Prvi slovenski pesnik in časnikar VÁLENTIN VODNIK je bil tudi velik narodni preroditelj. Rodil se je na današnji dan leta 1758 v Zgornji Šiški, ki tedaj še ni bila del Ljubljane. Obiskoval je latinske šole in leta 1775 stopil v frančiškanski red ter dobil redovno ime Marcelin. Najprej je bil redovni pridigar v Ljubljani, nato je kot kaplan služboval še na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 kot župnik na Koprivniku v Bohinju, kjer je spoznal Žigo Zoisa, ki je imel na Gorenjskem svoje rudnike in fužine. Ta mu je pozneje pomagal do premestitve v Ljubljano in leta 1798 je Vodnik postal gimnazijski profesor.
V času Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov; dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem ter sestavil nekaj učbenikov. Ob koncu Provinc in po vrnitvi avstrijske oblasti je bil zaradi frankofilstva predčasno upokojen; oblasti je motila predvsem njegova oda “Ilirija oživljena” in domnevno članstvo v prostozidarski loži. Da bi se nekako “rehabilitiral”, je leta 1816 napisal odo “Ilirija zveličana” in v njej izrazil razočaranje nad Napoleonom in vnovično privrženost Habsburžanom.
Vodnikovo prerodno delo se je začelo in končalo s poezijo, v obdobju tesnih stikov s Zoisom pa se je razširilo še na številna druga področja. Pesniti je začel pod Pohlinovim in Devovim vplivom. Od teh prvih pesmi je pozneje predelal “Zadovoljnega Kranjca” in ta je ostal ena njegovih najboljših pesmi.
Od leta 1797 do leta 1800 je urejal in pisal v “Lublanske Novice”, prvi slovenski časopis. Leta 1806 je izdal pesniško zbirko z naslovom “Pesmi za pokušino”. To je bila prva samostojna slovenska pesniška zbirka, s preprosto obliko in domačo snovjo pa je pritegnila celo najpreprostejše bralce in dokazala, da je mogoče tudi v slovenščini izpovedati pesniške misli. Prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik je pomemben tudi za razvoj naše proze, saj je s svojimi časnikarskimi sestavki in šolskimi knjigami približal slovenski jezik sodobni rabi in poskrbel, da je postal čistejši in naravnejši.
—–
BLAŽ DEMŠAR sodi med naše najboljše izdelovalce violin. Rodil se je na današnji dan leta 1903 v Selcih. Violine je začel izdelovati leta 1928 v Sarajevu, od leta 1938 pa je delal v Ljubljani. Naredil je več kot 600 godal, njegovi izdelki pa so znani tudi v tujini. Godala je izdeloval po Amatijevih in Stradivarijevih modelih ter po svojih lastnih načrtih. Instrumenti Blaža Demšarja se odlikujejo po skrbni izdelavi in lepem, svojevrstnem tonu.
—–
Politik, diplomat in pisatelj MITJA VOŠNJAK se je že kot dijak vključil v levičarsko in narodnoobrambno gibanje. Med drugo svetovno vojno je najprej v Ljubljani sodeloval pri organiziranju in širjenju ilegalnega tiska, nato pa se je pridružil partizanom in bil v vodstvu slovenskih in jugoslovanskih mladinskih organizacij. Po vojni je bil direktor radijskega programa v Ljubljani in načelnik uprave Ljudske republike Slovenije za radiodifuzijo. Od leta 1949 je bil v diplomatskih službah na Dunaju, v Celovcu, Trstu in Berlinu.
Po umiku iz diplomacije je leta 1974 postal direktor Centra za biotiko pri Medexu v Ljubljani. Takrat je napisal tudi poljudno strokovno knjigo o propolisu, ki je bila prevedena v številne tuje jezike. Sicer pa je pisal tudi vojne romane, kmečke in lovske črtice ter spomine na diplomatsko službo. Mitja Vošnjak se je rodil na današnji dan leta 1923 na Ptuju.