Pesnik SYFERIDUS SWEVUS, tudi Sifrid, je izpričan sredi 13. stoletja. Po poklicu najbrž krznar, doma s Švabskega, je po zgodnji ženini smrti in razsipnem življenju neznano kdaj prišel v kartuzijanski samostan v Jurkloštru. Tam je začel pisati pesmi. Najobsežnejša »Commendacio celle« (Hvalnica celici) obsega 468 rimanih heksametrov v skrbno pretehtani zgradbi, sestavljeni iz trinajstih poglavij. Posamezni odlomki se odlikujejo po bogastvu notranjih rim, ki v dolgih nizih večkrat prehajajo v prave virtuozne bravure.
Pesem z izrazito himničnim navdihom je izraz pristnega doživljanja meniškega stanu, avtor pa se zaveda, da ga v Jurkloštru kot tujca hrani slovenska zemlja. Po obsegu druga Sifridova pesem je hvalnica Barbenžanu Leopoldu VI., ustanovitelju kartuzije v Jurkloštru; obsega 247 rimanih trohejskih sedmercev. Bolj kot pesniška je pomembna njena dokumentarna vrednost, saj vsebuje za zgodovino precej pomembnih podatkov. Rokopis iz srede 13. stoletja z okoli 750 verzi meniha Syferidusa Swevusa hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
—–
STANKO LAPAJNE je študiral pravo v Gradcu in Pragi ter tu leta 1901 doktoriral, nato pa je delal kot odvetnik na Dunaju in v Krškem. Leta 1920 je postal redni profesor za obče državljansko ter mednarodno zasebno in kazensko pravo na pravni fakulteti v Ljubljani. Objavljal je v strokovnih revijah ter pripravil več kot 70 različnih del, razprav ali predlogov zakonskih načrtov in knjig. V vseh delih se izražata njegova univerzalistična nota in širina pri obravnavi pravne norme in njenega pomena za posamezna razmerja; njegovo vodilo je bilo ustvariti sistematiko. Stanko Lapajne se je rodil na današnji dan leta 1878 v Ljutomeru.
—–
Ob 600. obletnici priključitve slovenskih dežel habsburški monarhiji (to je bilo decembra leta 1283) je cesar Franc Jožef I. obiskal Kranjsko in Štajersko. Praznovanje na Kranjskem je doživelo vrhunec na današnji dan leta 1883, ko je cesar prestopil štajersko-kranjsko deželno mejo. Najprej se je ustavil v Litiji, v kateri ga je na kolodvoru pričakala velika množica ljudi, peron pa je bil bogato okrašen s cvetjem, zelenjem in zastavami. Cesarjev prihod v Ljubljano je naznanil strel z gradu. Na postaji so ga pozdravili župan Peter Grasselli in deželni poslanci. Cesar je spregovoril nekaj stavkov tudi v slovenščini in se zvestim Kranjcem zahvalil za veličastni sprejem. Zvečer so Francu Jožefu v čast priredili baklado, dotlej največjo v Ljubljani.
—–
Skladatelj RISTO SAVIN, s pravim imenom Friderik Širca, je bil po poklicu topniški častnik in je leta 1918 dosegel čin generalmajorja. Po prvi svetovni vojni se je popolnoma posvetil skladanju. Sodi v tisto generacijo naših skladateljev, ki niso bili poklicni glasbeniki, a so s trdnim kompozicijskim znanjem in sodobnimi estetskimi pogledi veliko prispevali k posodabljanju glasbenih prizadevanj in stilne naravnanosti na Slovenskem ob začetku prejšnjega stoletja. Savinova začetna dela so napisana v klasično-pozneje pa so dobila novoromantične poteze.
Zakoreninjenost v domačih tleh pa se kaže v vplivu južnoslovanske folklore, ki jo je čutiti v njegovih največjih delih, treh operah: Lepi Vidi, Gosposvetskem snu in Matiji Gubcu. Drugo področje njegovega komponiranja so bili samospevi, napisal pa je tudi več deset zborovskih skladb za razne zasedbe; med temi jih je več posvetil mladini in so napisane na Župančičeva besedila. Skladatelj Risto Savin se je rodil na današnji dan leta 1859 v Žalcu.