Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred obdobjem množičnega odhajanja Slovencev v Združene države Amerike je v zadnjem desetletju 19. stoletja del Primorske, Notranjske, Dolenjske pa tudi Štajerske zajela tako imenovana “brazilijanska mrzlica”. V tej južnoameriški deželi se je namreč po odpravi suženjstva pokazala potreba po kmečki delovni sili za obdelovanje plantaž kave in sladkornega trsa ter za drvarjenje v brezmejnih gozdovih. Krožile so zgodbe, da se tam cedita med in mleko, da je zlata na stote, da tam več pšenice poteptajo kot pri nas iz nje kruha spekó in da pobirajo diamante kar po cestah. A ni bilo tako, saj so iz Brazilije prihajala pretresljiva pisma izseljencev, ki so jih slovenski časniki radi objavljali v svarilo pred odhodom v to državo.
“Hudo mi je pri srcu, ko se spomnim svoje domovine. Kolik razloček! Tu je od Boga in dobrega sveta zapuščena dežela, kamor so menda najprej roparje pošiljali … Nas je tukaj nad deset Kranjcev; vsi bi se radi vrnili domov, ko bi le mogli, a nimamo za vožnjo. Pošljite mi vsaj sto goldinarjev, da morem od tukaj! Nikomur ne želim tacega življenja in vsacega svarim, naj ne hodi v daljno Brazilijo!”
Na današnji dan leta 1893 je bilo v časniku “Slovenec” objavljeno tudi “Svarilo” deželne vlade Kranjske, naj ljudje ne verjamejo praznim in varljivim obljubam izselitvenih agentov in naj si raje v domovini služijo kruh, kot pa da se prevarani ”pogreznejo v največjo bedo”.
—–
Na današnji dan leta 1904 so v Meithkerjevi galeriji na Dunaju odprli razstavo Kluba slovenskih umetnikov “Sava”. Slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen ter kipar Franc Berneker so po zavračanju v domovini kot nacionalna slikarska skupina razstavljali na Dunaju v upanju, da bo uspeh na tujem domačo javnost prepričal o upravičenosti in pomenu slovenske umetnosti. Dunajska kritika je ob tej razstavi med drugim zapisala: “Nekaj nenavadnega je, s kako globokim občutjem je izražen narodni moment v teh umetninah.”
—–
Slikar samouk JOŽE TISNIKAR se je rodil na današnji dan leta 1928 v Slovenj Gradcu. Slikati je začel, ko je bil obdukcijski pomočnik v slovenjgraški bolnišnici. Z ekspresivno deformacijo figuralnih oblik in s temnimi modro-zelenimi barvami v tehniki oljne tempere je ustvaril vrsto monumentalno pretehtanih slik z motivi iz prosekture (razteleševalnice) z značilnim simbolnim sporočilom. Po upokojitvi leta 1983 je motiviko razširil ter smrtno grozo omilil v meditativnost. Po pretresljivi izrazni moči, motiviki in skoraj ljudski preprostosti je bil Tisnikar v slovenskem slikarstvu in tudi širše izjemen ustvarjalec.
—–
Filmski in gledališki scenograf arhitekt NIKO MATUL je bil eden izmed najizrazitejših scenografov slovenskih gledališč po drugi svetovni vojni. Rodil se je na današnji dan leta 1928 v Ljubljani. Prvo samostojno filmsko scenografijo je pripravil za Čapov film “Ne čakaj na maj” leta 1957, oblikoval pa je še približno 250 gledaliških scenografij v vseh slovenskih stalnih in občasnih gledališčih ter v Operi. Oblikoval je domiselne, arhitektonsko razgibane in impresivne prostore, ki niso bili realistične odslikave sveta, ampak estetsko premišljene stilizacije, pogosto poudarjene z duhovitimi ali ironičnimi detajli. Za filmski in gledališki opus je scenograf Niko Matul prejel več priznanj, med drugim sedem “zlatih aren” puljskega filmskega festivala, Sterijevo nagrado in dvakrat Borštnikovo.
