Na današnji dan leta 1862 se je pri Svetem Lovrencu v Slovenskih goricah rodil izumitelj in industrialec JANEZ PUH. V zadnjih letih 19. stoletja je izdelal prvo sodobno dvokolo z enako velikima kolesoma, s krogličnimi ležaji, dvojnimi pedali in sodobnih linij. Leta 1903 je začel izdelovati motorna kolesa, leto pozneje pa še avtomobile. Puhovi začetki in dosežki so temelj zdajšnjega avstrijskega koncerna Steyr-Daimler-Puch. Nanj se je v začetku licenčno navezala tudi prva slovenska tovarna motornih vozil, Tomos iz Kopra.
Kot izumitelj si je Puh pridobil patente za dvokolo, ki ga je mogoče spremeniti v voziček za ranjence; za uporabo zraka, ki naj po hlajenju motorja segreva avtomobilsko notranjost; za kardanski pogon in za snemljivo kolo pri motociklih. Janeza Puha je odlikovala skrb za človekovo varnost v prometu in prav zaradi tveganosti zgodnjega letalstva ni hotel razširiti svoje proizvodnje še na to področje.
—–
Znanstveni opus pravnika STOJANA CIGOJA obsega več kot tristo del, med njimi približno 35 knjig. V njih je zajel zlasti področja obligacijskega prava, mednarodnega zasebnega prava in avtorskega prava. S temi deli je bistveno prispeval k pravni teoriji, nekatera področja pa je prvi pri nas znanstveno obdelal, na primer odškodninsko pravo na podroćju nuklearne energije, pravo varstva okolja in potrošniško pravo.
Stojan Cigoj je iz prava doktoriral leta 1943, leta 1965 pa je postal redni profesor za civilno in mednarodno zasebno pravo na ljubljanski pravni fakulteti; bil je tudi njen dekan. Kot priznan strokovnjak je bil med drugim arbiter zunanjetrgovinske arbitraže pri Mednarodni arbitraži o investicijah v Washintonu. Rodil se je na današnji dan leta 1920 v Strnišču pri Ptuju.
—–
Zaradi ugodne zemljepisne lege je bila Ljubljanska kotlina naseljena že v predzgodovinski dobi. Skozi ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so vodile naravne poti, ki so povezovale Panonijo s severno Italijo ter severno Evropo z Balkanom. Po doslej znanih podatkih so ljubljansko kotlino začeli naseljevati ob robu ljubljanskega Barja na širšem območju današnjega Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Nastajati so začele koliščarske naselbine – pravokotne kolibe z dvokapno streho na lesenih ploščadih, velikih okoli trideset kvadratnih metrov, ki so bile z mostovi povezane s kopnim. Po nekaterih domnevah so mostiščarji živeli tudi tik pod grajskim gričem na današnjrm Starem trgu. Najstarejša kolišča so datirana v sredino 5. tisočletja pred našim štetjem.
Arheologi so med drugim na Barju našli precej ostankov kamnitega, koščenega in lesenega orodja, bronaste predmete, lončene posode, pa tudi ostanke kalupa za ulivanje sekir in talilnega lončka z ostanki bakra. Atraktivna najdba, ki priča o življenju mostiščarjev je lesen čoln – drevak, ki je razstavljen v Narodnem muzeju. Pri raziskavah ostanka kolišča na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki so pred štirinajstimi leti našli kolo iz trdega jesenovega lesa z osjo iz hrastovine. Po zadnjih analizah je staro več kot 5.000 let in velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Uvrščajo ga v sam vrh svetovne dediščine.
Tako imenovana koliščarska kultura ljubljanskega Barja je svoj vrhunec doživela v bakreni dobi in odmrla proti sredini bronaste dobe. Življenje prvotnih prebivalcev ljubljanske kotline .- mostiščarjev, je v povesti “Bobri” oživil pisatelj Janez Jalen.
Na današnji dan leta 2011 so kolišča na Barju skupaj s švicarskimi, nemškimi, italijanskimi in francoskimi kolišči vpisali na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.