Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bukovniki so bili kmetje ali podeželski obrtniki, ki so zaradi pomanjkanja knjig prepisovali ali iz nemščine prevajali bolj ali manj nabožne ali zapisovali ljudske pesmi in pripovedi. Bili so nekakšni samorastniki, saj so se sami naučili branja in pisanja; značilni so bili predvsem za Koroško. Za začetnike bukovništva štejejo protestante iz okolice Podkloštra, ki so zaradi pomanjkanja slovenskih verskih knjig začeli prepisovati najbolj uporabljana verska besedila. Kot samouki so pretežno preslikovali tiskane črke; iz tega se je razvila značilna bukovniška pisava. Najstarejši ohranjeni rokopisi so iz prve polovice 18. stoletja.
Po doktorju Francetu Kotniku, narodopiscu in literarnem zgodovinarju, beseda »bukovnik« izhaja iz izraza »bukovski«; to naj bi pomenilo latinski jezik; ta izraz so uporabljali že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je v tem smislu latinski jezik, torej mrtev jezik, saj je živel le v bukvah, knjigah, in tisti, ki je znal bukovsko, je veljal pri ljudeh za izobraženega.
Kot prevajalec, prirejevalec in delno tudi kot samostojni oblikovalec se je uveljavil predvsem Andrej Šuster Drabosnjak iz Drabosinja blizu Vrbskega jezera, med pomembnejše pa sodi tudi Jurij Vodovnik s Skomarja na Pohorju. Rodil se je na današnji dan leta 1791. Izučil se je za tkalca, bil cerkovnik v rojstni vasi in ljudski živinozdravnik, na starost pa se je preživljal s petjem svojih in tujih pesmi. Svoje pesmi je sam zapisoval in pogosto tudi uglasbil. Nekaj je bilo objavljenih, večinoma pa so jih širili v prepisih in s petjem; številne so tudi ponarodele. V njih je Jurij Vodovnik šaljivo in poučno prikazoval svoje in vaško življenje, iz njegovih nabožnih verzov pa veje tudi razsvetljenski in baročni moralizem.
—–
Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice ZOFKA KVEDER. V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Takšna je téma romana “Njeno življenje”, zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. Zofka Kveder se je rodila na današnji dan leta 1878 v Ljubljani.
—–
JOŽE CESAR je bil najprej pristaniški delavec, pozneje pa se je pod mentorstvom Avgusta Černigoja posvetil slikarstvu. Ko je po drugi svetovni vojni postal prvi scenograf Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, se je njegova ustvarjalnost najbolj razvila. Celih 18 let je oblikoval scenske postavitve tržaškega in drugih slovenskih ter jugoslovanskih gledališč.
Kot slikar je skupinsko in samostojno razstavljal v Benetkah, Milanu, Veroni in Trstu. Motiviko je zajemal predvsem iz tržaškega okolja, pogosto s socialno noto. Slogovno je slikal v izrazno preoblikovanem realizmu, sicer pa v olju, temperi in akvarelu v širokih potezah in v ostrih nasprotjih dekorativne in ekspresivne barvitosti. Rodil se je na današnji dan leta 1907 v Trstu.
6279 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Bukovniki so bili kmetje ali podeželski obrtniki, ki so zaradi pomanjkanja knjig prepisovali ali iz nemščine prevajali bolj ali manj nabožne ali zapisovali ljudske pesmi in pripovedi. Bili so nekakšni samorastniki, saj so se sami naučili branja in pisanja; značilni so bili predvsem za Koroško. Za začetnike bukovništva štejejo protestante iz okolice Podkloštra, ki so zaradi pomanjkanja slovenskih verskih knjig začeli prepisovati najbolj uporabljana verska besedila. Kot samouki so pretežno preslikovali tiskane črke; iz tega se je razvila značilna bukovniška pisava. Najstarejši ohranjeni rokopisi so iz prve polovice 18. stoletja.
Po doktorju Francetu Kotniku, narodopiscu in literarnem zgodovinarju, beseda »bukovnik« izhaja iz izraza »bukovski«; to naj bi pomenilo latinski jezik; ta izraz so uporabljali že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je v tem smislu latinski jezik, torej mrtev jezik, saj je živel le v bukvah, knjigah, in tisti, ki je znal bukovsko, je veljal pri ljudeh za izobraženega.
Kot prevajalec, prirejevalec in delno tudi kot samostojni oblikovalec se je uveljavil predvsem Andrej Šuster Drabosnjak iz Drabosinja blizu Vrbskega jezera, med pomembnejše pa sodi tudi Jurij Vodovnik s Skomarja na Pohorju. Rodil se je na današnji dan leta 1791. Izučil se je za tkalca, bil cerkovnik v rojstni vasi in ljudski živinozdravnik, na starost pa se je preživljal s petjem svojih in tujih pesmi. Svoje pesmi je sam zapisoval in pogosto tudi uglasbil. Nekaj je bilo objavljenih, večinoma pa so jih širili v prepisih in s petjem; številne so tudi ponarodele. V njih je Jurij Vodovnik šaljivo in poučno prikazoval svoje in vaško življenje, iz njegovih nabožnih verzov pa veje tudi razsvetljenski in baročni moralizem.
—–
Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice ZOFKA KVEDER. V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Takšna je téma romana “Njeno življenje”, zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. Zofka Kveder se je rodila na današnji dan leta 1878 v Ljubljani.
—–
JOŽE CESAR je bil najprej pristaniški delavec, pozneje pa se je pod mentorstvom Avgusta Černigoja posvetil slikarstvu. Ko je po drugi svetovni vojni postal prvi scenograf Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, se je njegova ustvarjalnost najbolj razvila. Celih 18 let je oblikoval scenske postavitve tržaškega in drugih slovenskih ter jugoslovanskih gledališč.
Kot slikar je skupinsko in samostojno razstavljal v Benetkah, Milanu, Veroni in Trstu. Motiviko je zajemal predvsem iz tržaškega okolja, pogosto s socialno noto. Slogovno je slikal v izrazno preoblikovanem realizmu, sicer pa v olju, temperi in akvarelu v širokih potezah in v ostrih nasprotjih dekorativne in ekspresivne barvitosti. Rodil se je na današnji dan leta 1907 v Trstu.
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Prostovoljec na balkanskih bojiščih Tajnik Društva za krščansko umetnost Razstava umetnikov »Četrte generacije«
Začetki homeopatije na Slovenskem Arhitektov pečat v Trbovljah Najhujša letalska nesreča pri nas
Katoliški duhovnik pomaga partizanom Prva orglarka v cerkvi svetega Petra v Rimu Jasli za dojenčke – povojna novost
Borec za pravice manjšin Cerkveni skladatelj in zapornik Umetnostni zgodovinar in novomeške znamenitosti
Pravni strokovnjak v novi državi Mladinski pripovednik in svet živali Junak slovaške vstaje leta 1944
Kulturni posrednik med Slovenci in Madžari Skladatelj in vzgojitelj mladih pevk in pevcev Črnomelj in Metlika v Dravski banovini
Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej
Televizija na Triglavu Izumitelj fotografije na steklo Skladatelj in zaslužni profesor
Mojzes, ki hoče s Slovenci onstran Mure Od bančnika do igralca Načrtovalec slovenskega elektroenergetskega omrežja
Slovenščina in Sveto pismo Planinec, literat in muzealec Organizator tržaške konstruktivistične skupine
Karikirani portreti po primorskih cerkvah, Manifestacija vere in politične moči, Baronski naslov za svetovljanko iz botaničnega vrta
Neveljaven email naslov