 1941 in 1942 skladišče orožja in drugega vojaškega materiala za partizanske enote ter glavna zveza med Ljubljano in partizanskimi enotami v Polhograjskem hribovju. Med italijansko ofenzivo avgusta leta 1942 so okupatorjeve enote obkolile Drenov Grič, aretirale več kot sto vaščanov, požgale Kuclerjevo domačijo in ustrelile Antonijinega moža. Njo so odpeljali v ljubljanske zapore, jo mučili in 21. septembra istega leta ustrelili kot talko v Gramozni jami. Antoniji Kucler je v partizanih padlo pet izmed desetih otrok.
—–
Na današnji dan leta 1897 je izšla prva številka glasila slovenskih žensk v Trstu “Slovenka”. Tri leta je izhajala kot polmesečna priloga časnika “Edinost”, nato pa kot samostojni mesečnik. V “Slovenki” so ob znanih pesnikih in pripovednikih sodelovale tudi pesnice Vida Jeraj, Ljudmila Poljanec, Kristina Šuler in Marica Strnad ter priznani pisateljici Marica Nadlišek – Bartol in Zofka Kveder. Po zgledu neke dunajske revije je uredništvo objavljalo članke o ženski enakopravnosti, čeprav “Slovenka” ni bila izrazito feministična revija, ves čas pa je zavračala odvisnost od političnih strank; to je tudi pripomoglo k prenehanju izhajanja leta 1902. Sicer pa je tržaški mesečnik “Slovenka” prebujal narodno zavest in se zavzemal za panslavistično misel.