Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred obdobjem množičnega odhajanja Slovencev v Združene države Amerike je v zadnjem desetletju 19. stoletja del Primorske, Notranjske, Dolenjske pa tudi Štajerske zajela tako imenovana “brazilijanska mrzlica”. V tej južnoameriški deželi se je namreč po odpravi suženjstva pokazala potreba po kmečki delovni sili za obdelovanje plantaž kave in sladkornega trsa ter za drvarjenje v brezmejnih gozdovih. Krožile so zgodbe, da se tam cedita med in mleko, da je zlata na stote, da tam več pšenice poteptajo kot pri nas iz nje kruha spekó in da pobirajo diamante kar po cestah. A ni bilo tako, saj so iz Brazilije prihajala pretresljiva pisma izseljencev, ki so jih slovenski časniki radi objavljali v svarilo pred odhodom v to državo.
“Hudo mi je pri srcu, ko se spomnim svoje domovine. Kolik razloček! Tu je od Boga in dobrega sveta zapuščena dežela, kamor so menda najprej roparje pošiljali … Nas je tukaj nad deset Kranjcev; vsi bi se radi vrnili domov, ko bi le mogli, a nimamo za vožnjo. Pošljite mi vsaj sto goldinarjev, da morem od tukaj! Nikomur ne želim tacega življenja in vsacega svarim, naj ne hodi v daljno Brazilijo!”
Na današnji dan leta 1893 je bilo v časniku “Slovenec” objavljeno tudi “Svarilo” deželne vlade Kranjske, naj ljudje ne verjamejo praznim in varljivim obljubam izselitvenih agentov in naj si raje v domovini služijo kruh, kot pa da se prevarani ”pogreznejo v največjo bedo”.
—–
Na današnji dan leta 1904 so v Meithkerjevi galeriji na Dunaju odprli razstavo Kluba slovenskih umetnikov “Sava”. Slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen ter kipar Franc Berneker so po zavračanju v domovini kot nacionalna slikarska skupina razstavljali na Dunaju v upanju, da bo uspeh na tujem domačo javnost prepričal o upravičenosti in pomenu slovenske umetnosti. Dunajska kritika je ob tej razstavi med drugim zapisala: “Nekaj nenavadnega je, s kako globokim občutjem je izražen narodni moment v teh umetninah.”
—–
Slikar samouk JOŽE TISNIKAR se je rodil na današnji dan leta 1928 v Slovenj Gradcu. Slikati je začel, ko je bil obdukcijski pomočnik v slovenjgraški bolnišnici. Z ekspresivno deformacijo figuralnih oblik in s temnimi modro-zelenimi barvami v tehniki oljne tempere je ustvaril vrsto monumentalno pretehtanih slik z motivi iz prosekture (razteleševalnice) z značilnim simbolnim sporočilom. Po upokojitvi leta 1983 je motiviko razširil ter smrtno grozo omilil v meditativnost. Po pretresljivi izrazni moči, motiviki in skoraj ljudski preprostosti je bil Tisnikar v slovenskem slikarstvu in tudi širše izjemen ustvarjalec.
—–
Filmski in gledališki scenograf arhitekt NIKO MATUL je bil eden izmed najizrazitejših scenografov slovenskih gledališč po drugi svetovni vojni. Rodil se je na današnji dan leta 1928 v Ljubljani. Prvo samostojno filmsko scenografijo je pripravil za Čapov film “Ne čakaj na maj” leta 1957, oblikoval pa je še približno 250 gledaliških scenografij v vseh slovenskih stalnih in občasnih gledališčih ter v Operi. Oblikoval je domiselne, arhitektonsko razgibane in impresivne prostore, ki niso bili realistične odslikave sveta, ampak estetsko premišljene stilizacije, pogosto poudarjene z duhovitimi ali ironičnimi detajli. Za filmski in gledališki opus je scenograf Niko Matul prejel več priznanj, med drugim sedem “zlatih aren” puljskega filmskega festivala, Sterijevo nagrado in dvakrat Borštnikovo.
6281 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Pred obdobjem množičnega odhajanja Slovencev v Združene države Amerike je v zadnjem desetletju 19. stoletja del Primorske, Notranjske, Dolenjske pa tudi Štajerske zajela tako imenovana “brazilijanska mrzlica”. V tej južnoameriški deželi se je namreč po odpravi suženjstva pokazala potreba po kmečki delovni sili za obdelovanje plantaž kave in sladkornega trsa ter za drvarjenje v brezmejnih gozdovih. Krožile so zgodbe, da se tam cedita med in mleko, da je zlata na stote, da tam več pšenice poteptajo kot pri nas iz nje kruha spekó in da pobirajo diamante kar po cestah. A ni bilo tako, saj so iz Brazilije prihajala pretresljiva pisma izseljencev, ki so jih slovenski časniki radi objavljali v svarilo pred odhodom v to državo.
“Hudo mi je pri srcu, ko se spomnim svoje domovine. Kolik razloček! Tu je od Boga in dobrega sveta zapuščena dežela, kamor so menda najprej roparje pošiljali … Nas je tukaj nad deset Kranjcev; vsi bi se radi vrnili domov, ko bi le mogli, a nimamo za vožnjo. Pošljite mi vsaj sto goldinarjev, da morem od tukaj! Nikomur ne želim tacega življenja in vsacega svarim, naj ne hodi v daljno Brazilijo!”
