Nadškof in šolnik JOŽEF BALANT se je rodil na današnji dan leta 1763 v Novi vasi pri Lescah. Med francosko zasedbo je v slovenščini predaval pastoralko na bogoslovju, leta 1818 je postal goriški škof, leta 1830 pa nadškof in metropolit ilirski. Podrejeni so mu bili škofi tržaškega in ljubljanskega gubernija. Kot osnovnošolski nadzornik ljubljanske škofije je pospeševal zlasti ustanavljanje podeželskih trivialk ter nedeljskih ponavljalnih in začetnih šol, si prizadeval za poučevanje v slovenščini, za slovenske učbenike ter za ločitev učiteljske službe od cerkovniške. Nadškof Jožef Balant sodi med najpomembnejše cerkvene osebnosti Kraljestva Ilirije, pa tudi med narodnobuditeljske duhovnike in šolnike, zaslužne za razvoj slovenskega  šolstva.

—–

Kraljestvo  Ilirija  je bilo formalna državnopravna enota, ustanovljena pred 200 leti v okviru habsburške monarhije. Posledica teritorialnih sprememb zaradi vojn z Napoleonom je bila številna preureditev dežel v monarhiji. Ozemlje nekdanjih Ilirskih provinc so vključili v Avstrijo tako, da je “Kraljestvo Dalmacija” postalo samostojna upravna enota, iz preostalih območij pa so ustanovili “Ilirsko kraljestvo”. Obsegalo je Kranjsko, Goriško, Trst in njegovo zaledje, celotno Istro, nekdanje ogrsko Primorje z Reko, del hrvaškega ozemlja na desnem bregu Save ter beljaško in celovško okrožje. Leta 1830 se je Ilirsko kraljestvo uveljavilo tudi v cerkveni organizaciji, saj je goriški nadškof dobil naslov metropolita Ilirije. V oktroirani ustavi leta 1849 se je Ilirija še pojavljala kot kronovina, sestavljena iz Kranjske, Koroške, Goriške, Trsta in Istre, pozneje pa ne več. 

—–

Med najpomembnejšimi kronisti slovenskih in jugoslovanskih izseljencev v Argentini je bil tudi gospodarstvenik in publicist FRANCE KRAŠOVEC. Rodil se je na današnji dan leta 1883 v Celju. Po študiju na trgovski akademiji v Pragi je v Kölnu absolviral iz narodnega gospodarstva. Leta 1912 se je odselil v Buenos Aires, vendar je ohranil  stike z domovino ter tesno sodeloval z Janezom Evangelistom Krekom in Ivanom Hribarjem. Leta 1915 je bil izvoljen za predsednika slovenskega odseka “Centra Jadran za južni Atlantik”. Pisal je članke o jugoslovanskih kolonijah v Argentini in o možnostih gospodarskega sodelovanja med Jugoslavijo in Argentino. Od leta 1941 do 1943 je France Krašovec v časniku “Duhovno življenje” pisal o zgodovini Slovencev.

—–

Gotovo najbolj znana slovenska klekljarica in pesnica  JULKA  FORTUNA  se je rodila na današnji dan pred sto leti v Málenskem Vrhu pri Poljanah nad Škofjo Loko.  Že mlado sta jo navduševala igralski poklic in pisanje, vendar se je moralo dekle iz sicer premožne kmečke družine posvetiti kmetovanju; ob tem pa je tudi pesnila in leta 1964 izdala pesniško zbirko “Iz srca do srca”. Knjiga je bila pozneje dopolnjena in še dvakrat natisnjena. V nekaterih tednikih je objavljala prispevke o življenju v domačem kraju, dogodkih med vojno in starih običajih.

Sicer pa je bila Julka Fortuna znana predvsem kot zavzeta klekljarica, ki je to ročno umetnost gojila do konca življenja ter jo širila in promovirala po Sloveniji in Evropi. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je začela organizirati klekljarske tečaje po naših večjih mestih; na njih so se mnoge njene gojenke razvile v prave mojstrice ročnega dela. Julki Fortuna so leta 1984 za njene čipkarske mojstrovine podelili naziv “mojstrica domače obrti”.