Leta 1463 je Ljubljana dobila prvega škofa – ŽIGO LAMBERGA. Bil je iz plemiške rodbine, ki je prišla na Kranjsko s Koroškega. V lasti je imela več gradov, njena moč se je stopnjevala od 15. do 18. stoletja; iz nje so izšli visoki državniki, politiki, vojaki in cerkveni dostojanstveniki. Pripadal ji je tudi sloviti Lambergar, ki se je po ljudskem izročilu tako uspešno boril s Pegamom; verjetno je šlo za škofovega nečaka, viteza Karla Lamberga, ki je zares slovel po mnogih turnirskih zmagah.
Žiga Lamberg se je rodil v Ljubljani, letnica ni znana. Študiral je na Dunaju in v Padovi ter leta 1461 doktoriral iz cerkvenega prava. Kot prvi ljubljanski škof je najprej utrdil položaj škofije, tako da je bila ta neposredno podrejena papežu, popravil in prezidal je ljubljansko stolnico – romarsko cerkev svetega Nikolaja, ki so jo leta 1468 požgali Turki – in obnovil cerkev v Gornjem Gradu, ki so jo leta 1471 prav tako opustošili Turki.
Imenovali so ga tudi za komisarja pri ustanavljanju protiturške križarske vojske in tudi to dolžnost je uspešno opravljal. Med drugim je bil še član papeške komisije za razglasitev Heme Krške za svetnico. Ko je škof Žiga Lambert na današnji dan leta 1488 umrl, so ga pokopali v Ljubljani, slabih dvesto let pozneje pa so prenesli njegove telesne ostanke na lamberški grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem.
—–
Naravoslovec JULIJ GLOWACKI se je rodil na današnji dan pred 170-imi leti v Idriji. Preučeval je sistematiko in razširjenost nižjih rastlin, predvsem mahov. Njegove razprave o mahovih Pohorja, Julijskih in Kamniško-savinjskih Alp ter kraških in obmorskih pokrajin so temelj poznavanja brioflore v Sloveniji. Odkril in opisal je več novih skupin gliv, lišajev in mahov. Julij Glowacki je zasnoval tudi prvi ključ za določanje cvetnic in praprotnic v slovenskem jeziku.
—–
Pravnik in zgodovinar LOJZE UDE se je v prvi svetovni vojni še ne dvajset let star, bojeval na raznih frontah in dosegel čin poročnika. Zaradi zavzemanja za Jugoslavijo je prišel pred vojno sodišče, oktobra leta 1918 je sodeloval pri uporu 2. gorskega strelskega polka in nato z njim v imenu Jugoslavije začasno zasedel Gorico. Pozneje se je pridružil borcem za severno mejo ter sodeloval v vseh bojih za Koroško.
Leta 1929 je v Ljubljani diplomiral iz prava, nato kot odvetniški pripravnik služboval v več krajih po Sloveniji ter pozneje odprl odvetniško pisarno v Lenartu v Slovenskih goricah. Po okupaciji Slovenije se je pred nacisti umaknil v Ljubljano in začel sodelovati z Osvobodilno fronto, od leta 1943 pa je opravljal več pomembnih funkcij; med drugim je bil tudi predsednik verske komisije pri Slovenskem narodnoosvodilnem svetu.
Po vojni je deloval kot izvedenec pri pripravi gradiva za slovenske mejne zahteve, nato pa je bil znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja ter višji znanstveni sodelavec Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Lojze Ude se je že kot študent vključil v razprave o položaju slovenskega naroda v Jugoslaviji; povezoval ga je s socialnim vprašanjem in nasprotoval kulturnemu boju, ki je hromil narodne sile. Posvetil se je zgodovinopisnemu raziskovanju, zlasti problematiki Koroških Slovencev, se zavzemal za priznanje zaslug koroškim prostovoljcem in generalu Maistru ter za bolj stvarno in pravično uradno politiko do slovenske manjšine na Koroškem. Za svoje delo je prejel več odlikovanj, že leta 1920 pa zlato Obilićevo medaljo za hrabrost. Pravnik in zgodovinar Lojze Ude se je rodil na današnji dan leta 1896 v Križah pri Tržiču.