Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Do leta 1504 je bil najvišji predstavnik mestne uprave v Ljubljani mestni sodnik. Opravljal je upravne in sodne posle, vendar je bil pri teh pristojen le za civilne in manjše kazenske zadeve. Volili so ga meščani, odgovarjal pa je mestnemu svetu. Čeprav ni imel stalne plače, je bil vseeno najbolje plačani mestni uradnik; prejemal je namreč del pisarniških pristojbin za izstavitev listin, ki jih je podpisal in opečatil. Februarja leta 1504 je cesar Maksimilijan I. izdal listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je na današnji dan pred 510-imi leti najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.
V tistem času so bile vse politične pravice v rokah meščanov, saj so imeli le ti pravico voliti predstavnike mestne samouprave. Status “meščana” je lahko pridobil le osebno svoboden posameznik, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino in ki je živel znotraj mestnega obzidja. Služinčad in dninarji niso bili “meščani”; prav tako ne plemiči, njihovi podložniki in duhovščina.
Meščani so izvolili “mestni svet”, ta pa sprva mestnega sodnika in pozneje še župana. Poleg njiju so imeli pomembno vlogo v mestni upravi tudi špitalski mojster, mestni pisarji in dva blagajnika, ki sta nadzorovala stojnice, prodajalne in vse nepremičnine ter na splošno gospodarila z mestnim imetjem. Glavni blagajnik je moral na koncu poslovnega obdobja poročati magistratu, njegovo delo pa je pregledala še posebna komisija.
Manj vidne, a nič manj pomembne so bile tudi nekatere druge službe: mitničarji, mestni stražarji ter zapiralci in čuvarji mestnih vrat. Ljubljana je imela v srednjem veku šest mestnih vrat, ki so jih ob mraku zaklenili. V Mestnem muzeju hranijo enega izmed ključev iz 15. stoletja, ki so ga v 19. stoletju našli med poglabljanjem Ljubljanice.
—–
Filolog in literarni teoretik JAKOB KELEMINA se je rodil na današnji dan leta 1882 na Vinskem Vrhu. Germanistiko je študiral v Gradcu in tam tudi doktoriral. Najprej je poučeval na gimnazijah v Novem mestu in v Ljubljani, leta 1920 pa je bil imenovan za docenta germanistike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1928 je bil na njej redni profesor in do smrti predstojnik germanskega seminarja. V dvajsetih letih je na filozofsko fakulteto uvedel literarno teorijo kot samostojno vedo. Jakob Kelemina velja za utemeljitelja slovenske znanstvene germanistike. Leta 1954 je dobil Prešernovo nagrado.
—–
Pisatelj, pesnik in dramatik VINKO BITENC se je rodil na današnji dan leta 1895 v Podgori, ki je zdaj del Šentvida pri Ljubljani. Na ljubljanskem konservatoriju je študiral dramsko igro in režijo, pesmi pa je začel pisati že v gimnazijskih letih in jih objavljati v revijah »Zora« in »Preporod«. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na Poljskem in to obdobje je močno odmevalo v njegovem literarnem delu: v kratkem romanu »Sončne pege«, v enajstih kratkih zgodbah o vojni in njenih posledicah ter v pesmih iz tistega časa.
Pred drugo svetovno vojno je objavljal v otroških listih »Zvonček«, »Mlado jutro«, »Mladi Slovenec«, »Vrtec« in »Naš dan«, ki ga je dlje časa tudi urejal. Njegovo najbolj znano delo za otroke je lirična pravljica »Zlati čeveljčki«, ki je bila prirejena tudi za televizijsko predvajanje. Po drugi svetovni vojni je Vinko Bitenc sodeloval pri različnih revijah, napisal nekaj radijskih iger ter v esperantskih revijah objavljal svoja izvirna dela ter prevode slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi.