Na današnji dan leta 1893 je bilo v časniku “Slovenec” objavljeno tudi “Svarilo” deželne vlade Kranjske, naj ljudje ne verjamejo praznim in varljivim obljubam izselitvenih agentov in naj si raje v domovini služijo kruh, kot pa da se prevarani ”pogreznejo v največjo bedo”.
—–
Na današnji dan leta 1904 so v Meithkerjevi galeriji na Dunaju odprli razstavo Kluba slovenskih umetnikov “Sava”. Slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen ter kipar Franc Berneker so po zavračanju v domovini kot nacionalna slikarska skupina razstavljali na Dunaju v upanju, da bo uspeh na tujem domačo javnost prepričal o upravičenosti in pomenu slovenske umetnosti. Dunajska kritika je ob tej razstavi med drugim zapisala: “Nekaj nenavadnega je, s kako globokim občutjem je izražen narodni moment v teh umetninah.”
—–
Slikar samouk JOŽE TISNIKAR se je rodil na današnji dan leta 1928 v Slovenj Gradcu. Slikati je začel, ko je bil obdukcijski pomočnik v slovenjgraški bolnišnici. Z ekspresivno deformacijo figuralnih oblik in s temnimi modro-zelenimi barvami v tehniki oljne tempere je ustvaril vrsto monumentalno pretehtanih slik z motivi iz prosekture (razteleševalnice) z značilnim simbolnim sporočilom. Po upokojitvi leta 1983 je motiviko razširil ter smrtno grozo omilil v meditativnost. Po pretresljivi izrazni moči, motiviki in skoraj ljudski preprostosti je bil Tisnikar v slovenskem slikarstvu in tudi širše izjemen ustvarjalec.
—–
Filmski in gledališki scenograf arhitekt NIKO MATUL je bil eden izmed najizrazitejših scenografov slovenskih gledališč po drugi svetovni vojni. Rodil se je na današnji dan leta 1928 v Ljubljani. Prvo samostojno filmsko scenografijo je pripravil za Čapov film “Ne čakaj na maj” leta 1957, oblikoval pa je še približno 250 gledaliških scenografij v vseh slovenskih stalnih in občasnih gledališčih ter v Operi. Oblikoval je domiselne, arhitektonsko razgibane in impresivne prostore, ki niso bili realistične odslikave sveta, ampak estetsko premišljene stilizacije, pogosto poudarjene z duhovitimi ali ironičnimi detajli. Za filmski in gledališki opus je scenograf Niko Matul prejel več priznanj, med drugim sedem “zlatih aren” puljskega filmskega festivala, Sterijevo nagrado in dvakrat Borštnikovo.
Diplomat iz Črnega Vrha pri Društvu narodov Pesnik vojne in ljubezni Dve pomembni mladinski reviji izpred stoletja
Častnik iz Vorančeve Požganice Praprotnice in cvetnice slovenskega ozemlja Sporazumi, ki so potrdili zahodno državno mejo
Avtor srbske državne himne in himne Slovenske vojske Novinarka, zapisana filmski tematiki Slikar, grafik in fotograf
Pobudnik prvega slovenskega pisateljskega društva Pevska pedagoginja uglednih opernih ustvarjalcev Operni glas za lirske vloge
Prva uspešna operacija sive mrene pri nas Inštruktor obveščevalcev in diverzantov Urednik lista Naši razgledi
Več kot 1200 štipendistov Knafljeve ustanove Pobuda za slovensko univerzo sredi 19. stoletja Antanta pozdravila nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov
Ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb Začetki Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu Načrti za ljubljansko sosesko Murgle
Začetnik slovenske psihiatrije Zagovornik federalne ureditve monarhije Dan slovenskega pravosodja
Zbiratelj gradiva za Slomškovo beatifikacijo Urednica zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije Spomin na Kavboja Pipca in Rdečo peso
Šolstvo postane državna zadeva Zdravje in bolezen v domači hiši Samosvoja likovna umetnica iz Trsta
Dan spomina na mrtve – praznik vseh svetih Preporod in preporodovci Prvo spominsko znamenje protifašističnim upornikom
Luč reformacije kot spodbuda k svobodi Raziskovalci dela in delovnih razmer Pesmi z narečnimi značilnostmi
Boljši prevajalec kot pesnik Začetki narodnega doma v Trstu Naj športnik Slovenije vseh časov
Književnik v dolgi povojni osami Dramatik na razpotjih časa Prelomni trenutek slovenske politične zgodovine
Soustanoviteljica Splošnega ženskega društva Pripovednik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške Dolga pot do prve pesniške zbirke
Tekmovanje s preprostimi ribiškimi plovili – čupami Eden prvih piscev slovenskih radijskih iger Več kot 300 vlog na tržaškem odru
Eden izmed začetnikov slovenskih knjižnih ilustracij Književnik, konzularni uslužbenec in obveščevalec Mojster planinske fotografije
Novi pristopi v epidemiologiji Snemalec prvega slovenskega igranega celovečernega filma Zakonski akti o izvedbi sklepa o priključitvi Primorske
Utemeljitelj slovenske znanstvene medicine Pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov »Čudež pri Kobaridu«
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Neveljaven email naslov