Leta 1864 je bil ob pomoči francoske vojske za mehiškega cesarja postavljen Ferdinand Maksimiliján, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ker so se Mehičani temu upirali, mu je Franc Jožef pomagal ohranjati prestol z vojaki-prostovoljci iz avstrijskih dežel. Tudi ljubljanski mestni svet je na današnji dan tistega leta (torej pred 152-imi leti) izdal poziv za vstop med prostovoljce.
Kandidati so morali biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok in ne starejši od štirideset let. Njihovo zbirališče je bilo v Ljubljani v Cukrarni ter na travniku ob sedanji Njegoševi cesti, kjer stoji zdaj večstanovanjski blok, na ta dogodek po domače imenovan »Meksika«. Stavbo so postavili med obema vojnama po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica in po zgledu dunajskih stanovanjskih blokov iz tistega časa. V sredini ima veliko dvorišče, vhodno vežo z obokanim stropom pa krasijo še komaj vidne freske Riharda Jakopiča.
Na ljubljanskem kolodvoru se je od mehiških prostovoljcev poslovil župan Henrik Costa, pozneje pa so iz Trsta v več skupinah odpluli proti Mehiki. Potem, ko so Mehičani cesarja Maksimilijana tri leta pozneje ustrelili, se je domov vrnila le dobra šestina teh fantov in mož. Na Slovenskem se je zagorelih in črnobradih povratnikov prijelo ime »meksikájnarji«, k nam pa so prinesli tudi novo modo: močnó nabrane škornje z ostrogami – meksikánar´ce.
—–
Športnik in telovadec JANEZ PORENTA se je rodil na današnji dan leta 1896 v Ljubljani. Kot telovadec “Sokola” je bil član jugoslovanske telovadne vrste in je dvakrat sodeloval na olimpijskih igrah: v mnogoboju je vrsta leta 1924 dosegla v Parizu 4. mesto, 1928 pa je v Amsterdamu dobila bronasto medaljo. To je še vedno najboljša ekipna uvrstitev naših telovadcev na olimpijskih igrah. Kot posameznik je Porenta obakrat dosegel 6. mesto v preskoku. Kot član vodstva demokratičnega krila “Sokola” je med okupacijo dejavno sodeloval v osvobodilni fronti. Zaradi izdaje so ga italijanski okupatorji aretirali in kot talca junija 1942. leta ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani.
—–
Kar petdeset let je črnska plesalka, pevka in filmska igralka ameriškega rodu JOSEPHINE BAKER navduševala občinstvo na odrih vsega sveta. Bila je zvezdnica pariškega Folies Bergera in ameriškega Brodwaya, bojevnica za boljše in pravičnejše odnose med državami, članica mednarodnih organizacij za boj proti razsizmu in posvojiteljica dvanajstih otrok, vsakega iz druge države.
S šestnajstimi leti je lepa mulatka že nastopala v glasbenih komedijah po Združenih državah Amerike, s svojim tako imenovanim »divjim plesom«, eksotično koreografijo razgaljenega telesa na osnovi afriških in črnskih ritmov, je osvojila tudi Francijo in leta 1937 postala njena državljanka. Do druge svetovne vojne je posnela nekaj filmov, med vojno je delala v organizaciji Rdečega križa in v francoskem osvobodilnem gibanju ter zabavala francoske vojake v Afriki in na Bližnjem Vzhodu. Pozneje se je ukvarjala s humanitarno dejavnostjo in občasno nastopala vse do svoje smrti. Josephine Baker se je rodila na današnji dan pred 110-imi leti v Saint Louisu v Združenih državah Amerike.