6281 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Pred obdobjem množičnega odhajanja Slovencev v Združene države Amerike je v zadnjem desetletju 19. stoletja del Primorske, Notranjske, Dolenjske pa tudi Štajerske zajela tako imenovana “brazilijanska mrzlica”. V tej južnoameriški deželi se je namreč po odpravi suženjstva pokazala potreba po kmečki delovni sili za obdelovanje plantaž kave in sladkornega trsa ter za drvarjenje v brezmejnih gozdovih. Krožile so zgodbe, da se tam cedita med in mleko, da je zlata na stote, da tam več pšenice poteptajo kot pri nas iz nje kruha spekó in da pobirajo diamante kar po cestah. A ni bilo tako, saj so iz Brazilije prihajala pretresljiva pisma izseljencev, ki so jih slovenski časniki radi objavljali v svarilo pred odhodom v to državo.
“Hudo mi je pri srcu, ko se spomnim svoje domovine. Kolik razloček! Tu je od Boga in dobrega sveta zapuščena dežela, kamor so menda najprej roparje pošiljali … Nas je tukaj nad deset Kranjcev; vsi bi se radi vrnili domov, ko bi le mogli, a nimamo za vožnjo. Pošljite mi vsaj sto goldinarjev, da morem od tukaj! Nikomur ne želim tacega življenja in vsacega svarim, naj ne hodi v daljno Brazilijo!”
Na današnji dan leta 1893 je bilo v časniku “Slovenec” objavljeno tudi “Svarilo” deželne vlade Kranjske, naj ljudje ne verjamejo praznim in varljivim obljubam izselitvenih agentov in naj si raje v domovini služijo kruh, kot pa da se prevarani ”pogreznejo v največjo bedo”.
—–
Na današnji dan leta 1904 so v Meithkerjevi galeriji na Dunaju odprli razstavo Kluba slovenskih umetnikov “Sava”. Slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen ter kipar Franc Berneker so po zavračanju v domovini kot nacionalna slikarska skupina razstavljali na Dunaju v upanju, da bo uspeh na tujem domačo javnost prepričal o upravičenosti in pomenu slovenske umetnosti. Dunajska kritika je ob tej razstavi med drugim zapisala: “Nekaj nenavadnega je, s kako globokim občutjem je izražen narodni moment v teh umetninah.”
—–
Slikar samouk JOŽE TISNIKAR se je rodil na današnji dan leta 1928 v Slovenj Gradcu. Slikati je začel, ko je bil obdukcijski pomočnik v slovenjgraški bolnišnici. Z ekspresivno deformacijo figuralnih oblik in s temnimi modro-zelenimi barvami v tehniki oljne tempere je ustvaril vrsto monumentalno pretehtanih slik z motivi iz prosekture (razteleševalnice) z značilnim simbolnim sporočilom. Po upokojitvi leta 1983 je motiviko razširil ter smrtno grozo omilil v meditativnost. Po pretresljivi izrazni moči, motiviki in skoraj ljudski preprostosti je bil Tisnikar v slovenskem slikarstvu in tudi širše izjemen ustvarjalec.
—–
Filmski in gledališki scenograf arhitekt NIKO MATUL je bil eden izmed najizrazitejših scenografov slovenskih gledališč po drugi svetovni vojni. Rodil se je na današnji dan leta 1928 v Ljubljani. Prvo samostojno filmsko scenografijo je pripravil za Čapov film “Ne čakaj na maj” leta 1957, oblikoval pa je še približno 250 gledaliških scenografij v vseh slovenskih stalnih in občasnih gledališčih ter v Operi. Oblikoval je domiselne, arhitektonsko razgibane in impresivne prostore, ki niso bili realistične odslikave sveta, ampak estetsko premišljene stilizacije, pogosto poudarjene z duhovitimi ali ironičnimi detajli. Za filmski in gledališki opus je scenograf Niko Matul prejel več priznanj, med drugim sedem “zlatih aren” puljskega filmskega festivala, Sterijevo nagrado in dvakrat Borštnikovo.
Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika Pika Nogavička spregovori slovensko »Slovenska Koroška – seznam krajev in politična razdelitev«
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Neveljaven email naslov