Bukovniki so bili kmetje ali podeželski obrtniki, ki so zaradi pomanjkanja knjig prepisovali ali iz nemščine prevajali bolj ali manj nabožne ali zapisovali ljudske pesmi in pripovedi. Bili so nekakšni samorastniki, saj so se sami naučili branja in pisanja; značilni so bili predvsem za Koroško. Za začetnike bukovništva štejejo protestante iz okolice Podkloštra, ki so zaradi pomanjkanja slovenskih verskih knjig začeli prepisovati najbolj uporabljana verska besedila. Kot samouki so pretežno preslikovali tiskane črke; iz tega se je razvila značilna bukovniška pisava. Najstarejši ohranjeni rokopisi so iz prve polovice 18. stoletja.
Po doktorju Francetu Kotniku, narodopiscu in literarnem zgodovinarju, beseda »bukovnik« izhaja iz izraza »bukovski«; to naj bi pomenilo latinski jezik; ta izraz so uporabljali že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je v tem smislu latinski jezik, torej mrtev jezik, saj je živel le v bukvah, knjigah, in tisti, ki je znal bukovsko, je veljal pri ljudeh za izobraženega.
Kot prevajalec, prirejevalec in delno tudi kot samostojni oblikovalec se je uveljavil predvsem Andrej Šuster Drabosnjak iz Drabosinja blizu Vrbskega jezera, med pomembnejše pa sodi tudi Jurij Vodovnik s Skomarja na Pohorju. Rodil se je na današnji dan leta 1791. Izučil se je za tkalca, bil cerkovnik v rojstni vasi in ljudski živinozdravnik, na starost pa se je preživljal s petjem svojih in tujih pesmi. Svoje pesmi je sam zapisoval in pogosto tudi uglasbil. Nekaj je bilo objavljenih, večinoma pa so jih širili v prepisih in s petjem; številne so tudi ponarodele. V njih je Jurij Vodovnik šaljivo in poučno prikazoval svoje in vaško življenje, iz njegovih nabožnih verzov pa veje tudi razsvetljenski in baročni moralizem.
—–
Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice ZOFKA KVEDER. V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Takšna je téma romana “Njeno življenje”, zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. Zofka Kveder se je rodila na današnji dan leta 1878 v Ljubljani.
—–
JOŽE CESAR je bil najprej pristaniški delavec, pozneje pa se je pod mentorstvom Avgusta Černigoja posvetil slikarstvu. Ko je po drugi svetovni vojni postal prvi scenograf Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, se je njegova ustvarjalnost najbolj razvila. Celih 18 let je oblikoval scenske postavitve tržaškega in drugih slovenskih ter jugoslovanskih gledališč.
Kot slikar je skupinsko in samostojno razstavljal v Benetkah, Milanu, Veroni in Trstu. Motiviko je zajemal predvsem iz tržaškega okolja, pogosto s socialno noto. Slogovno je slikal v izrazno preoblikovanem realizmu, sicer pa v olju, temperi in akvarelu v širokih potezah in v ostrih nasprotjih dekorativne in ekspresivne barvitosti. Rodil se je na današnji dan leta 1907 v Trstu.