6275 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Do leta 1504 je bil najvišji predstavnik mestne uprave v Ljubljani mestni sodnik. Opravljal je upravne in sodne posle, vendar je bil pri teh pristojen le za civilne in manjše kazenske zadeve. Volili so ga meščani, odgovarjal pa je mestnemu svetu. Čeprav ni imel stalne plače, je bil vseeno najbolje plačani mestni uradnik; prejemal je namreč del pisarniških pristojbin za izstavitev listin, ki jih je podpisal in opečatil. Februarja leta 1504 je cesar Maksimilijan I. izdal listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je na današnji dan pred 510-imi leti najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.
V tistem času so bile vse politične pravice v rokah meščanov, saj so imeli le ti pravico voliti predstavnike mestne samouprave. Status “meščana” je lahko pridobil le osebno svoboden posameznik, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino in ki je živel znotraj mestnega obzidja. Služinčad in dninarji niso bili “meščani”; prav tako ne plemiči, njihovi podložniki in duhovščina.
Meščani so izvolili “mestni svet”, ta pa sprva mestnega sodnika in pozneje še župana. Poleg njiju so imeli pomembno vlogo v mestni upravi tudi špitalski mojster, mestni pisarji in dva blagajnika, ki sta nadzorovala stojnice, prodajalne in vse nepremičnine ter na splošno gospodarila z mestnim imetjem. Glavni blagajnik je moral na koncu poslovnega obdobja poročati magistratu, njegovo delo pa je pregledala še posebna komisija.
Manj vidne, a nič manj pomembne so bile tudi nekatere druge službe: mitničarji, mestni stražarji ter zapiralci in čuvarji mestnih vrat. Ljubljana je imela v srednjem veku šest mestnih vrat, ki so jih ob mraku zaklenili. V Mestnem muzeju hranijo enega izmed ključev iz 15. stoletja, ki so ga v 19. stoletju našli med poglabljanjem Ljubljanice.
—–
Filolog in literarni teoretik JAKOB KELEMINA se je rodil na današnji dan leta 1882 na Vinskem Vrhu. Germanistiko je študiral v Gradcu in tam tudi doktoriral. Najprej je poučeval na gimnazijah v Novem mestu in v Ljubljani, leta 1920 pa je bil imenovan za docenta germanistike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1928 je bil na njej redni profesor in do smrti predstojnik germanskega seminarja. V dvajsetih letih je na filozofsko fakulteto uvedel literarno teorijo kot samostojno vedo. Jakob Kelemina velja za utemeljitelja slovenske znanstvene germanistike. Leta 1954 je dobil Prešernovo nagrado.
—–
Pisatelj, pesnik in dramatik VINKO BITENC se je rodil na današnji dan leta 1895 v Podgori, ki je zdaj del Šentvida pri Ljubljani. Na ljubljanskem konservatoriju je študiral dramsko igro in režijo, pesmi pa je začel pisati že v gimnazijskih letih in jih objavljati v revijah »Zora« in »Preporod«. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na Poljskem in to obdobje je močno odmevalo v njegovem literarnem delu: v kratkem romanu »Sončne pege«, v enajstih kratkih zgodbah o vojni in njenih posledicah ter v pesmih iz tistega časa.
Pred drugo svetovno vojno je objavljal v otroških listih »Zvonček«, »Mlado jutro«, »Mladi Slovenec«, »Vrtec« in »Naš dan«, ki ga je dlje časa tudi urejal. Njegovo najbolj znano delo za otroke je lirična pravljica »Zlati čeveljčki«, ki je bila prirejena tudi za televizijsko predvajanje. Po drugi svetovni vojni je Vinko Bitenc sodeloval pri različnih revijah, napisal nekaj radijskih iger ter v esperantskih revijah objavljal svoja izvirna dela ter prevode slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi.
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Bančnik pomagal generalu Maistru "Pri nas je takšno leglo vsestransko zajedalskih duš, da za državni grb predlagam uš" »Pevec magičnega eksistencializma«
Skladatelj, ki je Zdravljici dal melodijo Ustanovitelj inštituta za antropologijo Prvi slovenski metropolit
Prvi slovenski časopisni urednik pred sodiščem Poplave v Ljubljani Začetki Teritorialne obrambe
Neveljaven email naslov